Najbrutalnejši vzponi

Kljub zatrjevanju, da nam je kolesarjenje izključno in zgolj v zabavo, debata vedno znova nanese na zahtevnost vzpona, ki ga je nekdo iz druščine oni dan premagal. Vsesplošno soglasje je le redkokdaj sprejeto, še zlasti ne po drugem pivu. Kar sploh ni tako presenetljivo, saj na občutek težavnosti vzpona vplivajo številni dejavniki. Od višinske razlike, podlage, vremena, nadmorske višine, fizične kondicije, dnevne forme, utrujenosti, hidracije, prehrane... Skratka, naštevali bi lahko do onemoglosti. Medtem, ko smo se vsi bolj ali manj strinjali, da se je na znameniti Zoncolan najlažje povzpeti s Sutria, so bila pri ostalih dveh variantah (Ovaro, Priola) mnenja že močno deljena. Pa gre v vseh primerih za isti cilj. Med našimi dolgoletnimi gorskokolesarskimi aktivnostmi se je nabralo lepo število vzponov na bolj ali manj priljubljene gorske cilje. Čeprav gre za vzpone, ki so v čislih predvsem med cestnimi kolesarji, smo sklenili izdelati analizo »preteklega dela«. Za objektivnejšo primerjavo težavnosti posameznih vzponov, na primer Zoncolana z našim Kumom, je bilo najprej potrebno poiskati dovolj verodostojno metodo vrednotenja.

Uvod

Na kolesarski dirki Tour de France so leta 1933 uvedli gorsko klasifikacijo za kolesarje, ki osvojijo največ točk pri osvajanju gorskih ciljev. Sprva je obstajala le ena kategorija, v naslednjih letih pa so bile glede na težavnost uvedene dodatne kategorije vzponov. Legenda pravi, da so vzponi na Tour de France kategorizirani glede na prestavo, v kateri se je spremljevalno vozilo Citroën2CV, poznan tudi kot spaček, uspelo prebiti do vrha klanca. Najnižje kategoriziran klanec (4. kategorija) bi torej s spačkom osvojili v četrti prestavi, medtem ko bi na klanec 1. kategorije prisopihali v prvi prestavi. Za vzpone, ki jih Citroën2CV ni uspel prevoziti, je bila leta 1975 uvedena še dodatna kategorija, imenovana HC (francosko Hors Catégorie, oziroma izven kategorije). Enake kategorije so bile sprejete tudi na obeh ostalih kolesarskih dirkah Grand Toura (Giro d'talia, Vuelta a España).

Kategorizacije vzponov

Strava

Najenostavnejša kategorizacija kolesarskih vzponov je tista, ko pomnožimo povprečni naklon in dolžino vzpona:

               težavnost vzpona = dolžina vzpona (m) x povprečni naklon

Takega načina se poslužujejo pri kategorizaciji vzponov na Stravi. Na podlagi izračuna vzpone uvrstijo v 5 kategorij. Da se vzpon uvrsti v kategorizacijo, mora zmnožek preseči 8000 točk.

4. kategorija	> 8000
3. kategorija	> 16000
2. kategorija	> 32000
1. kategorija	> 64000
HC (Hors Categorie)	> 80000

Za primer si poglejmo vzpon na Kum:

Dolžina:	9.500m
Povprečni naklon:	10,4%
Težavnost vzpona:	98.800

Vzpon na Kum torej spada v HC (Hors Categorie) kategorijo.

Tour de France

Tudi pri metodi, ki jo uporabljajo načrtovalci dirke po Franciji (Tour de France), je kategorija vzpona določena glede na njegovo težavnost. Za večino najtežjih vzponov se natančno ve, v katero kategorijo sodijo. Manj znane klance pri ASO kategorizirajo s pomočjo preproste formule. Točke za težavnost vzpona dobijo z množenjem dolžine vzpona (v km) in kvadrata povprečnega naklona:

               težavnost vzpona = dolžina vzpona (km) x (povprečni naklon)²

Glede na dobljeno vrednost je vzpon uvrščen v eno izmed petih kategorij:

4. kategorija	>75
3. kategorija	75 - 150
2. kategorija	151 - 300
1. kategorija	301- 600
HC (Hors Categorie)	>600

Zopet si za primer poglejmo vzpon na Kum:

Dolžina:	9,5km
Povprečni naklon:	10,4%
Težavnost vzpona:	1027

Tudi po tej metodi vzpon na Kum spada v HC (Hors Categorie) kategorijo.

Je pa za razliko od zgornje metode ta, ki se je poslužujejo pri  ASA lahko zelo subjektivna. Kategorizacija vzponov se namreč lahko spreminja glede na lokacijo znotraj etape (če je vzpon na koncu etape, je lahko uvrščen v višjo kategorijo kot sicer) ali pa preprosto zato, ker organizatorju tako bolje ustreza.

Climbfinder

Kot ste opazili, za določanjem kategorij vzponov pri nobenem od opisanih načinov ne stoji natančna znanost. Za vzpostavitev primernega standarda so se na portalu Climbfinder odločili za konsistentnejši izračun težavnostnih točk, ki temelji na legendarni enciklopediji Cotacol iz osemdesetih let. Ker so bolj strmi odseki eksponentno težji od položnejših, formula cotacol ne upošteva povprečnega gradienta vzpona, ampak ga razdeli na 100-metrske odseke. Težavnostne točke so dodeljene vsakemu odseku posebej. Na položnem vzponu dosežemo relativno nižje število težavnostnih točk v primerjavi s strmejšim, ne glede na to da smo v obeh primerih premagali enako višinsko razliko.

Ker je spisek izvenkategornih klancev (Hors Categorie) postal predolg, med njimi pa je nekaj res izstopajočih, so za te posebneže pri Climbfinder dodali še dodatno kategorijo SHC (Super Hors Categorie). Sicer pa je klasifikacija precej podobna kot pri ostalih dveh opisanih metodah.

4. kategorija	> 75
3. kategorija	> 150
2. kategorija	> 300
1. kategorija	> 600
HC (Hors Categorie)	> 900
SHC (Super Hors Categorie)	> 1500

Kako je ocenjen vzpon na Kum na portalu Climbfinder:

Dolžina:	9,5km
Povprečni naklon:	10,4%
Težavnost vzpona:	1181

Tudi tokrat se je vzpon na Kum uvrstil v kategorijo HC (Hors Categorie), le da je zaradi brutalnega naklona dobil še višje število točk kot po izračunu, kot ga uporabljajo organizatorji dirke po Franciji.

Naši »naj« vzponi

Izmed treh opisanih metod, smo kot najobjektivnejšo izbrali zadnjo, torej tisto ki jo uporabljajo na spletnem portalu Climbfinder. Da ne bi preveč dolgovezili, smo upoštevali le vzpone do vključno druge kategorije. Zanimivo je, da smo največ »kategoriziranih« vzponov naredili v sosednji Italiji, čeprav smo tam prevozili manj kot petino vseh tur. In pozor, med njimi je kar šest takih z oznako SHC! Mimogrede, v Sloveniji v to kategorijo ne sodi niti en sam samcat vzpon. Pri naštevanju smo si dovolili manjšo nedoslednost. Na spisku je namreč tudi nekaj vzponov, ki jih nismo prevozili v celoti oziroma smo se po njih le spuščali.

št.	vzpon	točke		št.	vzpon	točke
1	Passo della Forcella	2299		26	Rogla	897
2	Monte Zoncolan (Ovaro)	1764		27	Alan	897
3	Monte Zoncolan (Priola)	1649		28	Malga Trat	895
4	Monte Crostis	1570		29	Vršič (Kranjska Gora)	885
5	Punta Veleno (Castello)	1541		30	Krn (Kamno)	853
6	Monte Grappa	1510		31	Tre Cime di Lavaredo	847
7	Monte Zoncolan (Sutrio)	1263		32	Veliko Rujno	835
8	Višarje	1248		33	Monte San Simeone	822
9	Kum	1181		34	Krn (Ladra)	819
10	Monte Poccet	1074		35	Passo di Pramollo	796
11	Krvavec	1059		36	Sella Somdogna	775
12	Villacher Alpenstrasse	1036		37	Ključin vrh	768
13	Millstätter Almstrasse	1013		38	Cuel di Forcja	759
14	Punta Veleno (Castelletto)	1010		39	Torka	743
15	Mangartsko sedlo	1004		40	Bohinjsko sedlo (Podbrdo)	679
16	Monte Zovo	994		41	Korensko sedlo	676
17	Kolovrat (Idrsko)	973		42	Stador	657
18	Golte	969		43	Sveta Gora	637
19	Nagnovec	963		44	Pavličevo sedlo	632
20	Učka - Vojak	950		45	Pokljuka	606
21	Kolovrat (Tolmin)	945		46	Bohinjsko sedlo (Bohinj)	600
22	Vršič (Soča)	943		47	Passo Tre Croci	598
23	Passo del Cason di Lanza	929		48	Samaržije	562
24	Lombachalp	925		49	Cuarnan	478
25	Strada delle Vette	901

 

 

Italija

1           Passo della Forcella

izhodišče	Ovaro
kategorija	SHC
na lestvici (ITA)*	2
odpeljano	dol
točke težavnosti	2.299
dolžina (km)	8,90
povprečni naklon (%)	14,90
najstrmejših 100m (%)	28,90
skupni vzpon (m)	1.321
št. serpentin	44

 

(*mesto na lestvici najtežjih vzponov v državi)

Srečanje z drugim najtežjim vzponom v Italiji je bil eden naših zadnjih dosežkov v preteklem letu. Na Passo della Forcella smo prišli z nasprotne strani, tako da smo se po tem izjemno strmem klancu na srečo le spuščali. Pa še to le v zgornjem delu, ki pa je z naskokom najbolj strm. Strmina na tem delu doseže kar rekordnih 28,9%! Tole je bil naš komentar:

»Z Ovara do sedla pripelje ozka betonska cesta, ki se na nepolnih devetih kilometrih in 44 serpentinah dvigne za 1321 metrov! Vzpon velja za enega najsurovejših v Evropi. Na najstrmejših delih naklon dosega neverjetnih 28%!!!  Zgornji del, neposredno pod sedlom je najstrmejši in precej spominja na prosti pad v zabavišču Gardaland. Zaradi vse močnejšega dežja nam občutkov ni uspelo kaj prida ponotranjiti, v spominu je ostala le borba z zavornimi ročicami in težnostjo, ki nas je na vsak način hotela spraviti preko balance. Po treh kilometrih »izjemnega« spusta, smo sklenili prizanesti razbeljenim diskom in smo zavili na kolovoz, ki se ostro levo odcepi od ceste.« Skratka, prehuda strmina tudi pri vožnji navzdol ni bila v pretiran užitek.

2           Monte Zoncolan

izhodišče	Ovaro
kategorija	SHC
na lestvici (ITA)	7
odpeljano	dol
točke težavnosti	1764
dolžina (km)	9,8
povprečni naklon (%)	12,3
najstrmejših 100m (%)	23,3
skupni vzpon (m)	1206
št. serpentin	22

 

Tudi po sedmem najzahtevnejšem italijanskem klancu smo se zgolj spuščali. Takrat z zavorami nismo pretirano sočustvovali. Vztrajali smo dlje, in sicer slabi dve tretjini celotnega spusta. Od vrha na sedlu Zoncolan, pa vse do odcepa za  Clavais. Dobrih šest kilometrov spusta smo pred osmimi leti komentirali takole:

»Spustili smo se po cesti, kjer so se udeleženci zadnjih štirih Girov vzpenjali. Povprečno nekaj manj kot 15% naklon, maksimalen pa celih sedem odstotkov več. Ob cesti so na vsakih nekaj sto metrov panoji s slikami slavnih udeležencev Gira vseh generacij. Tik pod vrhom se peljemo pod tremi tuneli, potem pa vse v trenutku mine. Kaj doživljajo zavore, si lahko samo mislite. Ko smo se spustili do makadamskega odcepa na višini 1039m, smo zapustili traso Gira in jo po gozdni cesti mahnili proti vasici Clavais, od tu pa po ozki asfaltni cesti proti Braidi, Maranzanisu in končno Povolaru (620m).«

 

3           Monte Zoncolan

izhodišče	Priola
kategorija	SHC
na lestvici (ITA)	15
odpeljano	gor
točke težavnosti	1649
dolžina (km)	8,4
povprečni naklon (%)	13,5
najstrmejših 100m (%)	20,4
skupni vzpon (m)	1131
št. serpentin	14

 

Po letošnjemu osvajanju številke 15 na lestvici najbrutalnejših vzponov v Italiji, smo razpredali takole: »Ko po dobrega pol kilometra vožnje pridemo do zadnjih hiš, Via Monte Arvenis  zavije desno, predvsem pa močno, zares močno navkreber. Med vsemi tremi vzponi proti sedlu Sella del Monte Zoncolan (1730 mnv), velja ta iz Priole za najstrmejšega.

Zoncolan je bil kar sedemkrat cilj gorskih etap kolesarske dirke po Italiji Giro d'Italia. Petkrat so proti vrhu krenili z Ovara in dvakrat s Sutria. Razlog da se kolesarska karavana na Zoncolan s Priole še ni odpravila, je najverjetneje skoraj 14% povprečni naklon, ki za trenutek  popusti šele, ko po šestih kilometrih in premaganih sedemstopetdesetih višincih pridemo do križišča s cesto s Sutria. Na uradni spletni strani za promocijo turizma pokrajine Furlanija Julijska krajina so cesto poimenovali  »The dark side of the Zoncolan: il Kaiser da Priola«. Tudi nam so se med preklinjanjem po glavah podile bolj ali manj (ne)posrečene primerjave s predhodnimi vzponi. Kot na primer »Kum je v primerjavi s tem pravi downhill«. Kljub temu, da gre za povsem neprometno cesto, med vzponom namreč nismo srečali žive duše, je v maniri italijanskih cest odlično vzdrževana, brežine so na celotni dolžini zaščitene pred padanjem kamenja. Vsekakor na tem delu vzpona ne pričakujte kakšnih vratolomnih razgledov. Vse kar se vidi je zaraščena soteska potoka Rio Saustri, na desnem bregu občasno zagledamo gozdno cesto, po kateri se bomo vračali s prelaza Forcella Meleit.«

4           Monte Crostis

izhodišče	Comeglians
kategorija	SHC
na lestvici (ITA)	27
odpeljano	gor
točke težavnosti	1570
dolžina (km)	14,1
povprečni naklon (%)	10
najstrmejših 100m (%)	19,1
skupni vzpon (m)	1416
št. serpentin	39

Naš komentar vzpona na številko 27 z italijanske težavnostne lestvice je bil obširen in dokaj prizanesljiv: »Panoramska cesta »delle Vette« je vsekakor ena lepših in slikovitejših cest v vsej Furlaniji Julijski krajini. Petintrideset kilometrov dolga, pretežno asfaltirana cesta se s Tualisa povzpne do planinske koče Rifugio Chiadinas, od koder se bolj kot ne po ravnem nadaljuje proti vzhodu, tik pod grebenom vrhov Monte Neval (2061 mnv), Monte Crostis (2250 mnv), Monte Pezzacul (2176 mnv) in Cuar del Bec (2089 mnv). Pod vrhom slednjega zavije proti jugu do izvira Valsecca, od tu pa se strmo spusti v dolino proti sedlu Sella Valcalda (958 mnv), tik pred Ravasclettom.  Za zadnji teden kolesarske dirke po Italiji (Giro d'Italia) leta 2011, je bil predviden tudi vzpon na Monte Crostis, in sicer v kombinaciji z vzponom na Zoncolan. Končna odločitev, da se vzpon na Monte Crostis črta z dirke, je bila sprejeta šele večer pred etapo. Kljub temu vasica Tualis daje občutek, kot da se je etapa tu res odvila. Še več, na vsakem koraku so vidne oznake, povezane s prestižno kolesarsko dirko. Po dirki Giro d'Italia so poimenovali celo osrednji vaški trg. Vzpon s Comegliansa na Monte Crostis, z nekaj več kot  štirinajstimi kilometri in 1570 višinci, spada med trideset najtežjih kolesarskih vzponov v Italiji. S Tualisa do koče Chiadinas nas čaka več kot trideset serpentin. Praktično na vsakem kilometer nas pozdravi tabla z informacijo o nadmorski višini, povprečnim naklonom odseka in podatkom o kilometrih, ki nas čakajo do vrha. Slednje na trenutke deluje na moč depresivno. Na srečo je naklon ves čas dokaj enakomeren, okoli deset odstoten, kar še dopušča občudovanje vse manjših vasi v dolini. Tualis, Ovaro in Comeglians proti jugu, pa Rigolatto in Forni Avoltri proti zahodu. In seveda vrhov na levem bregu potoka Pesarina, vse tja do vrha Monte Cimon (2415 mnv). In to kar med vožnjo. Približno dva kilometra pred vrhom (Localita Curva di Giof) se cesta postavi pokonci, na kilometru ki sledi, premagujemo 14% naklon. Na srečo smo na tem delu že nad gozdno mejo in nam čudoviti razgledi misli usmerjajo daleč stran od bolečih nog. Kljub temu, da smo dan poprej ob prečenju grebena Monte Pieltinis premagali več kot dva tisoč višincev, je slikovita panoramska cesta poskrbela za dovoljšnjo količino prepotrebnega optimizma.«

5           Punta Veleno

izhodišče	Castello
kategorija	SHC
na lestvici (ITA)	32
odpeljano	gor
točke težavnosti	1541
dolžina (km)	7,9
povprečni naklon (%)	12,7
najstrmejših 100m(%)	24,8
skupni vzpon (m)	1005
št. serpentin	20

Vzpon na Punta Veleno pred šestimi leti je bil le »kolateralna škoda« pri vzponu do Riffugio Fiori di Baldo (1850m) na gorskem grebenu Monte Baldo nad Gardskim jezerom. Komentar je bil kar sočen: »S parkirišča smo kar takoj zagrizli v kolena. Po stopetdesetih metrih pridemo do zaselka Sommavilla, kjer zavijemo na desno, proti Castellu. Na levo se cesta spusti v Cassone. Cesta nas bolj kot ne po ravnem pripelje do središča Castella. Na prvem križišču zavijemo ostro levo in precej navkreber. Na Google maps je cesta označena kot Via del Sole, v svojem drugem delu pa Via Prada. V »realnem življenju« pa je bolj znana kot vzpon na Punta Veleno. Tabla na začetku vzpona nas opogumi z naslednjimi podatki: čaka nas 20 serpentin, na desetih kilometrih bomo premagali več kot 1000 višinskih metrov, med drugim in osmim kilometrom je povprečen naklon 14,6%, mestoma celo več kot 20%. Hvala, res! Ampak, če daš verigo zadaj na največji in spredaj na najmanjši zobnik, rit premakneš malo naprej da ne dviguje balance, zadeva sploh ni tako huda. Še sploh, če si je ne vzameš »na hard« in mestoma postaneš ter občuduješ prekrasno pokrajino z jezerom spodaj. Silnega navala na tej cesti ne pričakujte. Sem in tja se navzdol pripelje kak kolesar na specialki, se ustavi in hladi na pol utekočinjene zavorne obloge, avtomobilov smo našteli na prste ene roke. Neskončno mero optimizma vlivajo zaporedne oznake serpentin. Obratnosorazmerno z višino številk, je volja postajala prešernejša. Po približno osmih kilometrih, je na višini okoli 1100m serpentin konec. Sledi vožnja nad dolino Valle di Trovai. Na mestu, kjer je cesta najožja poteka po polici, dobesedno vklesani v skalo. Ta del se imenuje Punta Veleno.«

6           Monte Grappa

izhodišče	Semonzo
kategorija	SHC
na lestvici (ITA)	37
odpeljano	zgornji del
točke težavnosti	1510
dolžina (km)	19,1
povprečni naklon (%)	8,1
najstrmejših 100m (%)	19,8
skupni vzpon (m)	1542
št. serpentin	25

Kljub temu, da smo prevozili le zadnji poldrugi kilometer tega izjemno dolgega vzpona, nam ga ni nerodno uvrstiti na seznam. Vzpon smo na »ogledni turi« dan poprej v celoti prevozili z avtom, tako da ga smo ga sicer površno, a vendarle spoznali tudi v celoti. Do zavetišča »Rifugio Ardosetta« in glavne ceste Semonza – Feltre slab kilometer naprej, smo se namreč povzpeli po mulatjeri Sentiero 105. Mulatjera med Covolom in Ardosetto  je dolga le 7,3 kilometra, ima pa povprečni naklon več kot 11%. Na najstrmejšem delu doseže 26%, o neprimerljivo slabši podlagi pa ne bi izgubljali besed. Tole je delček opisa zgornjega, prevoženega dela: »Po trasi mulatjere 105 še slab kilometer nadaljujemo z vzponom proti glavni cesti Semonza – Feltre, ki jo dosežemo na višini 1570 mnv. Na poti proti vrhu si ob glavni cesti ogledamo spomenik partizanskemu odporu »Monumento al Partigiano e alla Resistenza«, kiparja Bruna Murerja. Približno tristo metrov naprej od spomenika kolesarimo mimo vojašnice »Caserma Milano«. Zgrajena je bila med prvo svetovno vojno, streho je nudila graditeljem cest in utrjenih položajev na Monte Grapppi. Še en ovinek in znajdemo se na parkirišču že omenjenega zatočišča »Casa Armata del Grappa e Rifugio Bassano« (1730 mnv). Končno!«

7           Monte Zoncolan

izhodišče	Sutrio
kategorija	HC
na lestvici (ITA)	121
odpeljano	gor
točke težavnosti	1263
dolžina (km)	13,2
povprečni naklon (%)	9
najstrmejših 100m (%)	21,1
skupni vzpon (m)	1183
št. serpentin	15

Opisu vzpona iz izvirnika tokrat ne gre prav nič dodajati:

»Razloga za vzpon po položnejši strani - torej s Sutria, ne gre iskati v naši nezmožnosti spopadanja z resnico, enostavno bili smo nastanjeni v Paluzzi (590m), od koder smo tudi krenili. V bližnjem Sutriu se prične vzpon po široki asfaltni cesti, odcep je seveda dobro označen. Od odcepa pa do izravnave na približno 1300 metrih je dobrih devet kilometrov enakomernega vzpona (povprečno 8,5%). O vsakih dvesto premaganih višinskih metrov te prijazno obvestijo znaki ob cesti in vsa zadeva začuda kar hitro mine. Vsake toliko pade mimo kak nabrušen cestak, sicer pa promet še zdaleč ni podoben tistemu na Vršič. V gostišču Baita da Rico smo se odžejali, potem pa jo kar hitro mahnili proti vrhu. Trije kilometri in pol do vrha pokažejo precej drugačno podobo, tu je strmina kar 12,5%, a kljub temu smo precej sveži prišli do sedla Monte Zocolan, na višini 1750m. Levo, nad sedlom je vrh smučišča na pobočjih Monte Tamai. Od sedla se splača zapeljati desno, do zgornje postaje kabinske žičnice iz Ravascletta in se tu naužiti čudovitih razgledov po Karnijskih Alpah.«

8           Višarje

izhodišče	Valbruna
kategorija	HC
na lestvici (ITA)	127
odpeljano	gor
točke težavnosti	1248
dolžina (km)	7,2
povprečni naklon (%)	12,1
najstrmejših 100m (%)	20,1
skupni vzpon (m)	874
št. serpentin	13

Pri opisu vzpona z letnico 2013 smo omenili, kako je bila cesta nekaj let poprej še bistveno zahtevnejša zaradi neutrjene podlage. Od takrat se na Višarje nismo več odpravili. So pa cesto za izvedbo zdaj že legendarnega gorskega kronometra v okviru kolesarske dirke Giro d'Italia 2023, ki ga je dobil Primož Roglič,  temeljito obnovili. Tole smo zapisali pred enajstimi leti: »Blago se vzpenjamo proti dolini Zajzera in čez slaba dva kilometra ugledamo tablo z napisom Santuario del Monte Lussari, oziroma svetišče Višarje. Tu lahko zavijemo levo, prečkamo potok Zajzera in neposredno pod kmečkim turizmom »Dai Prati Otzinger« zavijemo desno čez travnik, po slabo vidnem kolovozu, ki nas pripelje na cesto za Višarje. To je le bližnjica, sicer pa je pravi odcep za Višarje le nekaj sto metrov naprej. Kakorkoli, cesta se nemudoma začne dvigovati. Do rampe, ki je bila še pred nekaj leti zaprta še nekako gre, od tu naprej pa nas čaka štiri kilometre, ki jih zlepa ne pozabiš. Na omenjenih štirih kilometrih se dvignemo za slabih osemsto metrov! Podlaga je zelo dobra, sprijeta, na najbolj strmih ovinkih je po novem celo utrjena z grobim betonom za boljši oprijem. Pred nekaj leti, ko sem šel prvič na Višarje, je bila cesta bistveno zahtevnejša in sem moral kolo sem ter tja riniti. Ali pa je bila tedaj slabša le telesna pripravljenost. Mestoma se s ceste vidi okoliško gorovje, večino časa pa pot poteka po gozdu, zato vročina ne dela težav. Po štirih kilometrih vzpona pridemo na izravnavo na višini 1600m. Bolj kot ne po ravni terasi se peljemo kak kilometer, pod vrhom planine Kamniti lovec. Na kilometru se dvignemo le za dobrih sto metrov, torej je terasa ravna. S tega dela poti se lepo vidita vasica in svetišče na Višarjih. Kot rečeno, po kilometru »ravnine« pridemo do kapelice na 1715m, kjer je križišče. Krenemo na levo, do vasice, ki je ob koncih tedna nabito polna romarjev in ostalih uživačev, ki se na goro pripeljejo z gondolo.«

9           Monte Poccet

izhodišče	Pietratagliata
kategorija	HC
na lestvici (ITA)	225
odpeljano	gor
točke težavnosti	1074
dolžina (km)	8,8
povprečni naklon (%)	10,7
najstrmejših 100m (%)	18,7
skupni vzpon (m)	942
št. serpentin	15

Vzpon na Monte Poccet leta 2016, vsaj glede na spodnji opis, na nas ni naredil kakega posebnega vtisa: »Začel se je vzpon, ki sem se ga sicer malo bal, a povsem brez potrebe. Lepa asfaltna cesta je v desetih serpentinah povsem enakomerno speljana do turistične kmetije Vuerich na Malga Poccet. Na dobrih osmih kilometrih se dvignemo za približno devetsto metrov. Torej je cesta le malenkost bolj strma kot tista na Kum. Večji del poteka po gozdu, občasno se odpre pogled na nasproti ležeče vrhove (Cima Est, Monte Chiavals...), generalno gledano pa gre za precej dolgočasen vzpon. Malo pred kmetijo, cesta iz gozda zapelje med gorske pašnike. Od tu naprej se nam ponujajo razgledi na okoliške vrhove, praktično v vse smeri.«

10         Punta Veleno

izhodišče	Castelletto
kategorija	HC
na lestvici (ITA)	268
odpeljano	dol
točke težavnosti	1010
dolžina (km)	19,7
povprečni naklon (%)	5,7
najstrmejših 100m (%)	16,5
skupni vzpon (m)	1130
št. serpentin	6

Cesta, po kateri smo se iz vasice Castello di Brenzone vzpenjali proti Punta Veleno, je bistveno napornejša kot različica, po kateri smo se spuščali. Glede na naša opažanja med spustom smo prepričani, da tudi v obratni smeri tu ne bi smelo biti pretežko: »Ko pridemo v Pradi do glavne ceste, zavijemo levo. Vozimo mimo že omenjenega gostišča Al Cacciatore in po dobrih štirih kilometrih pridemo do križišča, kjer se držimo glavne ceste (desno). Še dobra dva kilometra in znajdemo se na glavni cesti Castelletto – San Zeno di Montagna. Držimo se desno, v smeri proti Villanovi. Sledi slabih šest kilometrov dolgočasnega spusta v bolj kot ne ravni liniji.«

 

11         Monte Zovo / Rifugio de Dòo

izhodišče	Casada
kategorija	HC
na lestvici (ITA)	288
odpeljano	gor
točke težavnosti	994
dolžina (km)	10,3
povprečni naklon (%)	8,6
najstrmejših 100m (%)	15,6
skupni vzpon (m)	889
št. serpentin	19

Izhodišče za naš vzpon do zavetišča Rifugio de Dòo ni bilo v Casadi. Odpravili smo se namreč iz vasi San Pietro di Cadore, od koder smo se povzpeli do Costalte (1302m) in nadaljevali proti vasi Costalissoio. V slednji smo se pridružili trasi »kategoriziranega« vzpona na Monte Zovo. Preskočili smo prva dva kilometra in dvesto višincev. No, ne ravno preskočili. Do Costalissoie smo namreč premagali več kilometrov kot tudi višincev kot bi jih, če bi krenili iz Casade. Pred petimi leti smo vzpon pospremili z besedami: »V središče mesteca Costalta, tako slikovito umeščenega visoko na pobočju hribov, torej niti ne pridemo. Sledijo slabi štirje kilometri vožnje, bolj kot ne po ravnem, do mesteca Costalissoia (1247m). Tu se držimo desno. Čakata naš še približno dva kilometra mirne asfaltne ceste do Coste (1346m). V Costi vozimo pod cerkvijo, malo naprej pa se odcepimo ostro desno v smeri Rifugio de Doo (označeno). Kljub temu, da v aprilu in maju nisem naštel dveh suhih dni zaporedoma, sem se do Coste že naužil pekočega sonca za celo leto nazaj. Še sreča, da je praktično pred vsako hišo vodnjak s stalno tekočo izvirsko vodo. Jasno mi je bilo, da me od tu naprej čaka zelo strm vzpon, saj je na kratki razdalji potrebno premagati šeststo višincev. Pogled na gozd, skozi katerega je speljan preostanek poti me je navdajal z optimizmom. Kar pa se je pokazalo za povsem neupravičeno. Cesta sicer poteka po gozdu, je pa na obeh straneh ceste drevje posekano, opoldansko junijsko sonce pa tudi ne žge pod ravno položnim kotom. Kakorkoli, s precejšnjimi težavami sem se privlekel do koče Rifugio de Doo (1876m).«

12         Passo del Cason di Lanza

izhodišče	Pontebba
kategorija	HC
na lestvici (ITA)	367
odpeljano	gor
točke težavnosti	929
dolžina (km)	14,6
povprečni naklon (%)	6,7
najstrmejših 100m (%)	16,4
skupni vzpon (m)	983
št. serpentin	11

V primerjavi s tistimi z vrha lestvice, je vzpon na Passo del Cason di Lanza prava »romantika«. Kar lahko razberemo tudi z našega takratnega zapisa:

»Že po približno stotih metrih zavijemo desno v smeri Paularo, oziroma Cason di Lanza. Vozimo v res blagem vzponu, prevozimo zaselek s pomenljivim imenom Graben, pa razpotegnjeno vas Studena Bassa, peljemo mimo zapuščene kasarne, skavtovskega tabora, nekajkrat prečkamo hudourniški potok Pontebbana... Po približno šestih kilometrih cesta postane ožja in se začne počasi vzpejati, dokler ne pridemo do hribovske kmetije na Malga Rio Secco. Od tu naprej se cesta začne zelo strmo vzdigovati proti Passu del Cason di Lanza (1552m). Od Rio Secco do sedla se na dobrih štirih kilometrih dvignemo za 500 metrov. Cesta je z nekaj izjemami v zelo dobrem stanju, v najbolj kritičnih delih je speljana po umetelno izdelanih serpentinah. Malo za planino Caserutte prečkamo mejo med Pontebbo in Paularom. Od tu naprej strmina zopet dobi bolj človeški obraz, kmalu se na levo stran odprejo pogledi na Monte Zermulo. Končno, po približno petnajstih kilometrih pridemo do istoimenskega planinskega zavetišča Rifugio casera Cason di Lanza.«

13         Strada delle Vette

izhodišče	Ravascletto
kategorija	HC
na lestvici (ITA)	402
odpeljano	dol
točke težavnosti	901
dolžina (km)	9,9
povprečni naklon (%)	9,3
najstrmejših 100m (%)	14,5
skupni vzpon (m)	921
št. serpentin	11

Tudi ta klanec smo odpeljali le navzdol. Do koče Rifugio Chiadinas smo se namreč vzpenjali po precej napornejši, predvsem pa slikovitejši cesti iz Comegliansa. Spomini so še sveži: »Tik pod vrhom Monte Valsecca, pri izviru Fontana Valsecca, je prečenja neskončnih razglednih pašnikov konec in začenja se desetkilometrski spust po ozki, ponovno asfaltni cesti proti sedlu Sella Valcalda (958 mnv), v neposredni bližini Ravascletta. Predno smo se začeli spuščati, smo napasli oči na strehah Ravascletta globoko pod seboj,  še bolj pa na smučiščih sosednjega  Zoncolana. Od tu ima človek občutek, kot da so na dosegu roke. Resnici na ljubo je bil spust najmanj atraktiven del izleta, gotovo je temu botroval tudi močan naliv, ki nas je spremljal od izvira Valsecca pa praktično vse do doline. Ko pridemo do glavne ceste Sutrio-Comeglians se držimo desno.«

14         Malga Trat

izhodišče	Pieve di Ledro
kategorija	1
na lestvici (ITA)	414
odpeljano	gor
točke težavnosti	895
dolžina (km)	9,1
povprečni naklon (%)	8,6
najstrmejših 100m (%)	24,9
skupni vzpon (m)	783
št. serpentin	14

Prvi od naštetih vzponov, ki ne spada več med »izvenkategorne«. Res ne bi bil nič posebnega, če v našem primeru to ne bi bil le del vzpona iz Riva del Garde proti zavetišču Nino Pernici nad prelazom Bocca di Trat. Zapisali smo:

»V središču Pieve di Ledro nas oznake usmerijo na Via San Antonio, po kateri kolesarimo proti vasici Locca in naprej proti zaselkoma Engusio in Lenzumo. Sledeč  oznakam zavijemo na ozko asfaltno cesto, ki se mimo večje žage vzpenja proti dolini Val de Vai in naprej proti Vale dei Morti. Do doline Val de Vai in del poti tik pod planšarijo Malga Trat, vzpon poteka po isti trasi kot pešpot Sentiero 403. Od križišča v Lenzumu do zatočišča Nino Pernici nas čaka nekaj več kot osem kilometrov. Po slabih šestih kilometrih enakomernega vzpona s povprečnim naklonom več kot 12%, pridemo iz gozda, še dobrih petsto metrov naprej, pa se asfalt konča. Tu je manjše parkirišče, od koder nadaljujemo po ozki makadamski cesti. Na prvi serpentini za parkiriščem, se na desno odcepi pešpot proti avstrogrskim jarkom iz prve svetovne vojne. Gre namreč za območje, ki je imelo med prvo svetovno vojno izjemen strateški pomen za obrambo Zgornje Garde. Na razcepu, ki sledi čez nekaj sto metrov, se držimo levo, v smeri planšarije Malga Tratt.«

15         Tre Cime di Lavaredo

izhodišče	Misurina
kategorija	1
na lestvici (ITA)	489
odpeljano	gor
točke težavnosti	847
dolžina (km)	7,5
povprečni naklon (%)	8,7
najstrmejših 100m (%)	19,9
skupni vzpon (m)	656
št. serpentin	13

Vzpon z Misurine do zavetišča Rifugio Auronzo (2320m) je bil le sklepni del vzpona, ki smo ga prevozili pred petimi leti. Vzpon smo začeli v Auronzu, končali pa pri zavetišču Rifugio Lavaredo (2344m). Zanimivo je, da se je na našo lestvico uvrstil tudi prvi del vzpona, torej od Auronza do Misurine. Zato smo bili pri opisu temu primerno skromni: »Ko obvozimo jezero, se na desno odcepi cesta proti Tre Cime di Lavaredo. Dobrih šest kilometrov lepo vzdrževane asfaltne ceste s povprečnim naklonom nekaj čez 11% nas pripelje do Rifugio Auronzo (2320m). Na teh šestih kilometrih ne pričakujte samote, saj je krožna pešpot okoli Tre Cime izredno priljubljena izletniška točka.«

 

 

16         Monte San Simeone

izhodišče	Bordano
kategorija	1
na lestvici (ITA)	533
odpeljano	gor
točke težavnosti	822
dolžina (km)	12,6
povprečni naklon (%)	7,8
najstrmejših 100m (%)	12,6
skupni vzpon (m)	980
št. serpentin	29

Če ne najlepši, pa gotovo eden naših najlepših vzponov. Ni čudno, da smo mu po povratku namenili celo poglavje: »Za izhodiščno točko sem izbral Bordano (224 mnv), naselje neposredno pod južnimi pobočji gore San Simeone. Po aveniji Viale Udine se odpravimo proti zahodu, v smeri vasi Interneppo.  Po tej cesti je bila leta 2006 speljana 18. etapa Gira d'Italia. Malo za zadnjimi hišami, ko v ostrem levem ovinku prevozimo potok Rio Cartine, nas na desni strani »pozdravi«  mogočna kolesarska poslikava, izdelana prav za to priložnost. Za trenutek se nam odpre čudovit pogled na 1703 metre visoki Monte Deneal na nasprotnem bregu Tagliamenta. Po dveh kilometrih vožnje se povzpnemo na sedlo Sella di Interneppo (314 mnv). Glavna cesta se od tu spušča proti Interneppu, mi pa zavijemo desno na ozko asfaltno cesto, znamenito Strada del Monte San Simeone. Cesto je zgradila vojska kraljevine Italije na začetku prejšnjega stoletja, med pripravami na Veliko vojno. Slab kilometer od sedla se na levo odcepi gozdna cesta proti Monte Festi. Po tej cesti poteka trasa »Pešpoti metuljev« (Sentiero delle farfalle). Med vožnjo po idilični gorski cesti izmenično uživamo v pogledih na Bordano, na pogorje na nasprotnem bregu reke Tagliamento, pa spet na turkizno modro reko v dolini. Po nepolnih petih kilometrih prikolesarimo do prve od 28 serpentin. Na prvih šestih levih ovinkih je cesta speljana skozi manjše tunele. Za manjše presenečenje poskrbi dvanajsta serpentina, ki  je za razliko od ostalih to edini desni ovinek, speljan skozi tunel. Dva od skupno devetih tunelov se pojavita še malo više, na levih seprentinah  številka 21 in 23.Po osmih kilometrih vožnje, tik pred petnajsto serpentino, je od januarja 2022 postavljena popolna zapora ceste. Takrat se je namreč porušil eden od podpornih zidov. Z nekaj iznajdljivosti se je zapori moč izogniti in z vzponom nadaljevati. Kljub temu, da vožnja ni pretirano naporna, naklon ceste je namreč konstantnih 8%, se je tik pred enaindvajsetim ovinkom vredno ustaviti in občudovati  strugo rekeTagliamente in mestece Venzone ob njenem levem bregu. Severno nad Venzonom si sledijo vrhovi Clapon del Mai (778 mnv), Costa Cavallo (1279 mnv), Monte Lavara (1906 mnv) in povsem v ozadju Kanin (2587 mnv). Na južni strani vidimo Plait (786 mnv), Monte Ledis (1055 mnv) in Cjampon (1709 mnv). Dvanajst kilometrov od izhodišča prikolesarimo na plano (Casera San Simeone), kjer ugledamo nekaj zgradb. Te bolj kot na planšarije spominjajo na počitniške hiše. Zaradi zapore prometa je planina izgledala popolnoma izumrla. Malo višje si ob poti ogledamo kamnito cerkvico Chiesa di San Simeone(1220 mnv). Približno tristo metrov naprej je asfalta konec.«

17         Passo di Pramollo

izhodišče	Pontebba
kategorija	1
na lestvici (ITA)	594
odpeljano	dol
točke težavnosti	796
dolžina (km)	13
povprečni naklon (%)	7,5
najstrmejših 100m (%)	13,3
skupni vzpon (m)	971
št. serpentin	20

Tudi ta prvokategorni vzpon smo prevozili v nasprotni smeri, torej navzdol. Pa še to ne v celoti, saj smo pred zadnjimi tremi kilometri raje zavili na vzporedno makadamsko cesto. Sodeč po našem zapisu izpred petih let, se nam ta cesta ni zdela nič kaj prida impresivna: »Z mejnega prehoda Nassfeld Pass oziroma Passo di Pramollo (1530m) sva se po glavni cesti spustila proti Pontebbi. Po približno devetih kilometrih spusta se peljemo čez enosmeren tunel, ki zavije praktično za 180 stopinj. Za tunelom preko mosta prečkamo Rio Bombaso, kakih dvesto metrov za mostom pa ostro na levo zapustimo glavno cesto in se mimo zapuščene vojašnice po makadamski cesti spustimo v dolino proti Pontebbi.«

 

 

18         Sella Somdogna

izhodišče	Dogna
kategorija	1
na lestvici (ITA)	648
odpeljano	dol
točke težavnosti	775
dolžina (km)	17,9
povprečni naklon (%)	5,6
najstrmejših 100m (%)	14,8
skupni vzpon (m)	999
št. serpentin	22

Dolga cesta, ki pa niti za trenutek ni dolgočasna. Tudi, če jo prevozite navzdol, tako kot mi. Da se na celotni dolžini dogaja kaj zanimivega, se lahko prepričate z našega svežega, letošnjega komentarja: »Od vasi Dogna (Dunja, 430 mnv) pa vse do sedla Sella Somdogna je bila pred in med prvo svetovno vojno zgrajena osemnajst kilometrov dolga vojaška cesta, vzdolž ceste pa je potekala utrjena obrambna linija. Obrambna črta je bila zgrajena z namenom zaustavitve morebitnega avstro-ogrskega vpada na italijansko ozemlje. Toliko za uvod v »osemnajstkilometrsko uživanje« , med katerim se bomo spustili za več kot 1100 višincev! Že po slabem kilometru se peljemo mimo vojašnice Casermetta Caporale Sebastiano Vuerich, le malo za tem prečkamo hudourniško strugo potoka Dogna (Dunja). Ko po nepolnih treh kilomnetrih spusta prevozimo zadnjo od osmih zaporednih serpentin, na desni pod cesto zagledamo turistično kmetijo Agriturismo Plan dei Spadovai . Tik nad kmetijo se nahaja nekaj vojaških ruševin in Cappella del Battaglione Gemona. Poldrugi kilometer od planine Malga Plan dei Spadovai, na levi strani cestišča opazimo spominsko obeležje, posvečeno podpolkovniku (Colonello Luigi Zacchi) iz bataljona alpinov Feltre. Po tem istem podpolkovniku so poimenovali tudi planinsko kočo Rifugio Zacchi, ki smo jo obiskali pred leti med potepanjem okoli Tromeje. Še en ovinek, most preko hudournika Rio Bianco, pa vožnja skozi tunel in znajdemo se pri ostankih znamenite obrambne linije Linea difensiva dei Plans. Sistem pokritih strelskih položajev in predorov se je od ceste spuščal proti potoka Dogna in se vzpenjal na nasprotnem bregu. Kot že omenjeno, namen obrambne linije je bil onemogočiti  morebiten prehod avstro-ogrskih čet iz doline Val Saisera proti zahodu. V nadaljevanju nas cesta vodi skozi manjša zaselka Mincigos in Costa Sacchetto. Še malo naprej je vasica Chiout z ostanki mogočne vojaške žičnice Teleferica militare della val Dogna. Ostre zime z obilnim sneženjem so onemogočale transport po slabi cesti, zato so zgradili žičnico, ki je vojaški material in zaloge  dostavljala v Chiout neposredno iz Kluž (Chiusaforte). Mimogrede, Chiout smo pred leti že spoznali, in sicer smo se pod vrhom Jôf di Dogna (1961 mnv) sem spuščali s planine Malga Poccet. Ko prevozimo naslednji zaselek, imenovan Chiout Zucuin, v soteski potoka Rio Mas pod cesto opazimo ostanke prvotne ceste. Sledi še zaselek Chiout di Pupe in po osemnajstih kilometrih se končno spustimo do vasi Dunja.«

19         Cuel di Forcja

izhodišče	Avasinis
kategorija	1
na lestvici (ITA)	678
odpeljano	delno
točke težavnosti	759
dolžina (km)	8,3
povprečni naklon (%)	8,5
najstrmejših 100m (%)	17,1
skupni vzpon (m)	709
št. serpentin	5

Če smo povsem iskreni, smo se tega vzpona bolj kot ne le dotaknili. Prvič pri spustu z Malga Cuar proti sedlu Cuel di Forchia. Deležni smo bili le zadnjih nekaj sto metrov. In drugič, ko smo se s planine Planecis spuščali proti izhodišču v mestu Avasinis. Tu smo cesto zgolj prečkali. Smo jo pa spoznali na »oglednem« vzponu z avtomobilom. Zavedamo se, da to ne šteje. Omenimo lahko le to, da se nam je zdela precej težja, kot bi lahko sklepali z mesta na lastvici.

 

 

 

 

20         Passo Tre Croci

izhodišče	Auronzo
kategorija	2
na lestvici (ITA)	1117
odpeljano	gor
točke težavnosti	598
dolžina (km)	26,1
povprečni naklon (%)	3,7
najstrmejših 100m (%)	10,2
skupni vzpon (m)	965
št. serpentin	7

Kot smo že omenili, je bil v našem primeru »drugokategorni« vzpon do prelaza Passo Tre Croci le uvertura za vzpon proti  zavetišču Rifugio Lavaredo (2344m). Da je šlo bolj kot ne le za ogrevanje, je razvidno tudi iz naših razmišljanj pred leti: »Na srečo je cesta iz Auronza proti jezeru Misurina, imenovanem tudi “Perla delle Dolomiti”, precej neprometna. Za razliko od tiste, ki proti istem jezeru pripelje iz zahodne smeri, iz Cortine d'Ampezzo. Prvih deset kilometrov iz Giralbe (930m) se neopazno vzpenjamo in opravimo odlično ogrevanje. V naslednjih sedmih kilometrih, ki sledijo do Lago di Misurina (1756m) pa se dvignemo za dobrih šeststo metrov. Kak kilometer pred jezerom se cesta združi s tisto s Cortine d'Ampezzo. Ko obvozimo jezero, se na desno odcepi cesta proti Tre Cime di Lavaredo.«

21         Cuarnan / Strada di Foredôr

izhodišče	Gemona
kategorija	2
na lestvici (ITA)	1532
odpeljano	gor
točke težavnosti	478
dolžina (km)	9,9
povprečni naklon (%)	6,6
najstrmejših 100m (%)	14,1
skupni vzpon (m)	658
št. serpentin	39

Kljub relativno nizki poziciji na lestvici najtežjih, gre za enega naših lepših vzponov. To je razvidno tudi z »razkošnega« komentarja, ki smo ga vzponu namenili po letošnjem vzponu na Monte Cuarnan:

»Dober kilometer od razcepa pridemo do športno-rekreacijskega združenje Stalis, kjer se držimo ostro desno in sledimo oznakam za Monte Cuarnan. To je začetek 11,3 kilometre dolgega vzpona, imenovanega Strada di Foredôr. Med vožnjo do planinske koče Malga Cuarnan, bo treba premagati nekaj manj kot osemsto višincev. Po ozki asfaltni cesti se konstantno vzpenjamo. Večinoma poteka po gozdu, tako da pretiranih težav z vročino ne gre pričakovati. Kot večina drugih italijanskih cestnih umetnin, je tudi ta speljana preko številnih serpentin. Posledica je sprejemljivejši naklon, predvsem pa vzpon niti za trenutek ni dolgočasen. Na severnih ovinkih se nam občasno ponudijo razgledi na prepadne južne stene vrhov Nâs Piçul, Nâs Grant in Monte Deneâl. Po desetih kilometrih vzpona pridemo do kapelice Capella Gilles Villeneuve, kjer cesto preseka pešpot Sentiero 717. Od tu lahko občudujemo široko strugo reke Tagliamento in vrhove Monte San Simeone, Monte Piciat ter Monte Cuar na nasprotnem bregu reke. Nekaj sto metrov od kapelice zapeljemo na planoto s številnimi počitniškimi hišicami, nad katero se strmo dviga mogočni Monte Cjampon (Veliki Karman) in že omenjeni Monte Deneâl . Malo naprej od planote pridemo do parkirišča, kjer je asfalta konec.«

Slovenija

22         Kum

izhodišče	Trbovlje
kategorija	HC
na lestvici (SLO)	1
odpeljano	gor/dol
točke težavnosti	1181
dolžina (km)	9,5
povprečni naklon (%)	10,4
najstrmejših 100m (%)	20
skupni vzpon (m)	986
št. serpentin	3

Vzpon na Kum je eden tistih, ki ga opravimo vsako leto vsaj enkrat. Vsekakor ne zaradi zanimivosti in razgledov, ampak zato, ker je odličen pokazatelj trenutne pripravljenosti. Ko človek med vzponom na Kum ne trpi, je pripravljen na vse. Vzpon na Kum je tudi edina tekma, ki sem se je kdajkoli udeleževal. O uvrstitvah pa raje ne bi.

»Duhamoren vzpon... Neposredno, strmo in nepopustljivo. Ko sem se prvič peljal na Kum sem se moral ustavljati, da sem lahko pil, balance si enostavno nisem upal spustiti. Razen strmine na tej poti ni nič kaj posebno zanimivega. Morda le dimnik trboveljske termo elektrarne, najvišja betonska zgradba v Sloveniji in najvišji dimnik v Evropi. Ko ga vidiš pod sabo, veš da si naredil vsaj 360 višincev. Sledi hiša s hišno številko Dobovec 1. Brez skrbi, do strnjene vasi bo še kar naporno. Naslednja stvar, ki mi je ostala trdno v spominu je naklon ceste mimo gasilskega doma v Dobovcu. Ko na koncu vasi zavijemo desno proti Kumu, strmina postane malo bolj človeška. Čez slab kilometer se cesta celo malce zravna, in to za celih dvesto metrov. Zato pa na polno vrne na zadnjem kilometru pred Lontovžem. Še dober kilometer in asfalta je konec. Po dveh kilometrih makedama zagledamo TV stolp, še dva ovinka in smo na vrhu, pri cerkvi Svete Neže in Planinskem domu (1216m).«

23         Krvavec

izhodišče	Cerklje
kategorija	HC
na lestvici (SLO)	2
odpeljano	gor/dol
točke težavnosti	1059
dolžina (km)	12,3
povprečni naklon (%)	8,3
najstrmejših 100m (%)	20,3
skupni vzpon (m)	1018
št. serpentin	9

Tudi na Krvavec se pogosto povzpnemo. Šele med pripravo tega besedila smo spoznali, da Krvavcu delamo veliko krivico. Spočetka je namreč veljalo interno pravilo, da si spust po trasi vzpona ne zasluži objave. Pa smo to pravilo že kar nekajkrat prekršili. Za nameček se zadnja leta s Krvavca v dolino le redkokdaj spuščamo po asfaltu. S parkirišča pod Planino Jezerca se je namreč mogoče (v celoti sicer ne povsem legalno) spustiti po čisto spodobnem »Muci« trailu. Vzpon na Krvavec je za cestne kolesarje postal še zanimivejši, odkar so lani asfaltirali cesto do »plaže« na višini 1600 mnv. Z gorskimi kolesi se vedno odpravimo do vrha (1853 mnv), če pa je energije res v izobilju, ga potisnemo še na vrh Zvoha (1971 mnv).

24         Mangartsko sedlo

 

izhodišče	Predel
kategorija	HC
na lestvici (SLO)	3
odpeljano	gor/dol
točke težavnosti	1004
dolžina (km)	10,9
povprečni naklon (%)	9
najstrmejših 100m (%)	18,8
skupni vzpon (m)	980
št. serpentin	22

Tole s spustom po trasi vzpona se ponavlja kot stara plošča. Ne glede na to, da je spust po mangartski cesti edina (racionalna) možnost povratka v dolino, leta 1938 zgrajena najvišje ležeča cesta v Sloveniji kar kliče po samostojnem prispevku. Kadarkoli smo se povzpeli na Mangartsko sedlo (2055 mnv), vaskič znova smo bili namreč očarani.

 

 

 

 

 

 

25         Kolovrat

izhodišče	Idrsko
kategorija	HC
na lestvici (SLO)	4
odpeljano	gor
točke težavnosti	973
dolžina (km)	10,6
povprečni naklon (%)	8,7
najstrmejših 100m (%)	15,4
skupni vzpon (m)	930
št. serpentin	9

Vzpon na Kolovrat je eden redkih domačih vzponov, ki smo ga odpeljali v celoti in ga »zapakirali« v potopis. Spotoma smo osvojili tudi najvišji vrh Kuk (1243 mnv). Vzpon na Kolovrat smo pospremili z besedami: »Krenil sem severno, proti Kobaridu, preko Napoleonovega mosta in mimo mlekarne Planika, vse do glavne ceste. Po glavni cesti peljemo do Idrskega, kjer zavijemo desno proti Livku. Na petih kilometrih do Livka (690m) se dvignemo za petsto metrov, kar ni ravno mačji kašelj. V središču vasi pridemo do označenega razcepa, kjer se držimo levo. Cesta naravnost pelje proti meji z Italijo, le malo naprej se od nje odcepi pot za Matajur. Po precej dotrajani, ozki asfaltni cesti se vzpenjamo proti Livškim Ravnam. Po približno dveh kilometrih nas pot vodi mimo apartmajskega naselja Nebesa. Slab kilometer za tem, ko prevozimo vas Livške Ravne, pridemo do ostrega levega (neoznačenega) odcepa. Zapustimo cesto in po približno kilometru precej strmega vzpona po čudovito vzdrževanemu kolovozu prispemo na vrh Kuka (1243m). Razgledi z vrha so fantastični.«

26         Golte

izhodišče	Mozirje
kategorija	HC
na lestvici (SLO)	6
odpeljano	gor/dol
točke težavnosti	969
dolžina (km)	16,1
povprečni naklon (%)	6,7
najstrmejših 100m (%)	17,2
skupni vzpon (m)	1072
št. serpentin	8

Za razliko od Krvavca in Mangarta je vzpon na Golte na naši strani dobil svojo lastno »zgodbo«. A kaj, ko ta različica ni potekala po cesti, ki jo na portalu Climbfinder navajajo kot šesto najtežjo v Sloveniji. Med vsemi slovenskimi »kategoriziranimi« klanci pa se na Golte prav po tej cesti povzpnemo največkrat. Še posebej po obilnih deževjih, ko so gozdne poti preveč razmočene, nam pa ni do pranja koles. Široka asflatna cesta je večinoma dokaj neprometna. Ker je zaradi smučišča cesta vselej zgledno splužena, si vzpon na Golte včasih privoščimo tudi v zimskem času. Vzpon je sicer dolg, a ne pretirano naporen. »Trenutke slabosti« vsakokrat doživljamo, ko se vzpenjamo mimo turističnega objekta v Gostečah, še bolj pa na zadnjem kilometru tik pod vrhom. Povsem razumljivo, na teh dveh odsekih je naklon najbolj neizprosen.

27         Nagnovec

izhodišče	Ajdovščina
kategorija	HC
na lestvici (SLO)	7
odpeljano	gor
točke težavnosti	963
dolžina (km)	17,8
povprečni naklon (%)	6,2
najstrmejših 100m (%)	15,1
skupni vzpon (m)	1107
št. serpentin	5

Sprva nam ni bilo povsem jasno, kje so na portalu Climbfinder našli slovenski HC vzpon z imenom »Nagnovec«. Ko smo si na karti ogledali gps sled smo ugotovili, da gre za dobro nam znani vzpon iz Ajdovščine proti Predmeji in naprej proti Lokvam. Del do Predmeje prevozimo vsakič, ko gremo uživati na ajdovske traile. V večji ali manjši meri se po tej cesti vzpenjamo tudi, kadar gremo do Iztokove koče pod Golaki ali na Čaven. Se pa od Predmeje vzpon v smeri proti Lokvam nadaljuje še dobrih pet kilometrov, vse do prelaza Magnovec (1188 mnv). Prelaz je tik pod vrhom Nagnovec (1289 mnv) in po njem so očitno poimenovali ta vzpon. Ko smo se vzpenjali na Čaven, smo cesto zapustili le dobrega pol kilometra pred prelazom Magnovec. Ker je spodnji del vzpona preko Lokavca in Slokarjev precej dolgočasen, smo ga na obeh opisanih turah, tako proti Golakom kot proti Čavnu, popestrili z vožnjo po bistveno napornejši trasi 13. etape STKP (Stjenkova koča na Trstelju- Iztokova koča pod Golaki). Kar pa se osrednjega dela tiče, tole so bili naši vtisi med vzponom proti Golakom: »Bolj ko se približujemo Predmeji, bolj slikovita postaja cesta, na las podobna tisti proti mangartskem sedlu«.

 

28         Kolovrat

izhodišče	Tolmin
kategorija	HC
na lestvici (SLO)	8
odpeljano	dol
točke težavnosti	945
dolžina (km)	12,3
povprečni naklon (%)	7,9
najstrmejših 100m (%)	15,6
skupni vzpon (m)	969
št. serpentin	6

Vzpon na Kolovrat s tolminske strani je za spoznanje lažji od različice z izhodiščem v Idrskem. Nam še posebej, saj smo se s Kolovrata proti Tolminu spuščali. Pa še to ne v celoti, saj smo se z vrha Kuka (1243 mnv) do prelaza Solarji spuščali po vzporedni makadamski cesti na italijanski strani meje. S prelaza Solarji (952 mnv) se lahko spustimo proti Kambreškem (desno), ali pa proti Tolminu (levo). Za spust proti Tolminu nismo izgubljali besed, zapisali smo le: »Sledi slabih devet kilometrov spusta po asfaltni cesti do Volč.« Nič posebej pretresljivega, skratka.

 

 

 

 

29         Vršič

izhodišče	Soča
kategorija	HC
na lestvici (SLO)	9
odpeljano	gor/dol
točke težavnosti	943
dolžina (km)	23,6
povprečni naklon (%)	5
najstrmejših 100m (%)	13,7
skupni vzpon (m)	1173
št. serpentin	30

Ne poznam nikogar, ki se vsaj približno resno ukvarja s kolesarstvom, pa se še ne bi povzpel do prelaza Vršič (1611 mnv). Tudi mi smo se, in to ne samo enkrat. V najbolj nerazumni izdaji smo se s Kranjske Gore preko Vršiča spustili do Soče, od tu pa se zopet preko Vršiča vrnili v Kranjsko Goro. Naporno, a za objavo precej neizvirno dejanje. V izogib nesporazumom, za vzpon na Vršič tako s kranjskogorske, kot s trentarske strani menimo, da je izjemno zanimiv in vsekakor zasluži opis na naši spletni strani. Že nekaj časa načrtujemo večdnevni izlet, na katerem bomo med odkrivanjem ostankov Soške fronte spotoma prečili naš najvišji gorski prelaz.

 

30         Rogla

izhodišče	Zreče
kategorija	1
na lestvici (SLO)	10
odpeljano	dol
točke težavnosti	897
dolžina (km)	14,8
povprečni naklon (%)	7,3
najstrmejših 100m (%)	13,9
skupni vzpon (m)	1076
št. serpentin	8

Tudi na Roglo smo se povzpeli že večkrat. Po strmini, ki jo na portalu Climbfinder navajajo kot deseti najtežji vzpon v Sloveniji, smo vozili le enkrat, pa še to navzdol. Kaj, ko pa je za gorske kolesarje tu na voljo toliko zanimivejših tras. Spustu v Zreče smo namenili le skopo misel: »Po glavni cesti, približno petnajst kilometrov lepo speljanih ovinkov. Ker je bil delavnik, ni bilo nobenega prometa. Še kar užitno«.  Roko na srce, precej dolgočasna cesta, v večji meri speljana po gozdu si kaj več tudi ne zasluži.

31         Vršič

izhodišče	Kranjska Gora
kategorija	1
na lestvici (SLO)	11
odpeljano	gor/dol
točke težavnosti	885
dolžina (km)	11,7
povprečni naklon (%)	7
najstrmejših 100m (%)	13,2
skupni vzpon (m)	818
št. serpentin	29

Čudovita gorska cesta, ki se na devetindvajsetih serpentinah povzpne do našega najvišjega gorskega prelaza Vršič (1611 mnv) in so jo med prvo svetovno vojno zgradili pretežno ruski vojni ujetniki, po krivici (še vedno) čaka na objavo na naši spletni strani. Tej izjemno slikoviti cesti, ki se iz Kranjske Gore vzpenja mimo jezera Jasna, Mihovega doma, Koče na Gozdu in Erjavčeve koče vse do Tičarjevega planinskega doma na Vršiču, bomo prejkoslej namenili zasluženo pozornost. Vožnjo čez prelaz Vršič nameravamo »zapakirati« v večdnevno odkrivanje ostalin prve svetovne vojne na območju severnega dela Soške fronte.

32         Krn

izhodišče	Kamno
kategorija	1
na lestvici (SLO)	12
odpeljano	gor
točke težavnosti	853
dolžina (km)	9,2
povprečni naklon (%)	8,7
najstrmejših 100m (%)	18
skupni vzpon (m)	792
št. serpentin	13

Prevozili smo le spodnjo polovico vzpona proti Krnu. V primeru, da se vzpon konča pri Koči na Planini Kuhinja (1002 mnv), potem celo manj kot polovico. Ko smo se leta 2019 s Kobarida odpravljali na Kolovrat, smo si ob povratku zaželeli še nekaj višincev in se s Kamnega spotoma povzpeli do rojstne hiše Simona Gregorčiča v Vrsnem. In tedaj bi z lahkoto nadaljevali še do Krna oziroma Planine Kuhinja, pa smo ta dva cilja že imeli rezervirana za eno od naših naslednjih tur. Tu smo se namreč ustavili leto dni kasneje, ko smo se potepali po planinah pod Krnom. Še dobro, da človek včasih tudi kaj zapiše, glede na tale komentar iz leta 2019, nadaljevanje proti Krnu ni bilo tako zelo samo po sebi umevno. »Da povratek ne bi bil preveč dolgočasen, sem v vasi Kamno zavil desno proti Vrsnem, kjer stoji rojstna hiša Simona Gregorčiča. Da bi spoznali kje je goriški slavček preživljal mlade dni, se je treba kar dobro namučiti, saj se na dobrih štirih kilometrih povzpnemo za več kot 400 metrov. Od tu je možno pot nadaljevati proti Krnu in naprej proti Planini Kuhinja. Ker sem omenjeni destinaciji načrtoval za eno od naslednjih tur (beri: vsega sem imel že poln kufer), sem se spustil v dolino. V razvlečenem spustu prevozimo vasi Libušnje, Smast in Ladra. Od slednje do avtomobila je bil le še lučaj«.

33         Krn

izhodišče	Ladra
kategorija	1
na lestvici (SLO)	13
odpeljano	dol
točke težavnosti	819
dolžina (km)	9,7
povprečni naklon (%)	8,2
najstrmejših 100m (%)	18,4
skupni vzpon (m)	797
št. serpentin	16

Ko smo že ravno bili na Vrsnem, se je bilo od tam potrebno spustiti v dolino. Za spust smo izbrali glede na portal Climbfinder le za mesto nižje rangirano traso. Nam pa se je zdela neskončno lažja, saj smo se po njej slabih pet kilometrov le spuščali. Temu delu smo namenili zgolj tole: »V razvlečenem spustu prevozimo vasi Libušnje, Smast in Ladra«.

 

 

 

34         Torka

izhodišče	Zali Log
kategorija	1
na lestvici (SLO)	18
odpeljano	dol
točke težavnosti	743
dolžina (km)	5,3
povprečni naklon (%)	11,5
najstrmejših 100m (%)	19,2
skupni vzpon (m)	608
št. serpentin	5

Gre za kratek, a prekleto strm vzpon. Razlog več, da smo ga vozili le navzdol. In to kar dvakrat. Prvič, ko smo se leta 2016 z Možica vračali proti Zalem logu in dve leti kasneje, med turo na Porezen. Spust s Torke v dolino Selške Sore gotovo ni bil glavni razlog, da sta si kar dve od štirih slovenskih epskih tur prislužili ta laskavi naziv. Seveda gre le za naš interni izbor. Ob prvem spustu smo bili še malo zadržani: »V Torki smo zavili desno proti dolini. Cesta je kombinacija asfalta in makadama ter precej strma. Na slabih petih kilometrih je povprečen naklon okoli 12%. Na glavno cesto Železniki - Tolmin pridemo poldrugi kilometer od Podrošta, v smeri proti Železnikom«.

Po drugem spustu pa je nastal tale, po našem mnenju luciden zapis: »V Torki, kot že rečeno, zavijemo desno proti dolini. Cesta je na najstrmejših delih asfaltirana! Na petih kilometrih je morda dvesto metrov makadama, ha, ha..."

35         Bohinjsko sedlo

izhodišče	Podbrdo
kategorija	1
na lestvici (SLO)	23
odpeljano	gor
točke težavnosti	679
dolžina (km)	12,6
povprečni naklon (%)	6,3
najstrmejših 100m (%)	14,8
skupni vzpon (m)	799
št. serpentin	13

Med obiskom Koble s smeri Podbrda, smo prevozili dobršen del trase, ki jo na Climbfinder lestvici najtežjih slovenskih vzponov najdemo na triindvajsetem mestu. Seveda smo vzponu dodali nekaj stranpoti, ker pa smo si s tem vzpon kvečjemu dodatno otežili, ga kljub temu dodajamo na naš seznam. Trem odsekom, po katerih smo vozili, smo namenili naslednje besede:

»S parkirišča pred Brunarico Slap, ta se nahaja približno na tretjini poti iz Podbrda proti Petrovem Brdu, je poleg Črne prsti lepo viden tudi vrh Koble, kamor nas je zaneslo tokrat. Po glavni asfaltni cesti se odpravimo na poltretji kilometer dolgo ogrevanje proti Petrovem Brdu. Do prelaza Petrovo Brdo (804m), kjer stoji istoimenski planinski dom, premagamo že slabih dvesto višincev. Seveda bi s prelaza lahko nadaljevali po asfaltni cesti proti vasi Sorica in naprej proti Soriški planini, a smo si po stari navadi sklenili stvar za odtenek zakomplicirati...«

 »Ponovno se priključimo asfaltni cesti iz Petrovega Brda proti Sorici. Po približno dveh kilometrih in pol vožnje, bolj kot ne po ravnem, prikolesarimo v Zgornjo Sorico. Na glavnem križišču se držimo smeri proti Bohinjski Bistrici. Prevozimo serpentino in pridemo do dveh vzporednih desnih odcepov...«

 »Ko pridemo do asfalta zavijemo desno in navkreber. Do Bohinjskega sedla (1277m) nas čaka nekaj sto metrov blagega vzpona. Brunarica je bila sicer zaprta, je pa v obdobju od našega zadnjega obiska (julij 2018) na nasprotni strani ceste zrasel Penzion in gostišče Lajnar, kjer smo si v vročem dopoldnevu dopolnili zaloge vode.«

36         Stador

izhodišče	Prapetno
kategorija	1
na lestvici (SLO)	24
odpeljano	gor
točke težavnosti	699
dolžina (km)	11,7
povprečni naklon (%)	7,3
najstrmejših 100m (%)	14,1
skupni vzpon (m)	861
št. serpentin	9

Po tej čudoviti cesti smo se med obiskom planine Razor pred sedmimi leti povzpeli v celoti. Vzponu smo namenili naslednje besede: »Po glavni cesti se s centra Tolmina spustimo v dolino, v smeri proti Mostu na Soči. Kakih 250 metrov za tem, ko smo prečkali most čez Tolminko, zapustimo glavno cesto in se mimo poslovne cone na levi strani vozimo proti Podljubinju. V vasi se držimo desno, po ne polnih treh kilometrih sprejemljivo strme asfaltne ceste se povzpnemo do Ljubinja (385m). Peljemo skozi vas, pot nas mimo cerkvice Svetega Mihaela pripelje do označenega križišča. Tu krenemo levo, v smeri Planine Stador in naprej proti Planini Razor. Od križišča do Planine Stador (1050m) kolesarimo približno sedem kilometrov po asfaltiranih serpentinah, speljanih tako umetelno, da vzpon niti za trenutek ni (pre)naporen. Vzpon tudi ni pretirano razgleden, saj dobršen del poteka po gozdu. Kljub temu se nam mestoma ponudi kak pogled na delček smaragdne reke v dolini. S Planine Stador pot nadaljujemo naravnost, po bolj kot ne položnem makadamu do Planine Lom.«

37         Sveta Gora

 

izhodišče	Solkan
kategorija	1
na lestvici (SLO)	25
odpeljano	dol
točke težavnosti	637
dolžina (km)	5,9
povprečni naklon (%)	9,6
najstrmejših 100m (%)	18
skupni vzpon (m)	567
št. serpentin	3

Nepolnih šest kilometrov dolg klanec iz Solkana do Bazilike Svetogorske Matere Božje na Climbfinder lestvici najtežjih vzponov v Sloveniji zaseda petindvajseto mesto. Kot rečeno gre za razmeroma kratek, a hudičevo strm vzpon. Prevozili smo le spodnjo polovico, pa še to navzdol. Zgornji del spusta smo odpeljali po vzporednem trailu, imenovanem »Kraljica«. Na vrh Svete gore smo se vzpenjali po makadamski cesti s smeri Plav in si spotoma ogledali številne spomenike prve svetovne vojne.

 

 

 

38         Pavličevo sedlo

izhodišče	Solčava
kategorija	1
na lestvici (SLO)	26
odpeljano	gor
točke težavnosti	632
dolžina (km)	11,8
povprečni naklon (%)	6,1
najstrmejših 100m (%)	14,1
skupni vzpon (m)	722
št. serpentin	7

Prevozili smo le sklepne tri kilometre tega vzpona. Glede na to, da smo se predhodno kar petnajst kilometrov vozili po Solčavski panoramski cesti, ki imena ni dobila kar tako, ni presenetljivo da smo vzponu proti Pavličevem sedlu namenili le dva stavka: »O treh kilometrih, ki sledijo ni vredno izgubljati besed. S 1100 metrov nadmorske višine se je treba dvigniti na 1336 metrov, kjer mejni prehod straži zapuščena carinarnica. Cesta je asfaltiranana, bolj kot ne dolgočasna in polna motoristov.«

 

 

 

 

 

 

 

 

39         Pokljuka

izhodišče	Bled
kategorija	1
na lestvici (SLO)	29
odpeljano	gor
točke težavnosti	606
dolžina (km)	19,3
povprečni naklon (%)	4,4
najstrmejših 100m (%)	13,7
skupni vzpon (m)	851
št. serpentin	2

Čeprav smo ta vzpon pred davnimi leti kar nekajkrat prevozili, nam ga v verodostojno krožno turo nikakor ni uspelo vgraditi. Na Pokljuko smo se bistveno bolj slikovito povzpeli z Bohinjske Bele in nadaljevali preko pravljičnih planin Jelje, Konjske doline, Planine Zajamniki, Praprotnice in Uskovnice. Smo pa na povratku prevozili prvih pet kilometrov od Krnice čez Zgornje in Spodnje Gorje do izhodišča na Bledu. Navzdol, da ne bo pomote.

 

 

 

 

40         Bohinjsko sedlo

izhodišče	Bohinjska Bistrica
kategorija	1
na lestvici (SLO)	30
odpeljano	gor
točke težavnosti	600
dolžina (km)	12,9
povprečni naklon (%)	6
najstrmejših 100m (%)	13
skupni vzpon (m)	774
št. serpentin	2

V manjši meri smo se po trasi, ki na lestvici naših najtežjih vzponov zaseda številko 30 vzpenjali, ko smo se pred nekaj leti z bohinjske strani odpravili proti Kobli. Naj se sliši še tako čudno pa smo jo v celoti odpeljali med obiskom Porezna leta 2018. Ja, prav ste prebrali. Med obiskom Porezna, torej na eni od naših najvišje ocenjenih tur. A ker je bil vzpon z Bohinjske Bistrice do Litostrojske koče na omenjeni turi bolj kot ne zgolj »kolateralna škoda«, smo mu v opisu namenili le tole: »Nadaljujemo mimo ogromnih skladovnic debel podjetja Lip Bled, kjer je tudi smerokaz za Soriško planino. Od tu naprej se le držimo glavne ceste. Po dvanajstih kilometrih in premeganih 800 višinskih metrih prispemo do brunarice, tik ob smučišču Soriška planina (1287m)«.

Hrvaška

41         Učka / Vojak

izhodišče	Ičići
kategorija	HC
na lestvici (HR)	3
odpeljano	gor/dol
točke težavnosti	950
dolžina (km)	22
povprečni naklon (%)	6,2
najstrmejših 100m (%)	12,1
skupni vzpon (m)	1368
št. serpentin	21

Odkar pomnem, nam je vzpon na Učko vsako leto predstavljal neuradni zaključek kolesarske sezone. V novembru ali decembru se vedno najde kak dan, ko je pri nas megleno in pasje mrzlo, nad Kvarnerskim zalivom pa sije toplo jesensko sonce. Kot nalašč za vzpon na Učko. Zadnje čase »zaključne vzpone« opravimo večkrat letno, le redkodkdaj pa se proti najvišjemu vrhu Učke (Vojak, 1401 mnv) povzpnemo cesti, ki so jo na portalu Climbfinder uvrstili na tretje mesto med najtežjimi hrvaškimi vzponi. Tudi na obeh opisanih različicah je bilo tako. Medtem, ko smo se cesti pri verziji »Čez Tulševico« v popolnosti izognili, smo se pri osnovni varianti vzpona na Učko po njej le spuščali. Kar pa ne pomeni, da je nismo prevozili tudi navzgor. Proti koncu decembra, ko je dan najkrajši je to kar smiselno, v nasprotnem primeru vas lahko ujame tema.  Pred skoraj petnajstimi leti smo spust skopo komentirali: »Do glavne ceste Buzet - Reka se vračamo po isti poti. Tu zavijemo desno proti morju. Sledi dvajset kilometrov spusta preko Veprinca, kjer zavijemo desno proti Poljani in Ičičem. Glavna cesta gre proti Matuljem in Reki. Ta različica spusta gotovo ni najboljša, ampak če ti vzpon pobere preveč energije, je hladno, pa še dan je kratek, je to dober izhod v sili.«

42         Alan

izhodišče	Stinica
kategorija	1
na lestvici (HR)	4
odpeljano	dol
točke težavnosti	897
dolžina (km)	21,3
povprečni naklon (%)	6,3
najstrmejših 100m (%)	9,7
skupni vzpon (m)	1343
št. serpentin	7

S prelaza Alan smo se proti Stinici spuščali, pa nam tega ni prav nič nerodno priznati, saj smo na maratonski turi, katere cilj je bil vzpon na Zavižan, prevozili kar 112 kilometrov in premagali skoraj 2500 višincev. Kakorkoli, ozka asfaltna cesta iz Stinice do planinske koče Alan (1340 mnv) je pravi biser. Številke (dolžina in vzpon) pri našem opisu so nižje kot zgoraj navedene, to pa zato, ker smo se spustili le do magistralne ceste. Resnično imenitno cesto smo opisali takole: »Kaj povedati o skoraj 18 kilometrov dolgem spustu po ozki asfaltni, povsem neprometni cesti, na katerem se s 1340 spustimo na vsega 250 metrov nad morjem, ko tik nad Stinico končno zapeljemo na Jadransko magistralo? Nič drugega kot to, da se je tu in tam vredno ustaviti in uživati v res fantastičnih razgledih na obalo in otoke.«

43         Veliko Rujno

izhodišče	Starigrad
kategorija	1
na lestvici (HR)	5
odpeljano	gor
točke težavnosti	835
dolžina (km)	6,7
povprečni naklon (%)	10%
najstrmejših 100m (%)	19,9
skupni vzpon (m)	669
št. serpentin	5

Šolski primer vzpona, ki potrjuje da dolžina in povprečni naklon nista edino merilo za zahtevnost vzpona. Kratek in prekleto strm klanec, na katerem smo se dodobra preznojili. Skop opis, ki pove vse: »Kar takoj, ko zapustimo magistralo, se začne asfaltna cesta precej strmo vzpenjati. Naklon ne popušča niti za trenutek in tako je dobrih šest kilometrov, vse do konca asfalta in parkirišča na višini okoli 660m. Ob poti je nekaj bolj kot ne zapuščenih zaselkov. Na bolj razglednih delih sem se kar pogosto ustavljal. Deloma zaradi čudovitih razgledov na razčlenjeno obalo, včasih pa mi je zavoljo strmine enostavno primanjkovalo zraka.«

 

44         Ključin vrh

izhodišče	Sveti Juraj
kategorija	1
na lestvici (HR)	6
odpeljano	dol
točke težavnosti	768
dolžina (km)	15,5
povprečni naklon (%)	6,5
najstrmejših 100m (%)	12,5
skupni vzpon (m)	1011
št. serpentin	8

Na povratku z Vratnika smo prevozili spodnji del ceste med Biljevinami in Svetim Jurajem. Gre za nepolnih devet kilometrov spusta po široki in na moč slikoviti cesti. Sicer pa smo na vseh »velebitskih« turah prišli do podobnih zaključkov. Vzponi so razmeroma dolgočasni, pred seboj namreč ne vidiš kaj več kot golo kamenje, zato pa so spusti polni dih jemajočih razgledov. Tudi po glavnih prometnicah. Tole smo zapisali ob spustu v Sveti Juraj: »Sledi nepolnih devet kilometrov spusta po umetelno speljani, na  moč slikoviti glavni cesti do jadranske magistrale, ki jo dosežemo tik pred središčem naselja Sveti Juraj.«

 

 

45         Samaržije

izhodišče	Sveti Juraj
kategorija	2
na lestvici (HR)	11
odpeljano	gor
točke težavnosti	562
dolžina (km)	7,8
povprečni naklon (%)	8,1
najstrmejših 100m (%)	12,9
skupni vzpon (m)	626
št. serpentin	14

Vzpon s Svetega Juraja do zaselka Samržije je bil uvod v 112 kilometrov dolgo »križarjenje« po narodnem parku Severni Velebit. V nadaljevanju smo se povzpeli do Planinskega doma Zavižan (1594 mnv). Razpoloženje po tem vzponu je bilo kar nekam poetično: »Za izhodišče kolesarskega izleta proti Velikemu Zavižanu, s 1676 metri šestnajstemu najvišjemu vrhu Hrvaške, sem izbral Sveti Juraj, naselje nastalo na mestu, od koder je dostop z obale proti zaledju Velebita najenostavnejši.  Iz Svetega Juraja proti Oltarom, majhni hribovski vasici na višini 940 mnv, vodita dve cesti. Če se iz smeri Karlobaga po magistrali vozimo proti Senju, se tik za tablo, ki nas obvešča da smo prispeli v Sveti Juraj, na desno odcepi široka, dvopasovna cesta proti Krasnem. Ako pa na magistrali vztrajamo še slab kilometer, pridemo do prav tako desnega odcepa za Hrmotine. Ta cesta je bistveno manj prometna in ravno zato sem jo tudi izbral za vzpon proti Oltarom. Po ozki asfaltni cesti in lepo speljanih serpentinah hitro prodobivamo na višini. Na tretji serpentini peljemo mimo zadnjih hiš, v nadaljevanju lahko uživamo le še v pogledu na redko poraslo, pretežno kamnito pokrajino. Seveda so veliko privlačnejši pogledi v dolino. Da bi se vrnil do večera, sem se odpravil zgodaj, ravno ko se je začelo daniti. In ravno to je veduto naredilo še bolj slikovito. Ko se je mesto v globoki senci Velebita komaj začelo prebujati, so bile kamnite vzhodne obale Krka, Prviča, Golega otoka in Raba že obsijane s toplim jutranjim soncem. Na višini okoli tristo metrov pripeljemo do borovega gozdička. Veselje ne traja dolgo, saj že po nekaj sto metrih nadaljujemo po isti, pusti dinarski pokrajini. Na višini okoli 400 mnv peljemo mimo vodnega zajetja Hrmotine. To je vir pitne vode za večji del Senja z okolico. Zajetje se polni iz cevovoda, ki je s porečja rek Like in Gacke speljan proti HE Senj. Od tu naprej se cesta še za odtenek zoži, tudi asfaltna podlaga postane skromnejša. Poldrugi kilometer od zajetja, tik pod Rončevo glavico, pridemo do izravnave in razcepa poti. Leva cesta pelje proti Vratniku, zaselku in istoimenskemu prelazu na cesti Senj – Žuta Lokva. Mi se seveda držimo desno. Tu se prvič srečamo z oznako »Zavižan Challenge«, kar pomeni da bomo od tu naprej velik del poti vozili po trasi  tradicionalne dirke »Vzpon na Zavižan«, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja veljala za  največjo enodnevno gorskokolesarsko atrakcijo na Hrvaškem. Slab kilometer od omenjenega razcepa pridemo do osamljene kmetije Samarđije, kjer je asfalta konec.«

Avstrija

46         Villacher Alpenstrasse

izhodišče	Villach
kategorija	HC
na lestvici (A)	57
odpeljano	dol
točke težavnosti	1036
dolžina (km)	16,4
povprečni naklon (%)	7,2
najstrmejših 100m (%)	16,1
skupni vzpon (m)	1182
št. serpentin	9

Dobrih šestnajst kilometrov dolga Villacher Alpenstrasse nas na devetih serpentinah vodi proti vrhu gore Dobrač. Natančneje do prostranega parkirišča na planini Rosstratte (1732 mnv). Na poti do vrha nam panoramska cesta postreže z izjemnimi razgledi na italijanske in slovenske Julijske Alpe, pa tudi koroške Karavanke.

Od tu nam torej pogled seže v kar tri države. Resnici na ljubo se med našim obiskom Dobrača pred trinajstimi leti s cesto nismo kaj prida sprijateljili. Med potjo navzgor smo prevozili le zadnjih šest kilometrov, med spustom pa še kilometer manj. Zato ji tudi pretiranih hvalospevov nismo namenili: »Preden prispemo v center Beljaka, sledimo oznakam za Špital (severozahod). Kaj kmalu se pojavijo oznake za Villacher Alpenstrasse. Sledimo oznakam in v trenutku se znajdemo v Villach-Möltschach (550m), kjer se nahaja "Alpenarena" (športni kompleks smučarskih skakalnic...). Prostora za parkiranje je obilo. Tu se torej začne naša pot. Če bi šli po Alpenstrasse, bi se 16,5 km do Rožnih trat oz. Rosstratte (1732m) vozili po plačljivi cesti... Da bo bolj zanimivo, se ne vračamo po povsem isti poti. Po posvetu z lokalnimi kolesarji, mimogrede - prešteli smo jih na prste ene roke, smo se vrnili po isti poti le do 6. serpentine (Kasserin), dober kilometer pred Wurzelbodnom...«

47        Millstätter Almstrasse

izhodišče	Villach
kategorija	HC
na lestvici (A)	57
odpeljano	dol
točke težavnosti	1036
dolžina (km)	16,4
povprečni naklon (%)	7,2
najstrmejših 100m (%)	16,1
skupni vzpon (m)	1182
št. serpentin	9

Med prečenjem planin nad Miljskim jezerom je bilo toliko zanimivejših stvari od spusta po Millstätter Almstrasse , da smo mu namenili komaj kaj pozornosti. V večjem delu cesta poteka skozi gozd, tako da o razgledih na jezero kar pozabite. »Od Alexander Hütte (1786m) se po strmi makadamski cesti spuščamo do Schwaigerhütte (1625m), od tu naprej pa po Millstätter Almstrasse proti  zaselku Tschierweg. Na višini približno 1200m se začne asfalt. Cesta je za avtomobile prevozna le do Schwaigerhütte in je plačljiva. Ko v vasi Tschierweg pridemo do glavne ceste, se držimo desno v smeri Laubendorf in Seeboden. Ko pridemo v Sclossau se držimo levo in se kar po glavni cesti spustimo do izhodiščne točke.«

 

48         Korensko sedlo

izhodišče	Riegersdorf
kategorija	1
na lestvici (A)	176
odpeljano	gor
točke težavnosti	676
dolžina (km)	7
povprečni naklon (%)	8,1
najstrmejših 100m (%)	21%
skupni vzpon (m)	562
št. serpentin	3

Korensko sedlo, oziroma Wurzenpass (1073 mnv) saj gre za vzpon z avstrijske strani, smo si s kolesom privoščili le enkrat, pred davnimi petnajstimi leti. Vzpon po tej sila duhamorni cesti je bil zgolj »kolateralna škoda« ob našem prvem obisku Tromeje, kamor smo se odpravili iz Rateč. Po spustu v Sovče in Podklošter na avstrijski strani se je bilo potrebno vrniti v Rateče in prečenje Korenskega sedla po Wurzenpass Strasse je bilo precej logična izbira. Vročina je bila sredi julija neizprosna, noge pa težke od predhodnega vzpona na Peč (1508). Verjetno gre ravno v tem iskati  razlog za nekaj grenkega priokusa po tem vzponu. Prav gotovo pa vzpon na Korensko sedlo ni edini razlog, da takratni obisk ni dobil objave na spletni strani. Kasneje smo se namreč še dvakrat odpravili na Tromejo (enkrat v kombinaciji z belopeškimi jezeri, drugič z Vošco) in v obeh primerih je šlo za bistveno privlačnejši turi.  

49         Lombachalp

izhodišče	Interlaken
kategorija	HC
na lestvici (CH)	179
odpeljano	gor/dol
točke težavnosti	925
dolžina (km)	13
povprečni naklon (%)	7,7
najstrmejših 100m (%)	13,2
skupni vzpon (m)	1001
št. serpentin	7

Med kratkotrajnim obiskom Švice pred več kot desetimi leti, smo čisto po naključju odpeljali švicarsko številko 179. S turističnega mesteca med jezeroma Brienzersee in Thunsee smo se odpravili na krožno turo okoli vrha Hohgant (2163 mnv) in pri tem navzgor prevozili dobro polovico trinajstkilometrskega vzpona do vasi Habkern, kjer smo zavili proti prelazu Grünenbergpass.  Vzponu do Habkerna nismo namenili pretirane pozornosti:

»Izhodišče za turo Hohgant je Habkern, prostrana hribovska vas z množico hiš, razmetanih po travnatih pobočjih, na višini 1000 metrov in več. Namerno sem spregledal kondicijsko zahtevnost, ki jo navajajo na spletni strani in si za start izbral kar Interlaken, ki leži dobrih 500 metrov niže. Do Habkerna vodi sedem kilometrov zelo lepe asfaltne ceste, ki sploh ni pretirano prometna.«

Po tem, ko smo se z doline reke Emme, od koder izvira odličen švicarski sir z velikimi luknjami, povzpeli do planote  Lombachalp oziroma restavracije Jägerstübli, nas je čakal še spust do Interlakna. Vseh trinajst kilometrov!  O spustu smo napisali le tole:

»Na višini okoli 1600 metrov prisopihamo na planoto Alp Lombach, ki je najvišja točka opisane ture. Od tu je možno videti Thunsko jezero, o čudovitih razgledih na obkrožajoče gorske masive pa ni vredno izgubljati besed. Ko se naužijemo razgledov, nas čaka le še strm asfaltni spust do Habkerna in naprej do Interlakna«.