Monte Tamai

Vzpon na Monte Tamai  je bil zadnji iz serije treh »kategoriziranih« jesenskih vzponov v Karnijskih Alpah. Na vrh smučišča Ravascletto/Zoncolan smo se odpravili z doline Valle del Bût, ene od osmih večjih karnijskih dolin. Preden se pri Tolmezzu izlije v reko Tilment (Tagliamento), potok Bût  prečka občine Paluzza, Sutrio, Zuglio in Arta Terme. Tudi tokrat smo si pri načrtovanju izleta pomagali z eno izmed številnih kart Tabacco 1:25.000, in sicer tisto s številko 09; Alpi Carniche, Carnia centrale.

Priola

Če se s središča mesteca Sutrio odpravite proti vasi Priola (595 mnv), že čez slabega pol kilometra pridete do mestnega pokopališča in župnijske cerkve Chiesa di Ognissanti, kjer bo prostora za vašega jeklenega konjička več kot dovolj. Velik del pokopališča je posvečen padlim v prvi svetovni vojni. Ko v Prioli prikolesarimo do prvih hiš, se držimo desno in po po Via Monte Arvenis  nadaljujemo proti mali vaški cerkvi Chiesa dell'Immacolata. Ko po dobrega pol kilometra vožnje pridemo do zadnjih hiš, Via Monte Arvenis  zavije desno, predvsem pa močno, zares močno navkreber. Med vsemi tremi vzponi proti sedlu Sella del Monte Zoncolan (1730 mnv), velja ta iz Priole za najbrutalnejšega. Zoncolan je bil kar sedemkrat cilj gorskih etap kolesarske dirke po Italiji Giro d'Italia. Petkrat so proti vrhu krenili z Ovara in dvakrat s Sutria. Razlog da se kolesarska karavana na Zoncolan s Priole še ni odpravila, je najverjetneje skoraj 14% povprečni naklon, ki za trenutek  popusti šele, ko po šestih kilometrih in premaganih sedemstopetdesetih višincih pridemo do križišča s cesto s Sutria. Na uradni spletni strani za promocijo turizma pokrajine Furlanija Julijska krajina so cesto poimenovali  »The dark side of the Zoncolan: il Kaiser da Priola«. Tudi nam so se med preklinjanjem po glavah podile bolj ali manj (ne)posrečene primerjave s predhodnimi vzponi. Kot na primer »Kum je v primerjavi s tem pravi downhill«. Kljub temu, da gre za povsem neprometno cesto, med vzponom namreč nismo srečali žive duše, je v maniri italijanskih cest odlično vzdrževana, brežine so na celotni dolžini zaščitene pred padanjem kamenja. Vsekakor na tem delu vzpona ne pričakujte kakšnih vratolomnih razgledov. Vse kar se vidi je zaraščena soteska potoka Rio Saustri, na desnem bregu občasno zagledamo gozdno cesto, po kateri se bomo vračali s prelaza Forcella Meleit.

Zoncolan

Kot rečeno, po šestih kilometrih, tik za spodnjo postajo sedežnice  Cuel d'Ajar, pridemo do ceste s Sutria. Od tu naprej vzpon poteka po identični trasi kot pred leti, ko smo se na Zoncolan vzpenjali s Sutria. Na tem delu si bomo cestišče primorani deliti s cestnimi kolesarji in avtomobilisti, predvsem pa s hordami motoristov. Na izravnavi, s katere se proti višjim delom smučišča vzpenjata sedežnici Cuel d'Ajar in Valvan, je poleg številnih parkirišč tudi precej gostinskih obratov, kjer si lahko opomorete po kratkem, a sila napornem vzponu. Do cilja gorskih etap kolesarske dirke Giro d'Italia na sedlu Sella del Monte Zoncolan (1730 mnv) nas čakajo še dobri trije kilometri in štiristodvajset višincev. V povprečju gre torej tudi tu za več kot 13% naklon. S sedla se lahko spustimo do zgornje postaje kabinske žičnice iz Ravascletta in se tam naužijemo čudovitih razgledov po Karnijskih Alpah.

Monte Tamai

S sedla pod vrhom Monte Zoncolan (1749 mnv) se pred kolesarskim spomenikom na levo odcepi makadamska cesta proti planinski koči Rifugio Tamai. Ker je bilo v nogah še nekaj rezerve smo sklenili, da se še prej povzpnemo do najvišje točke smučišča na vrhu Monte Tamai  (1970 mnv). Smučišče na Zoncolanu je eno izmed bolje opremljenih smučarskih centrov v Furlaniji Julijski krajini, v zadnjih letih so ga modernizirali in uredili kar nekaj novih prog. Ena od zadnjih pridobitev je bila leta 2005 zgrajena sedežnica Tamai 2000, leto kasneje pa je začela obratovati še sedežnica Cima Tamai , ki omogoča smuko s samega vrha Monte Tamai . Po slabšem kolovozu, ta prvih nekaj metrov poteka vzporedno s cesto proti koči Rifugio Tamai, smo krenili proti zgornji postaji sedežnice Giro d'Italia. Sledi zelo kratek spust, delno po trasi pešpoti Sentiero 170, ki drži vse do sosednjega vrha Monte Arvenis. Po vzdrževalni cesti nadaljujemo proti zgornji postaji sedežnice Tamai 2000. Od tu naprej bodo na kolesu ostali le najmočnejši. Ostali bomo kolo po grobem makadamu z več kot 20% naklonom do zgornje postaje sedežnice Cima Tamai  enostavno potiskali. Nad zgornjo postajo sedežnice nekaj deset metrov peš nadaljujemo po markirani pešpoti Sentiero 170, da pridemo do vrha Monte Tamai  (1970 mnv). Poleg fantastičnih razgledov na sosednji  Monte Arvenis (1968 mnv), nas na vrhu čaka tudi vpisna knjiga. Z vrha lahko občudujemo Sentiero 170, ki se z Monte Tamai  preko sedla Forcella Arvenis (1845 mnv) nadaljuje proti vrhu Monte Arvenis. Le malo pod sedlom opazimo planšarijo Malga Arvenis, do katere lahko pridemo po cesti z Ovara in v hipu se nam je porodila ideja za nov kolesarski podvig.

Malga Tamai, Agareit, Meleit, Dauda...

Po vzdrževalni cesti se vrnemo do razpotja pod zgornjo postajo sedežnice Cima Tamai , kjer se držimo desno proti planinski koči Rifugio Tamai. Pri koči zavijemo ostro desno na gozdno cesto v smeri istoimenske planšarije Malga Tamai. Tu se začne z naskokom najlepši del poti. Gre za sedemkilometrsko prečenje pašnikov po vzhodnih pobočjih vrhov Tamai, Arvenis in Dauda. Ko po kilometru vožnje prispemo tik nad hleve Malge Tamai, pred seboj v daljavi uzremo cesto, urezano v vzhodna pobočja vrha Monte Arvenis, kjer se bomo že čez nekaj trenutkov spuščali proti planini Malga Agareit (1670 mnv). Še prej  se po strmi betonski cesti spustimo do Malge Tamai, od koder nas pred spustom čaka okoli kilometer neprestrmega vzpona po razgledni makadamski cesti. Med vožnjo smo občudovali vrhove na nasprotnem bregu dolin Valle del Bût- Monte di Rivo, Monte Cucco, Cima Valmedan in najvišji Monte Tersadia (1960 mnv). Le nekaj metrov pred začetkom spusta, se od ceste odcepi markirana pešpot proti vrhu Monte Arvenis. Preko prostranih razglednih pašnikov se pod Malga Agareit spuščamo proti  planini Malga Meleit (1575 mnv). Na pol poti med obema planšarijama se cesti pridruži trasa pešpoti Sentiero 157, obenem pa tudi trasa 21. etape poti Juliusa Kugyja. Preko prelaza Forcella Meleit (1533 mnv), jima sledimo vse do zadnje planšarije na poti,  Malga Dauda (1423 mnv).

Povratek

Pod Malga Dauda je razcep. Pešpot Sentiero 157 se nadaljuje po gozdni cesti desno v smeri mesteca Zuglio, arheološkega središča Karnije. Na tem mestu je namreč nekoč stalo rimsko mesto z imenom Julium Carnicum. Ker je naš cilj Sutrio, nadaljujemo po levem kraku. Takoj za razcepom se začne gozd, tako da smo z razgledi za ta dan opravili. Začne se neskončen, osem kilometrov dolg spust po precej dolgočasni gozdni cesti. Na dvajsetih serpentinah izgubimo osemstošestdeset višincev, kar pomeni da cesta niti približno ni tako strma kot tista, po kateri smo se vzpenjali. Del poti vozimo po trasi pešpoti Sentiero 159, na nekaj točkah pa pešpot zgolj prečkamo. Sentiero 159 se z Noiarisa  vzpenja le do Malga Daude, kjer se naveže na že omenjeno Sentiero 157, ki preko prelaza Forcella Meleit povezuje mesti Ovaro in Arta Terme. Makadam je bil zaradi obilnih padavin mestoma hudo načet, na srečo je na najstrmejših delih utrjen z betonom. Približno kilometer nad vasjo Noiaris naj vas ne premami novejša, boljša gozdna cesta, ki se odcepi na levo in na kartah (še) ni vrisana. Ko v Noiarisu pridemo do asfalta se držimo v smeri Priole, do avta nas čaka le še dober kilometer lagodne vožnje.

Komentar

Kolesarski izlet, ki nam bo v spominu ostal po izredno strmem vzponu, še bolj pa po slikovitem prečenju planinskih pašnikov od koče Rifugio Tamai pa vse do planine Malga Dauda.