Monte Zoncolan

Samo dejstvo, da vzpon na Zoncolan velja za najtežjo in zato tudi najprestižnejšo etapo slovite dirke po Italiji še ne pomeni, da si ga ne bi smeli privoščiti tudi z obilnejšimi pnevmatikami. Res je, da si ob ugodnejši vremenski napovedi verjetno ne bi izbrali različice, kot je opisana v nadaljevanju, a je bil vzpon vseeno »vreden svojega denarja«.

Vzpon

Razloga za vzpon po položnejši strani - torej s Sutria, ne gre iskati v naši nezmožnosti spopadanja z resnico, enostavno bili smo nastanjeni v Paluzzi (590m), od koder smo tudi krenili. V bližnjem Sutriu se prične vzpon po široki asfaltni cesti, odcep je seveda dobro označen. Od odcepa pa do izravnave na približno 1300 metrih je dobrih devet kilometrov enakomernega vzpona (povprečno 8,5%). O vsakih dvesto premaganih višinskih metrov te prijazno obvestijo znaki ob cesti in vsa zadeva začuda kar hitro mine. Vsake toliko pade mimo kak nabrušen cestak, sicer pa promet še zdaleč ni podoben tistemu na Vršič. V gostišču Baita da Rico smo se odžejali, potem pa jo kar hitro mahnili proti vrhu. Trije kilometri in pol do vrha pokažejo precej drugačno podobo, tu je strmina kar 12,5%, a kljub temu smo precej sveži prišli do sedla Monte Zocolan, na višini 1750m. Levo, nad sedlom je vrh smučišča na pobočjih Monte Tamai. Od sedla se splača zapeljati desno, do zgornje postaje kabinske žičnice iz Ravascletta in se tu naužiti čudovitih razgledov po Karnijskih Alpah.

Spust in povratek preko Ravascletta

Kot rečeno, slaba vremenska napoved nam je vsilila spust po glavni cesti proti Ovaru. Nihče izmed nas si namreč ni pretirano želel, da bi se ponovila zgodba izpred dveh dni, ko nas je več ur skupaj pralo na povratku iz Riffugia Marinelli. Domačin pri Ricu nam je svetoval, da se po pešpoti 170 povzpnemo na Monte Tamai, se od tam spustimo po poti 157 proti Malgi Arvenutis, od tam pa po cesti nadaljujemo proti Lenzonu in naprej proti Ovaru. Morda kdaj drugič!

Spustili smo se po cesti, kjer so se udeleženci zadnjih štirih Girov vzpenjali. Povprečno več kot 15% naklon, maksimalen pa celih sedem odstotkov več. Ob cesti so na vsakih nekaj sto metrov panoji s slikami slavnih udeležencev Gira vseh generacij. Tik pod vrhom se peljemo pod tremi tuneli, potem pa vse v trenutku mine. Kaj doživljajo zavore, si lahko samo mislite. Ko smo se spustili do makadamskega odcepa na višini 1039m, smo zapustili traso Gira in jo po gozdni cesti mahnili proti vasici Clavais, od tu pa po ozki sfaltni cesti proti Braidi, Maranzanisu in končno Povolaru (620m).

Od Povolara do do Ravascleta (960m) je približno šest kilometrov blagega vzpona . Dvanajst kilometrov spusta nazaj proti Paluzzi je prav tako kot večina opisane poti - čista »cestarska« klasika.

Komentar

Zoncolan je resda fetiš cestnih kolesarjev, vendar ponuja tudi nebroj možnosti »off-road«navdušencem. Še posebej bo razveselil ljubitelje lepih razgledov, saj se na vrhu pogled odpira praktično na vse strani.