Zavižan

Od kar pomnim, smo poletne počitnice preživljali na Rabu. Ko smo iz Jablanca, zadnja leta pa s Stinice pluli s trajektom proti Mišnjaku, sem se vedno oziral proti mogočnim vrhovom Severnega Velebita. Vsakič posebej sem si obljubil, da se nekega dne tja odpravim s kolesom. Kot prenekatera druga, je letos dozorela tudi ta zamisel. Pri načrtovanju sem si pomagal z opisi kolesarskih poti po Narodnem parku Severni Velebit, predvsem pa s topografskimi kartami SMAND  1:30.000 (Severni Velebit  16 in 16a).

Sveti Juraj

Za izhodišče kolesarskega izleta proti Velikemu Zavižanu, s 1676 metri šestnajstemu najvišjemu vrhu Hrvaške, sem izbral Sveti Juraj, naselje nastalo na mestu, od koder je dostop z obale proti zaledju Velebita najenostavnejši.  Iz Svetega Juraja proti Oltarom, majhni hribovski vasici na višini 940 mnv, vodita dve cesti. Če se iz smeri Karlobaga po magistrali vozimo proti Senju, se tik za tablo, ki nas obvešča da smo prispeli v Sveti Juraj, na desno odcepi široka, dvopasovna cesta proti Krasnem. Ako pa na magistrali vztrajamo še slab kilometer, pridemo do prav tako desnega odcepa za Hrmotine. Ta cesta je bistveno manj prometna in ravno zato sem jo tudi izbral za vzpon proti Oltarom.

Po ozki asfaltni cesti in lepo speljanih serpentinah hitro prodobivamo na višini. Na tretji serpentini peljemo mimo zadnjih hiš, v nadaljevanju lahko uživamo le še v pogledu na redko poraslo, pretežno kamnito pokrajino. Seveda so veliko privlačnejši pogledi v dolino. Da bi se vrnil do večera, sem se odpravil zgodaj, ravno ko se je začelo daniti. In ravno to je veduto naredilo še bolj slikovito. Ko se je mesto v globoki senci Velebita komaj začelo prebujati, so bile kamnite vzhodne obale Krka, Prviča, Golega otoka in Raba že obsijane s toplim jutranjim soncem. Na višini okoli tristo metrov pripeljemo do borovega gozdička. Veselje ne traja dolgo, saj že po nekaj sto metrih nadaljujemo po isti, pusti dinarski pokrajini.

Zavižan Challenge

Na višini okoli 400 mnv peljemo mimo vodnega zajetja Hrmotine. To je vir pitne vode za večji del Senja z okolico. Zajetje se polni iz cevovoda, ki je s porečja rek Like in Gacke speljan proti HE Senj. Od tu naprej se cesta še za odtenek zoži, tudi asfaltna podlaga postane skromnejša. Poldrugi kilometer od zajetja, tik pod Rončevo glavico, pridemo do izravnave in razcepa poti. Leva cesta pelje proti Vratniku, zaselku in istoimenskemu prelazu na cesti Senj – Žuta Lokva. Mi se seveda držimo desno. Tu se prvič srečamo z oznako »Zavižan Challenge«, kar pomeni da bomo od tu naprej velik del poti vozili po trasi  tradicionalne dirke »Vzpon na Zavižan«, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja veljala za  največjo enodnevno gorskokolesarsko atrakcijo na Hrvaškem. Slab kilometer od omenjenega razcepa pridemo do osamljene kmetije Samarđije, kjer je asfalta konec.

Senjsko bilo

Tik pred kmetijo zavijemo ostro desno, na sicer široko a precej klavrno gozdno cesto. Ko nad kmetijo iz gozda pripeljemo na plano, peljemo mimo odcepa za razgledno točko Crni vrh (753 mnv). Na delu ki sledi, kolesarimo po velebitskih pašnikih Livadice, Korita in Vedro polje. Na višini 1000 mnv, slab kilometer naprej od Tuževaćke glavice, se priklopimo na ozko asfaltno cesto proti Oltarom. Pod hribom Lumbarda na desni, z vožnjo nadaljujemo skozi slikovito, zeleno gorsko dolinico in zaselek Rakita (na kartah Raketa). Ta se je iz zapuščene pastirske vasi prelevila v naselje počitniških hišic. Z Rakite do Oltarov nas čaka le še poldrug kilometer blagega spusta. V samem središču vasi, tik pod Planinsko kočo Oltari, dosežemo v uvodu omenjeno glavno cesto, ki se s Svetega Juraja vzpenja proti Krasnem. Na kakršnokoli osvežitev ali dolpolnitev zalog v planinski koči ne računajte, od leta 2021 je namreč zaprta. Roko na srce, gotovo je že videla lepše čase. Vasica Oltari (940 mnv) leži na meji med  nižjim, severnejšim delom Velebita, imenovanim Senjsko bilo in visokogorskim delom severnega Velebita z vrhovi  Mali Rajinac, Krajačev kuk, Veliki Zavižan, Vratarski kuk itd.

Narodni park Severni Velebit

Ko na poti iz Rakite v Oltarih pridemo do glavne ceste, se držimo levo. Mimo že omenjenega planinskega doma se vzpenjamo približno sto metrov do razcepa. Leva glavna cesta se nadaljuje proti Krasnem, mi pa se držimo desne ceste v smeri vstopne točke v Narodni park Severni Velebit, imenovane Babić Siča. Od razcepa do Babić Siče nas čaka dobrih devet kilometrov precej dolgočasnega vzpona po široki asfaltni cesti, ki v pretežnem delu vodi skozi gozd. Približno kilometer od razcepa, se od ceste na desno odcepi markirana pešpot proti Zavižanu, mi pa z vožnjo nadaljujemo po glavni cesti. Ko prispemo do Babić Siče (1300 mnv), je asflata konec. Predno vstopimo v park, je potrebno kupiti vstopnico. Cena ni zasoljena, vstopnica pa velja tri dni. Po šestih kilometrih enkomernega vzpona po makadamski cesti prikolesarimo do prostornega parkirišča. Od tu je nadaljevanje poti dovoljeno le za pešce in kolesarje. Približno štiristo metrov se spuščamo. Tik pred kapelico Sv. Ante zavijemo desno in se po ozki asfaltni cesti še dobrega pol kilometra vzpenjamo, vse do Planinskega doma Zavižan (1594 mnv). Planinski dom je postavljen na južnem pobočju vrha Vučjak (1645 mnv), s terase pred domom lahko gledamo na morje in otok Rab, pa na bližnje vrhove Velika kosa, Balinovac in Veliki Zavižan (1676 mnv).

Do kapelice Sv. Ante se spuščamo po isti poti, od tam pa po gozdni cesti nadaljujemo v smeri proti Planinski koči Careva Kuća. Po slabem kilometru vožnje, v bližini kraške jame Vukušić  snježnica, prikolesarimo do izhodišča znamenite »Premužićeve staze«. Gre za 57 kilometrov dolgo markirano pešpot, ki se konča v Baških Oštarijah, zaselku ob cesti Karlobag – Gospić. Zgrajena je bila med leti 1930 in 1933 in velja za eno najlepših hrvaških planinskih poti. Od Planinskega doma Zavižan do Planinske koče Careva kuća se slabih 15 kilometrov pretežno spuščamo. Po nekaj manj kot petih kilometrih se cesti iz leve strani pridruži pešpot iz Malega Rajinca, a jo že čez nekaj sto metrov (Tromeđa) zapusti in na desno zavije proti Rossijevi kolibi, bivaku ob Premužićevi stezi.

Ko malo naprej, v bližini koče imenovane »Lugarnica Veliki Lom, prikolesarimo iz gozda na plano, lahko na desni strani občudujemo vrh Vratarskega kuka (1676 mnv). Po trinajstih kilometrih vožnje, praktično ves čas po vzhodni meji nacionalnega parka, v Gornji dulibi pridemo do asfaltne ceste Krasno – Štirovača. Peljemo mimo zapornice in se držimo desno v smeri Štirovače. S spustom nadaljujemo po asfaltni cesti, poltretji kilometer  do planinske koče Careva kuća (1180 mnv).

Alan

Pri Carevi kući zapustimo asfaltno cesto in zavijemo desno na neoznačeno gozdno cesto. Čaka nas dobrih osem kilometrov vzpona proti prelazu Alan. Če se po dobrem kilometru vožnje ozremo nazaj, lahko nad krošnjami dreves občudujemo skalnati Begovački kuk. Še malo naprej na levi strani uzremo vrh Malega Kozjaka. Po treh kilometrih in pol od Careve kuće, ko prevozimo daljši levi ovinek, se tik pred nami pojavi veličastni vrh Velikega Lubenovca, enega najslikovitejših vrhov Velebita. Ko ga po levi strani obvozimo, se pod njegovimi južnimi pobočji znajdemo na prostrani kraški uvali. V preteklosti so tu pasli živino, o čemer priča večje število opustelih pastirskih stanov, vodnjakov in hlevov. Od pastirskih stanov Lubenovac nadaljujemo z vzponom in čez poldrugi kilometer prispemo do izravnave, kjer se na levo odcepi slabša gozdna cesta proti Planinski koči Mrkvišta. Nadaljujemo naravnost in čez nekaj sto metrov se začnemo spuščati nad uvalo Tudorevo na desni strani. Ko pridemo iz gozda na desni strani uzremo vrh Alančić, takoj za tem pa se znajdemo na makadamski cesti, ki z Alana pelje proti Štirovači. Držimo se desno, na levi strani pa pod seboj občudujemo prostrani in velčastni kraški depresiji Bilensko in Dundović Mirovo. Ko še nismo dobro prevozili uvale Bilensko Mirovo, se že znajdemo med pastirskimi stani Alan. Večina je obnovljenih v skromne počitniške hišice. Tik za pastirskimi stani, se pri partizanskemu spomeniku začne asfalt. Na tem mestu cesto prečka Premužićeva pot, ki se spušča z vrha Alančića in se nadaljuje proti Baškim Oštarijam (12 ur). Od tu do Planinske koče Alan (1340 mnv) in istoimenskega sedla je le še nekaj metrov... Pivo!

Povratek

Kaj povedati o skoraj 18 kilometrov dolgem spustu po ozki asfaltni, povsem neprometni cesti, na katerem se s 1340 spustimo na vsega 250 metrov nad morjem, ko tik nad Stinico končno zapeljemo na Jadransko magistralo? Nič drugega kot to, da se je tu in tam vredno ustaviti in uživati v res fantastičnih razgledih na obalo in otoke. Kar se vožnje po magistrali tiče pa le tole – pvih 18 kilometrov do Ažić Lokve je naporno, s kar nekaj vzpona, medtem ko se zadnjih 10 kilometrov praktično ves čas  spuščamo.

Komentar

Izjemno dolg in naporen izlet. Optimalnih dni v letu za izvedbo tako zahtevne ture, najbrž ni prav veliko. Da ne bi ostali brez vode, je pred odhodom pametno preveriti, ali so planinske koče odprte. Če sem bil malce razočaran nad prvim delom poti, pa je bil del med Carevo kućo in Alanom prava popestritev. Kljub temu, da je bilo za mano že petdeset kilometrov, 2000 premaganih višincev in se je bilo potrebno  osem kilometrov ponovno vzpenjati, si na tem delu poti zanimivosti sledijo s tako naglico, da človek na utrujenost enostavno pozabi. No ja, tudi spust proti Stinici ni bil od muh.