Porezen

V časih mojega otroštva je bila vožnja z vlakom čisto vsakdanja stvar, danes pa je to, vsaj v Sloveniji, precej eksotična zadeva. In vnesti nekaj eksotike v sicer vsakdanji kolesarski izlet, je bil glavni moto pri snovanju opisane ture. Najprej pa se je bilo potrebno povzpeti na Porezen.

Avto sem nameraval pustiti v Podroštu. To je mesto, kjer se na cesto, ki povezuje Škofjo loko s Tolminom, priključi glavna cesta s Soriške planine. Ker so slednjo ravno obnavljali, so bila že tako pičla parkirna mesta zasedena z gradbeno mehanizacijo. Z avtomobilom sem se zapeljal slaba dva kilometra nazaj v smeri Zalega loga in parkiral pri odcepu za Zgornje Danje. Spust skozi Danje je bistveno lepši kot po glavni cesti, zato je bila ta sprememba več kot dobrodošla.

Začnemo s šestimi kilometri ogrevanja po glavni cesti, bolj kot ne po ravnem. Ko prispemo do večje kmetije (Pr'Zgagu, Podporezen 1), zavijemo z glavne ceste na levo, proti Cerknem oziroma Davči. Obvestilo o 15 odstotnem naklonu nam vlije dodatno mero »optimizma« za nadaljevanje. Po nekaj metrih vzpona pridemo na razcep, kjer se držimo desno. Tudi po levi cesti bi prišli na Davčo, a je daljša. Sprva je cesta asfaltna, ko pa pripeljemo nad kmetijo »Pr'Štulc« (Davča 10) se začne makadam. Po lepi in ne prestrmi cesti pri kmetiji Jurež pridemo do križišča z asfaltno cesto (990m). Desna cesta gre v smeri Majdelcovega griča, po njej gre sprva tudi pešpot za Porezen (označeno). Mi krenemo naravnost in navzdol ter čez par sto metrov pridemo na glavno cesto. Držimo se desno in čez 200 do 300 metrov na levi strani ugledamo most. Tu so oznake, med drugimi tudi za smer Davča 4 (Pr' Pavlinu). Prečkamo most in že po kakih sto metrih strmine pridemo do razcepa. Desna smer je sicer bolj logična, saj gre neposredno proti Poreznu, a mi zavijemo levo, v smeri Pavlina. Za domačijo s hišno številko Davča 4 kolovoz zavije nasprotno od naše smeri in precej navkreber. Na prvem razpotju se držimo desno. Na naslednjem razpotju se držimo bolj zvožene zgornje (markirane) ceste.

Tudi v nadaljevanju se držimo markirane ceste in bolj kot ne po ravnem prispemo do jase oziroma parkirišča (1260m). Po lepem kolovozu se strmo vzpenjamo proti Poreznu. Po približno kilometru hudega vzpona pridemo do lese, od koder se spustimo navzdol proti Velbniku (1331m). Od tu gre samo še navzgor. Do vrha ni več kake omembe vredne sence, je pa zato na poti kar nekaj les, kjer je potrebno sestopiti. Kolovoz je mestoma zelo strm, a je podlaga dobra, tako da ga je mogoče v celoti zvoziti. Nad pastirsko kočo se držimo zgornjega kolovoza. Proti vrhu, na višini 1570m, kolovoz zavije ostro levo, proti planinskemu domu. Tu je na 1585m tudi najvišja točka našega izleta. Razgledi so.... Božanski!

Povedano iskreno, se pred turo s spustom nisem pretirano obremenjeval. V skrajni sili, lahko kolo del poti tudi prenesem, sem si dejal. Na spletu sem našel kar nekaj različic spusta, bodisi proti Petrovemu brdu (ta zaradi odsotnosti železniške povezave ni prišla v poštev), Podbrdu ali Hudajužni. Ko sem prijaznemu planincu, glede na odlično poznavanje okoliških poti je bil domačin, zaupal svoje težave s pomanjkanjem tehničnega znanja, mi je svetoval najvarnejšo pot v dolino. Preko Otavnika in Zakojce v Hudajužno.

S spustom začnemo od doma po markirani poti, ki vodi mimo bivaka in WC-ja. Pot je izjemno ozko urezana v strmo pobočje, tako da sem prvih petsto metrov, do Jeseniške planine vozil bolj »na pol«. Kakor koli, na Jeseniški planini (1380m) gre pešpot naravnost proti Durniku, ostro na levo, proti Otavniku, pa vodi krasna, strma mulatjera. Tako kot mi je bilo rečeno. Užitek bi bil popoln, če ne bi zapel veje in skrivil menjalnika. Kolovoz postaja vse boljši in počasi prehaja v gozdno cesto. Ko pridemo do večjega križišča, sledimo oznakam za Zakojco. Skozi Zakojco peljemo po asfaltu, ki se nadaljuje proti Grahovem ob Bači in naprej proti Kneži. Kmalu pridemo do ostrega desnega odcepa, ki pelje mimo Bevkove domačije proti Hudajužni (označeno). Čakajo nas trije kilometri in pol spusta. Skozi podvoz pod železniško progo pridemo na glavno cesto, kjer zavijemo desno v smeri Podbrda.

Pričakovati, da bi vlak med Novo Gorico in Jesenicami vozil pogosteje kot tisti, med Ljubljano in Mariborom, bi bilo neokusno. Ko sem si ogledal vozni red, sem bil v bistvu prijetno presenečen. Ker sem z Zalega loga krenil že zelo zgodaj, sem bil prepričan, da bom vlak, ki ustavi v Hudajužni ob 12.36, z lahkoto ujel. Pa sem se uštel. Zato sem po glavni cesti nadaljeval proti Podbrdu, kjer od 15.19 ustavi avtovlak. Časa je bilo na pretek, zato sem si sklenil privezati dušo v edinem bifeju v Podbrdu. Kako sem bil presenčen, ko sta se mi v kratkem času pridružila še dva gorska kolesarja z enakimi nameni. Ko je bilo hladno pivo že preteklost, smo jo mahnili na postajo. 1,28 EUR po osebi in 3,4 EUR po kolesu se sliši precej razumno, je pa res, da vsa zabava traj le slabih petnajst minut. Poslovili smo se in šli vsak svojo pot.

Po makadamu ob postaji Bohinjska Bistrica (509m) sem odpeljal dobrih sto metrov v smeri nazaj proti Podbrdu, kjer sem prišel na asfalt in krenil levo ter skozi podvoz pod železniško progo. Nadaljujemo mimo ogromnih skladovnic debel podjetja Lip Bled, kjer je tudi smerokaz za Soriško planino. Od tu naprej se le držimo glavne ceste. Po dvanajstih kilometrih in premeganih 800 višinskih metrih prispemo do Brunarice, tik ob smučišču Soriška planina (1287m).

Ker je bilo naporov za en dan že dovolj, si nisem hotel nakopati dodatnih nevšečnosti, ki jih s seboj lahko prinese kak bolj adrenalinski spust. Kar po glavni cesti sem se odpeljal v dolino in po približno štirih kilometrih, še pred Zgornjo Sorico prišel do odcepa za Danje. Spodnje in Zgornje. Seveda je potrebno po tisti cesti, ki pelje proti Zgornjim, saj se le ta nadaljuje naprej proti Zabrdu in Torki. Čeprav je do Torke, kjer zavijemo v dolino, dobrih pet kilometrov blagega vzpona, je pot vse prej kot naporna. Vseskozi se nam namreč pred očmi ponuja veličastna kulisa Ratitovca, občasno pa smo priča veličastni arhitekturi osamljenih gorskih kmetij. V Torki, kot že rečeno, zavijemo desno proti dolini. Ideja za tale opis spusta me je prešinila že ob vožnji navzdol: »Cesta je na najstrmejših delih asfaltirana!« Na petih kilometrih je morda dvesto metrov makadama, ha, ha.

Izredno težko mi je odgovoriti na vprašanje, katera tura mi je bila do sedaj najljubša. Za opisano lahko rečem le, da je bila najbolj pestra. Naporen a tekoč vzpon, dih jemajoči razgledi, raznolik spust, vožnja z vlakom, romantičen povratek čez Danje... Kar preveč za en sam dan!