Kobla iz Bohinja

Turističnih bonov smo se sklenili znebiti na bohinjskem koncu. Ker smo bili nastanjeni praktično sredi smučišča Kobla, smo se na vrh že nekaj let nedelujočega smučišča odpravili še drugič v tej sezoni. Tokrat z bohinjske smeri.

Lagoden začetek

Da se ne bi spuščali v dolino, ali pa še huje, kolesa praktično že v samem štartu potiskali po strmem kolovozu ob smučišču (kar je bil, roko na srce, naš prvotni namen), smo se odločili za simpatično varianto, kot nam jo je predlagal gospodar. Po asfaltni cesti smo se spustili proti Bohinju do prvega levega ovinka,  kjer smo cesto zapustili in zapeljali po lepem kolovozu desno. Za hišo prevozimo manjši kamniti most in nadaljujemo po kolovozu naravnost. Kolovoz nas po dobrih dveh kilometrih pripelje do Nemškega Rovta, od tu pa se začnemo vzpenjati po glavni cesti v smeri Sorice. Po treh kilometrih in pol zapustimo asfaltno cesto in zavijemo ostro desno na makadamsko cesto proti Orožnovi koči. Naslednje tri kilometre in pol se polagoma dvigamo do križišča s cesto, po kateri smo prišli med našim prvim obiskom Koble. Mimogrede, od Nemškega Rovta do tu smo vozili po trasi 4.etape STKP. Od tu naprej del poti vozimo po trasi Juliana trail.

Na naslednjem razcepu markirana cesta proti Črni prsti in Orožnovi koči zavije desno, mi pa nadaljujemo po malenkost slabši cesti naravnost v smeri Podbrda. Na ostrem desnem  ovinku prikolesarimo do lovske koče. Juliana trail se mimo koče nadaljuje po pešpoti naravnost proti Vrhu Bače, mi pa nadaljujemo z vedno hujšim vzponom po slabi makadamski cesti. Ko na višini 1250 metrov pridemo do poseke in lovske preže, je vrag odnesel šalo. Naša pot se nadaljuje po izredno strmem kolovozu, ki mu resnici na ljubo nismo bili kos, dasiravno je bila podlaga odlična. Med potiskanjem kolesa je bilo dovolj časa, da smo se občasno ozrli nasprotno od smeri vožnje, oziroma bolje rečeno, smeri potiskanja. S točke, neposredno nad predorom bohinjske železnice, se nam je odprl prečudovit pogled na vrhove, kjer smo leta 2016 prevozili eno naših najlepših tur. Na skrajni desni strani je vrh Lajnarja, prepoznamo ga po smučarskih žičnicah, sledita Slatnik in Možic, ter na levi strani Šavnik.

Po razglednem grebenu

Še malo potiskanja in znajdemo se na Planini Kal, kjer stoji zapuščena koča. Kolovoz se za kočo na desno nadaljuje do vrha smučišča, ki ne obratuje že vse od leta 2010. Če ste ljubitelj tehnike, si na zgornji postaji sedežnice lahko ogledate nekaj "ostankov polpretekle zgodovine".

S potiskanjem nadaljujemo po markirani pešpoti levo proti vrhu Koble (1498m). V nadaljevanju postane del poti proti vrhu zopet vozen. Z vrha se nam odpirajo res enkratni razgledi na Škofjeloško in Cerkljansko hribovje na jugu ter Julijske Alpe proti severu. Spust po grebenu v zgornjem delu sicer ne izgleda pretirano zahteven, a nas je mestoma precej grozljiv pogled v prepadno dolino enostavno prisilil v hojo ob kolesu.

Slikovit spust

Ko čez nekaj sto metrov dosežemo gozd, se začne dober kilometer dolg uživaški spust po precej položni gozdni stezi do prevala Vrh Bače (1273m), globoke zareze med Možicem in Koblo, s križiščem planinskih poti. Pred odprtjem bohinjskega predora so preko sedla potekale trgovske poti, ki so povezovale takratni Bohinj s Primorsko. Malo preden dosežemo preval Vrh Bače, se pešpoti priključi že omenjeni Juliana trail, ki smo ga zapustili pri lovski koči med vzponom.  S parkirišča se pešpot naravnost nadaljuje proti Šavniku in Možicu, levo pelje gozdna cesta proti Bohinjski Bistrici, desno pa v dolino drži markirana pešpot (po isti trasi poteka tudi Juliana trail) proti Bači in Podbrdu.

V obdobju med obema vojnama je na širšem območju naše ture potekala Rapalska meja. S Črne prsti, kjer je bila vojašnica kraljevine SHS, je meja potekala po grebenu preko Koble do Vrha Bače od koder se je nadaljevala do Možica, tam pa se je usmerila v dolino proti Petrovem Brdu. Po kolovozu desno se spustimo nekaj deset metrov do lovske koče LD Podbrdo. Malo pred kočo zapustimo markirano pot in zavijemo levo ter se povzpnemo po vojaški mulatjeri. Na neporaščenem grebenu se odpre prelep razgled na Baško grapo, Porezen in Črno prst, če pa se za trenutek ozremo nazaj, v skali nad lovsko kočo ugledamo utrjene vojaške položaje italijanske vojske. Za ljubitelje vojaške zgodovine kar impresiven prizor.

Ko mulatjera zavije levo se peljemo mimo ostankov nekdanje italijanske vojašnice. Z vzponom nadaljujemo še nekaj sto metrov, ko pridemo do prevoja, od koder sledi le še spust. Poldrugi kilometer mulatjere je speljan res imenitno in tekoče, na celotni razdalji do Lovčevega bivaka Pri Koucah (1192m) se spustimo za sto višinskih metrov. Malo naprej je križišče markiranih poti. Levo in navzgor vodi čudovita markirana pot proti Lajnarju, po kateri smo se pred leti vzpenjali proti Možicu. Naravnost in navzdol se nadaljuje kolovoz proti Petrovem Brdu, mi pa smo zavili desno na slabši kolovoz in se mimo ruševin (najverjetneje) vojaških objektov začeli spuščati proti dolini.

Povratek proti Podbrdu

Kolovoz postaja vse boljši in po slabih dveh kilometrih pridemo do makadamske ceste, ki v dolino vodi proti Podbrdu. Naslednja dva kilometra se spuščamo po cesti, vse do označenega ostrega desnega odcepa v smeri Bače pri Podbrdu. Zavijemo na odcep in čez dobrih petsto metrov spusta se znajdemo pri kmetiji Jolpak. Na OpenStreeMaps karti se od tu cesta nadaljuje, a bolj ko smo jo iskali, bolj nam je postajalo jasno, da gre še za eno kartografsko napako. Na srečo smo pod hišo našli strmo pešpot, ki vodi proti dnu hudourniške grape, na drugi strani pa na srečo tudi iz nje. Pešpot se kaj kmalu spremeni v kolovoz, po katerem se dvignemo do Bače pri Podbrdu.  Tu bi lahko nadaljevali po asfaltni cesti naravnost in navzdol proti Podbrdu, a smo se po ozki betonski cesti raje spustili do cerkve svetega Lenarta (751m), od tu pa po markirani pešpoti v dolino. Po besedah domačinov, so po razširitvi krščanske vere bohinjski kristjani na pokopališču ob cerkvi sv. Lenarta pokopavali svoje umrle. Na bohinjskem v tistih časih namreč še ni bilo »posvečene zemlje«.

V dolini Bače smo prišli na asfaltno cesto in se spustili v Podbrdo. Najprej smo se zapeljali do železniške postaje in preverili vozni red vlakov. Ker je bilo časa do naslednjega vlaka več kot dovolj, smo si v središču naselja privoščili hladno pivo. Vožnja z vlakom skozi 6327 metrov dolg Bohinjski predor (najdaljši slovenski železniški predor) je trajala vsega nekaj minut, prihranil pa nam je mukotrpen povratek preko Sorice. Od železniške postaje v Bohinjski Bistrici nas je čakal le še tri kilometre dolg in dvesto višincev »težak« povratek do izhodišča na Ravnah.

Komentar

Čeprav se dobršen del trase prekriva s tisto, ki smo jo odpeljali pred mesecem dni, je tokratni obisk Koble prinesel toliko novega, da si zasluži objavo. Med drugim smo si do potankosti ogledali bunker nad Vrhom Bače, ki je v resnici bistveno večji kot se kaže na ven. Iskanje poti do Bače pri Podbrdu, predvsem pa spust od cerkve sv. Lenarta v Podbrdo sta tudi pustila svojevrsten pečat. Lagoden povratek z vlakom v Bohinjsko Bistrico je bil v vročem poletnem dnevu vsekakor odločitev dneva.