Možic

Pričakovana dodana vrednost kolesarskega vzpona na Možic je bil ogled vojaških objektov, zgrajenih med obema vojnama. A se je kmalu izkazalo, da so ti le drobna pika na i. Predno začnem s hvalospevom, malo zgodovine.

Rupnikova linija

O Rupnikovi liniji je veliko napisanega, citat s spletne strani gore-ljudje.net pa me je o nujnosti obiska dokončno prepričal: "... gibljemo se po območju, kjer je nekdaj tekla meja med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo oz. meja, kjer je tekla Rupnikova linija. Novembra leta 1938 je bil za poveljnika štaba za utrjevanje obrambne črte ob meji z Italijo določen general Leon Rupnik (1880 – 1946), po katerem je jugoslovanski obrambni sistem ob Rapalski meji tudi dobil ime. Obrambna črta Rupnikove linije ni nikoli služila svojemu namenu, utrdbe niso bile nikoli uporabljene v vojaške oz. obrambne namene, saj je Kraljeva vojska Jugoslavije prej razpadla. Če z vrha pogledamo proti zahodu, se pred nami pokaže veriga Spodnje bohinjskih gora; Kobla-Črna prst-Matajurski vrh-Rodica-Vogel. Pot nadaljujemo desno proti Slatniku. Če vas vsaj malo zanima tudi flora, boste na teh vrhovih neizmerno uživali. Poleg alpskega cvetja, rastejo tudi zravilne "rožce". Vrh Slatnika sicer ni označen, z njega pa se lepo vidi še en železen bunker, ki ga moramo obiskati. Vrh Možica namreč. Svet po katerem boste hodili je prepleten s številnimi potmi, ki se vijejo po povsem kraškem svetu, saj je polno vrtač. Naj vas ne presenetijo niti številni vhodi v vojaške rove, zelo lepo pa je ohranjena ena od kasarn, kjer je ogromno ovac. Na poti proti Možicu je lepo ohranjen kamniti bunker. Vrh Možica s svojimi 1602 metri nadmorske višine nudi fantastičen razgled na špice Julijcev ter na verigo bohinjskih gora. Če želite, lahko izlet še malo podaljšate. Spustite se na sedlo Vrh Bače (1273 m), ki je pred gradnjo bohinjske železnice predstavljalo pot med Selško dolino in tedaj odmaknjenim Bohinjem. S sedla se povzpnete še na Šavnik (1574 m)."

Začetne težave

Opisana tura se v večji meri navezuje na tisto, opisano na strani mtbture. Avto smo pustili v Podroštu, tik pod križiščem kjer se od ceste za Petrovo Brdo oziroma Tolmin, odcepi tista, proti Soriški planini in naprej Bohinjski Beli. Pod križiščem prečkamo most preko Selščice in takoj za njim je na desni strani dovolj prostora za nekaj avtomobilov. Od tu do Petrovega Brda je dobrih devet kilometrov res blagega vzpona, idealno ogrevanje. Pred Planinskim domom Podbrdo se od glavne ceste na desno odcepi cesta proti Soriški planini, le malo naprej je odcep za Podporezen. V domu so nam svetovali naj zapeljemo na cesto proti Podporeznu in jo takoj zapustimo ter zapeljemo desno na nadvoz preko glavne ceste. Od tam naprej pa naj se samo držimo markirane poti. Kolovoz se je kar takoj postavil v bolj kot ne navpično lego, in kaj kmalu je bilo treba sestopiti in kolo potiskati. Čez dober kilometer smo se držali desno in krenili po boljšem kolovozu, a se je kaj kmalu izkazalo, da ne pelje nikamor. Pravi je ožji, ki pelje naravnost. Markacije so tu precej sramežljive, predvsem pa ne na mestih, kjer bi jih pričakovali. Pri naslednjem smerokazu (Vrh Bače 1h 15min, Črna prst 3h 30min) se na levo odcepi boljši kolovoz proti Kupu. Tu smo zapustili markirano pot in naredili krajši ovinek, nadaljevali pot po trasi tekaškega maratona »štirih občin«, po zaraščeni mulatjeri mimo ruševin stare vojašnice in se malo više zopet priklopili na markirano pot (smerokaz za Vrh Bače 1h. Ta od tu naprej poteka po čudoviti in lepo ohranjeni mulatjeri. Od te točke in naprej tudi ni več dvomov o tem, ali ste na pravi poti.

Vzpon brez primere

Na naslednjem križišču (pri lovski koči) smerokaz Vrh Bače kaže na levo in le še 30 min. To pot so nam svetovali v Planinskem domu. Da je lažja, po ravnem, od tu do Možica se boste pa že znašli. Ker so izohipse na tem delu sumljivo na gosto narisane, smo se odločili, da krenemo na desno, proti Lajnarju. In prav ta del poti se je izkazal za doživetje brez primere. Ozka, ne prestrma mulatjera se sprva prebija skozi gozd, ko pa pride na plano ne varčuje z razgledi. Črna prst, v dolino Baška grapa, če se ozremo nazaj Porezen... Kmalu se znajdemo pod vrhom Lajnarja (1549m), na vrhu katerega opazimo smučarsko vlečnico. Pot se nadaljuje v smeri proti vrhu Slatnika, kjer postane za spoznanje ožja in bolj kamnita, a še vedno lepo prevozna. Malo pred tem, ko se pot razširi v široko mulatjero, na desni strani opazimo bivšo vojašnico, ki pa je danes le še hlev za ovce. O tem priča tudi napis na njej: »Ovčarski stan Kor, 1570m«. Multjera zavije proti severu, mimo vhoda v podzemne rove in obkroži vrh Slatnika. Spustimo se do sedla med Možicem in Slatnikom, od koder na levo in v dolino pelje pešpot proti Vrhu Bače. Od tu do vrha Možica (1602 m) je le še dobrih sto metrov ne prehudega vzpona. Tu sledi obvezno poziranje pred jekleno kupolo opazovalnega bunkerja.

Spust

Najprej se spustimo do že omenjenega sedla in zavijemo v dolino proti Vrhu Bače. Kaj hitro smo spoznali, kako modro je bilo slediti intuiciji in se vzpeti preko Lajnarja. Če bi se vzpenjali tam, kjer smo se ravnokar spustili, bi namreč bolj malo vozili. Prav tako bi bili prikrajšani za enega najlepših vzponov, če ne najlepšega do sedaj.

Precej strma, izredno ostrih zavojev polna pešpot se spušča skozi gozd, na plano pride le na travniku pod Šavnikom. Ko ga prečimo, zopet poteka po gozdu, dokler nas ne pripelje do lovske koče. Tu se je možno spustiti v dolino proti Petrovemu Brdu, mi pa smo pot nadaljevali po gozdni cesti, ki nas je vodila vsea do glavne ceste Sorica – Bohinjska Bistrica. Tu smo zavili desno proti smučišču, kjer smo si po ogromnih količinah med potjo konzumirane vode, privoščili še malo prave hidracije. Če se vrčku češkega piva lahko tako reče.

Spodnje in Zgornje Danje

Pot smo nadaljevali proti Sorici. Že čaz dobrih petsto metrov smo jo zapustili in zavili levo na makedamsko cesto proti Danjarski planini in Ratitovcu. Držimo se bolj vožene ceste. Ko pridemo do ostrega desnega ovinka, gre levo in navkreber pešpot proti Ratitovcu, naravnost pa očitno že dolgo neuporabljana pot proti Zgornjim in Spodnjim Danjam. Nadaljujemo po cesti desno in kmalu pridemo do gozdne jase. Na koncu jase zavijemo na kamnit kolovoz, po katerem pridemo do pred kratkim asfaltirane ceste, ki povezuje Spodnje in Zgornje Danje. Takoj pod cesto se kolovoz nadaljuje proti Spodnjim Danjam. Ta spust sicer ni bil povsem načrtovan, zato smo prevozili vas in se vrnili na asfaltno cesto in nadaljevali proti Zgornjim Danjam in naprej proti Torki. Seveda ni šlo brez razmišljanj v smislu, kaj hudiča je ljudi gnalo v tako odročne kraje? A so bili že v tistih časih tako mahnjeni na estetiko. In slednje tu res ne manjka. Med Spodnjimi Danjami in Torko je slabih pet kilometrov blagega vzpona, vseskozi se nam pred očmi ponuja veličastna kulisa vrhov Ratitovca. V Torki smo zavili desno proti dolini. Cesta je kombinacija asfalta in makedama ter precej strma. Na slabih petih kilometrih je povprečen naklon več kot 12%. Na glavno cesto Železniki Tolmin pridemo poldrugi kilometer od Podrošta, v smeri proti Železnikom.

Komentar

Opisani izlet je čisti presežek. Naša pričakovanja in standarde je dvignil na povsem drug nivo in samo upam lahko, da ni bil »nagrada za življenjsko delo«.