Grohat in Pavličevo sedlo

Da bi imela pred vzponom na Grohot v nogah že kak kilometer, sva avto pustila na parkirišču pred avtokampom Šmica, le dober lučaj iz Luč. Dobil sem občutek, da lastnik raje vidi lastnike avtomobilov z nizozemskimi registracijami kot tiste z domačimi. V stilu, če res morata - parkirajta, ampak raje vidim... Kakorkoli že, krenila sva po glavni cesti proti severu. Le kakih sto metrov za oznako, ki naznanja začetek Solčave, oziroma dobrih sedem kilometrov in pol od starta, je na levi strani ceste lesena tabla z napisom Klobaša, ki kaže na desno. Za hišo zavijemo na slabo vidno, ozko asfaltno cesto, ki se kmalu za zadnjimi hišami začne ne pretirano strmo vzpenjati. Asfalta je bolj za vzorec, nadaljujemo po makadamu do križišča, tik za prvo hišo, ki se pojavi po tem, ko zapustimo strnjeno naselje. Slabo vidna oznaka kaže, da moramo po levi, slabši cesti, v kolikor želimo priti do kmetije Jankar. Od odcepa pa do kmetije nas čakajo skoraj tri kilometri precej hudega vzpona. Na poti je treba odpreti (in seveda tudi zapreti) kar nekaj les. S težkim srcem sva se lotila zadnje, saj sva skozi njo vstopila dobesedno na dvorišče prej omenjene kmetije. Precej nevljudno, ampak sva dobila občutek, da gospodarja to niti ni preveč motilo. Zapletli smo se v prijazen pogovor. Izvedela sva, da kolesarji tu niso prav pogosti gostje. Če pa že, vedno pridejo z nasprotne smeri. In imajo dober razlog za to. Za hišo sva se povzpela po označeni pešpoti, ki je postajala vse bolj strma. Na dol deluje prevozna, sicer ne brez težav, zato pa ne poznam junaka, ki bi se lahko po njej peljal navzgor. Kakorkoli, držala sva se markacij, rinila kolesi in negodovala nad svojo neumnostjo ter medtem prišla do pašnika pod kmetijo Osojnik. Od tu naprej sva pot nadaljevala po desni strani pašnika, ob leseni ogradi in bolj kot ne pripeljala do kmetije (1190 m).

Grohat ali Grohot

Od kmetije naprej sta dve možnosti. Prva je po slabšem kolovozu desno, proti najvišje ležeči kmetiji v Sloveniji - izletniški kmetiji Bukovnik (1327 m), druga pa po makedamu naravnost. Ta nas pripelje do solčavske Panoramske ceste.

Ker je bilo rinjenja kolesa dovolj, sva se odločila za slednjo. Ko po nekaj sto metrih pridemo na cesto se držimo desno. Po poldrugem kilometru blagega vzpona pridemo do križišča štirih cest na Spodnjem Slemenu (1259 m). Tu zavijemo na označeno cesto, ostro desno. Na dobrih treh kilometrih, ki sledijo moramo premagati dvesto metrov višinske razlike, da pridemo do Planinske koče na Grohotu pod Raduho (1460 m). Na poti proti koči zna biti ob koncu tedna precej živahno. Precej izletnikov se ustavi že pri kmetiji Bukovnik, tik nad katero nas vodi pot proti koči. Nedoslednost pri uporabi imena naju je pošteno zbegala. Odpravila sva se na Grohat, tako piše na Geopedijinih kartah, v Strmih kolesnicah in napisu na Koči. In celo na žigu v koči. Zato pa na računu za čaj z rumom stoji Grohot. In ta je pravi. Sem se dal podučiti na spletnih straneh planinskega društva Mežica, kateremu koča pripada. Če kdo ve, vedo oni.

Panoramska cesta

Po isti poti sva se vrnila do križišča na Spodnjemu Slemenu, tu pa zavila na levo v smeri proti Podolševi. Do odcepa za Solčavo, dobrih pet kilometrov vozimo po pretežno makedamski cesti na južnih pobočjih Olševe, malo navzgor, malo navzdol. Nekje na polovici omenjene poti nas cesta pelje nad kmetijo Prodnik, od koder so razgledi na Skuto, Grintovec, Korošico in ostale vrhove Kamniško Savinjskih Alp še posebej veličastni. Ko pridemo do odcepa za Solčavo se držimo desno, v smeri proti Svetem duhu. Do tja nas čakajo še dobri trije kilometri, pretežno navzgor.

Od Svetega duha (1259 m) se dobrih sedem kilometrov, komaj opazno spuščamo, vse do glavne ceste za Pavličevo sedlo. Panoramska cesta se tako ne imenuje slučajno, razgledi so taki, da enostavno ne najdem dostojnega pridevnika.

Pavličevo sedlo

O treh kilometrih, ki sledijo ni vredno izgubljati besed. Iz 1100 metrov se je treba dvigniti na 1336 metrov, kjer mejni prehod straži zapuščena carinarnica. Cesta je asfaltiranana, bolj kot ne dolgočasna in polna motoristov.

Matkov kot

Malo naprej od carinarnice, prej ko slej na sami mejni črti, se nahaja boljši kolovoz, ki pelje proti dolini. Treba se je le splaziti pod rampo. Ko čez dobrega pol kilometra pridemo do glavnejše gozdne ceste, se držimo desno. V nasprotnem primeru bi se spustili nazaj do glavne ceste za Pavličevo sedlo, le malo nad desnim odcepom za Matkov kot. Boljše torej je, če krenemo desno. Nekaj časa se še spuščamo. Ko pridemo do rampe, sledi kratek vzpon in prispemo do pašnika. Tu je preko ceste napet slabo viden električni pastir, zato velja biti še posebej pozoren. Še dobrega pol kilometra spusta in tik nad kmetijo Perk se priključimo na makadamsko cesto proti Matkovem kotu. V nadaljevanju prijetnega spusta peljemo mimo kmetij Matk in Kočnar, malo naprej od slednje pa je na desno odcep za Matkov škaf – največjo znamenitost Matkovega kota. Ima status naravnega spomenika in je zavarovan kot največji, najlepši in najbolj znan tovrstni pojav pri nas.

Sledi še lagodna vožnja ob potoku Jezera, ko končno pridemo do glavne ceste Solčava – Pavličevo sedlo. Od tu do Solčave je kakih šest kilometrov blagega spusta, na koncu prvega kilometra se peljemo mimo vhoda v Logarsko dolino. Za konec nas čaka še osem kilometrov blagodejnega »razpeljevanja« do Luč.

Komentar

Kar se razgledov tiče, gre vsekakor za eno najlepših tur, kar sem jih naredil. Za moj okus je na trenutke preveč obljudena, še posebej ob koncih tedna. Morda bi jo bilo res pametneje odpeljati v nasprotni smeri in se poskusiti v spustu med kmetijama Bukovnik in Jankar.