Monte Festa

Ko sem brskal po uradni spletni strani za promocijo turizma Furlanije – Julijske krajine (PromoTurismo Friuli-Venezia Giulia), mi je na podstrani o zgodovinskih dogodkih med »Veliko vojno« (Grande Guerra) v oči padla fotografija vojaške trdnjave na vrhu razgledne Monte Feste. In umetelno speljane vojaške ceste, ki pripelje praktično do samega vrha 1060 metrov visoke vzpetine. Dejstvo, da je tako slikovit gorskokolesarski cilj le dobri dve uri vožnje vstran in za pozno jesenski čas neverjetna vremenska napoved sta naredila svoje. Tudi tokrat mi je bila v pomoč ena od kart Tabacco 1:25.000, in sicer številka 013 - Prealpi Carniche Val Tagliamento.

Teorija

Proti Monte Festi sem se sklenil povzpeti preko gore San Simeone, na katero iz jugovzhodne strani vodi ozka asfaltna cesta. Komaj za avto široka cesta nas preko osemindvajsetih (28!) serpentin pripelje do cerkve svetega Simeona (Chiesa di San Simeone) na višini 1215 mnv. Od cerkve sledi vzpon po kolovozu do prevoja na višini okoli 1300 mnv, od koder nas čaka strm spust do sedla med vrhoma Monte Festa in Monte San Simeone, na višini 980 mnv. S sedla se po vojaški mulatjeri povzpnemo do trdnjave na višini 1060 mnv. Povratek do sedla poteka po smeri vzpona, od tu pa po široki mulatjeri v dolino proti Interneppu. Na višini okoli 500 mnv zavijemo ostro desno, na kolovoz proti zaselku Mena, od koder se po kolesarski stezi ob Tilmentu (Tagliamento) vračamo do izhodiščne točke v Bordanu. Sedaj pa zares!

Strada del Monte San Simeone

Za izhodiščno točko sem izbral Bordano (224 mnv), naselje neposredno pod južnimi pobočji gore San Simeone. Po aveniji Viale Udine se odpravimo proti zahodu, v smeri vasi Interneppo.  Po tej cesti je bila leta 2006 speljana 18. etapa Gira d'Italia. Malo za zadnjimi hišami, ko v ostrem levem ovinku prevozimo potok Rio Cartine, nas na desni strani »pozdravi«  mogočna kolesarska poslikava, izdelana prav za to priložnost. Za trenutek se nam odpre čudovit pogled na 1703 metre visoki Monte Deneal na nasprotnem bregu Tagliamenta. Po dveh kilometrih vožnje se povzpnemo na sedlo Sella di Interneppo (314 mnv). Glavna cesta se od tu spušča proti Interneppu, mi pa zavijemo desno na ozko asfaltno cesto, znamenito Strada del Monte San Simeone. Cesto je zgradila vojska kraljevine Italije na začetku prejšnjega stoletja, med pripravami na Veliko vojno.

Slab kilometer od sedla se na levo odcepi gozdna cesta proti Monte Festi. Po tej cesti poteka trasa »Pešpoti metuljev« (Sentiero delle farfalle). Med vožnjo po idilični gorski cesti izmenično uživamo v pogledih na Bordano, na pogorje na nasprotnem bregu reke Tagliamento, pa spet na turkizno modro reko v dolini. Po nepolnih petih kilometrih prikolesarimo do prve od 28 serpentin. Na prvih šestih levih ovinkih je cesta speljana skozi manjše tunele. Za manjše presenečenje poskrbi dvanajsta serpentina, ki  je za razliko od ostalih to edini desni ovinek, speljan skozi tunel. Dva od skupno devetih tunelov se pojavita še malo više, na levih seprentinah  številka 21 in 23.

Po osmih kilometrih vožnje, tik pred petnajsto serpentino, je od januarja 2022 postavljena popolna zapora ceste. Takrat se je namreč porušil eden od podpornih zidov. Z nekaj iznajdljivosti se je zapori moč izogniti in z vzponom nadaljevati. Kljub temu, da vožnja ni pretirano naporna, naklon ceste je namreč konstantnih 8%, se je tik pred enaindvajsetim ovinkom vredno ustaviti in občudovati  strugo rekeTagliamente in mestece Venzone ob njenem levem bregu. Severno nad Venzonom si sledijo vrhovi Clapon del Mai (778 mnv), Costa Cavallo (1279 mnv), Monte Lavara (1906 mnv) in povsem v ozadju Kanin (2587 mnv). Na južni strani vidimo Plait (786 mnv), Monte Ledis (1055 mnv) in Cjampon (1709 mnv).

Dvanajst kilometrov od izhodišča prikolesarimo na plano (Casera San Simeone), kjer ugledamo nekaj zgradb. Te bolj kot na planšarije spominjajo na počitniške hiše. Zaradi zapore prometa je planina izgledala popolnoma izumrla. Malo višje si ob poti ogledamo kamnito cerkvico Chiesa di San Simeone(1220 mnv). Približno tristo metrov naprej je asfalta konec. Cesta se razcepi v tri kolovze, nadaljujemo po srednjem. Na drugi strani jase se kolovozu z leve strani pridruži trasa pešpoti Sentiero 838a, ki povezuje Monte Festo z vrhom Monte San Simeone (1505 mnv), z desne pa Sentiero delle Làvare iz Pioverna. Ob poti se srečamo tudi s precej zbledelimi oznakami za pešpot Sentiero 839, ki pa je že leta opuščena. Po idiličnem kolovozu, pokritem z jesenskim listjem, se vzpenjamo še dobrih tristo metrov. Na levem ovinku se Sentiero 838a (na obledeli oznaki sicer piše 839) odcepi proti vrhu San Simeone, kolovoz pa se vzpenja še slab kilometer, vse do sedla na višini 1320 mnv. Tu je kolovoza nepreklicno konec.

Nekoč je bila pešpot...

In veselja tudi. Na drevesih opazimo rdeče oznake in puščice, ki nas v nadaljevanju spremljajo vse do ostankov vojaških objektov na izravnavi pod Monte Festo. Da ne bo nesporazuma, rdeča znamenja ne označujejo uhojene pešpoti, marveč zgolj nakazujejo, kje se je z nekaj sreče mogoče prebiti do sedla pod utrdbo. Obilica listja in krušljivo kamenje močno otežujeta sestop, primerna obutev tu še kako prav pride. Če je nekoč tu res potekala trasa pešpoti Sentiero 938, je morala od tega miniti že cela večnost. Tudi strmina na tem odseku ni ravno naš zaveznik. Na slabem kilometru do izravnave na višini 980 mnv se spustimo za 340 metrov! Govorimo torej o 38% naklonu in ne le, da na tem delu ne bomo kaj prida vozili, celo nošenje kolesa zna biti tu precej nevarno. Nekaj optimizma nam v spodnji tretjini spusta vlije pogled na sosednji hrib s trdnjavo na vrhu, pa za trenutek na čudovito modrino jezera Lago di Cavazzo. Ni pa to edina tolažba, zadnjih nekaj metrov pred bivšo vojašnico lahko zopet sedemo na kolo.

Forte di Monte Festa

Ko se končno znajdemo na planoti in si ogledamo ostanke italijanske vojašnice, nas čaka le še zaključni vzpon do trdnjave Forte di Monte Festa (1055 mnv). Mulatjera proti trdnjavi je sicer izjemno lepo speljana, je pa podlaga v večji meri gruščasta in nesprijeta. Po mulatjeri poteka trasa pešpoti Sentiero 838 iz Interneppa. Dva ovinka naprej peljemo mimo ostankov večjega vojaškega objekta. Z vožnjo nadaljujemo mimo dveh kavern, sledi vožnja pod  utrjenimi topovskimi ploščadmi, tik pod vrhom kolesarimo skozi precej nizek tunel, prevozimo dve krajši serpentini in končno se znajdemo pred vhodom v utrdbo. Zanimivo je, da utrdba ni bila nikoli porušena. Po umiku italijanske vojske pri Kobaridu je tukaj kapetan Riccardo Winderling z 200 možmi  teden dni  zadrževal napredovanje avstro-ogrskih in nemških vojakov. Ko se je 6. novembra 1917 začel umik na reko Piavo (Piave), je bila utrdba že brez streliva, zato so jo zapustili.

Mulatjera je na vseh izpostavljenih mestih zavarovana z leseno ograjo, tako da je vožnja po njej povsem varna. Vzpon nam postreže z »imenitnim« pogledom na globel, po kateri smo se maloprej nespametno spuščali, tik pod vrhom lahko uživamo v pogledu na jezero Lago di Cavazzo, največje naravno jezero ledeniškega izvora v Furlaniji Julijski krajini, mestoma si oči spočijemo na vrhovih nad mestecem Venzone. Neučakani lahko v razgledih uživajo že med vožnjo, ko pa se po stopnicah v trdnjavi povzpnemo na zgornjo ploščad, nihče ne bo ostal ravnodušen.  Proti severu vidimo Tolmezzo in v ozadju celotne Karnijske Alpe z najvišjim Monte Cogliansom (2780 mnv). Na vzhodu so Julijske Alpe, v ozadju je viden drugi najvišji vrh Julijcev Montaž (Jôf di Montasio, 2754 mnv), proti zahodu pa vidimo hribovje nad mestom Cavazzo Carnico (Monte Piciat, 1614 mnv). Proti jugu ima častno mesto pogled na starega znanca - Monte San Simeone (1505 mnv).

Ciclovia del Tagliamento

Do vojaških objektov na sedlu med Monte Festo in Monte San Simeone se spuščamo po smeri vzpona, od tu pa se proti dolini spustimo po široki in nepopisno umetelno zgrajeni mulatjeri. S kamni obzidane škarpe in podporni zidovi so po več kot sto letih praktično nedotaknjeni, zob časa je načel le podlago. Edina posledica tega je, da v dolino pridemo »shaken, not  stirred«, kot Bondov Vodka Martini. Kmalu za prvo od osmih serpentin pripeljemo do čudovitega vojaškega vodnjaka, kjer si lahko dopolnimo zaloge vode. Spust po vojaški cesti je res enkratna izkušnja. Na poti v dolino uživamo v pogledu na jezero, obsijano s pozno popoldanskim soncem. »Monotonijo«, podobno kot med vzponom na San Simeone, razbijejo trije tuneli in pešpot Sentiere 838, ki na več mestih preseka mulatjero. Ko prevozimo zadnjo serpentino, se na višini 490 mnv ostro desno odcepi neoznačen kolovoz, po katerem nadaljujemo z vožnjo proti zaselku Mena. Po dobrih dveh kilometrih od odcepa pridemo do prvih hiš in preko nadvoza prečkamo avtocesto Trbiž – Udine. Po Via Principale se pripeljemo do regionalne ceste, ki pa jo že po dobrem kilometru zapustimo in zavijemo desno na kolesarsko pot FVG6 - Ciclovia del Tagliamento, v smeri mesta Venzone. Po poldrugem kilometru nas kolesarska steza vodi pod avtocesto, tu se na moč približamo strugi reke Tagliamento. Po štirih kilometrih vožnje, praktično tik ob reki, pridemo do sotočja Tagliamenta in Bele (Fiume Fella). Steza, namenjena izključno kolesarjem se konča pred zaselkom Pioverno, od koder proti Bordanu nadaljujemo po ozki, popolnoma neprometni asfaltni cesti.

Komentar

Izredno zanimiva in pestra tura. Še posebej za tiste, ki znajo ceniti napore graditeljev gorskih cest. Prav tako bodo na svoj račun prišli ljubitelji lepih razgledov. Edino malce temnejšo senco na sicer fantastičen kolesarski izlet meče kratek, a precej nemogoč spust z Monte San Simeone proti sedlu pod utrdbo Monte Festa.