Monte Baldo

Možnosti za kolesarjenje okoli Gardskega jezera, ki leži na zgolj sedemdesetih metrih nad morjem, so neskončne. Večino najbolj cenjenih trailov je bržkone možno najti na severni strani jezera, z izhodiščem v Torbolah ali še više, v Arcu. Ker pa nas bolj zanima premagovanje višincev, sta se nam sami od sebe ponudili dve različici vzpona na goro Monte Baldo, ki leži na severo-vzhodni strani jezera. Prva možnost je Monte Altissimo (2074m), druga pa Passo del Camino (2128m). Odločili smo se za drugo. Pri določanju trase smo si pomagali s karto Tabacco 1:25.000 številka 63.

Za izhodišče si lahko izberete katerokoli točko med krajema Casteletto in Assenzo, odvisno od tega kaj vam več pomeni, ogrevanje pred vzponom ali sproščanje po dolgem spustu. Predvsem pa od tega, kje najdete prosto mesto za vaš avtomobil. Brezplačnega skoraj gotovo ne bo. Glede na to, da so cene bolj kot ne enotne (1,5 EUR/h), bo vplačilo desetih evrov kar prava odločitev. Mi smo pustili avto v Assenzu, na parkirišču nad »supermarketom«.

Punta Veleno

S parkirišča smo kar takoj zagrizli v kolena. Po stopetdesetih metrih pridemo do zaselka Sommavilla, kjer zavijemo na desno, proti Castellu. Na levo se cesta spusti v Cassone. Cesta nas bolj kot ne po ravnem pripelje do središča Castella. Na prvem križišču zavijemo ostro levo in precej navkreber. Na Google maps je cesta označena kot Via del Sole, v svojem drugem delu pa Via Prada. V »realnem življenju« pa je bolj znana kot vzpon na Punta Veleno.

Tabla na začetku vzpona nas opogumi z naslednjimi podatki: čaka nas 20 serpentin, na desetih kilometrih bomo premagali več kot 1000 višinskih metrov, med drugim in osmim kilometrom je povprečen naklon 14,6%, mestoma celo več kot 20%. Hvala, res! Ampak, če daš verigo zadaj na največji in spredaj na najmanjši zobnik, rit premakneš malo naprej da ne dviguje balance, zadeva sploh ni tako huda. Še sploh, če si je ne vzameš »na hard« in mestoma postaneš ter občuduješ prekrasno pokrajino z jezerom spodaj. Silnega navala na tej cesti ne pričakujte. Sem in tja se navzdol pripelje kak kolesar na specialki, se ustavi in hladi na pol utekočinjene zavorne obloge, avtomobilov smo našteli na prste ene roke. Neskončno mero optimizma vlivajo zaporedne oznake serpentin. Obratnosorazmerno z višino številk, je volja postajala prešernejša. Po približno osmih kilometrih, je na višini okoli 1100m serpentin konec. Sledi vožnja nad dolino Valle di Trovai. Na mestu, kjer je cesta najožja poteka po polici, dobesedno vklesani v skalo. Ta del se imenuje Punta Veleno.

Od tu naprej sledi blagi spust do kraja Prada alta (1100m), kjer si v hotelu Edelweiss lahko dopolnite zaloge vode in si privoščte počitek. Pa odličen jabolčni zavitek s figami. Medtem, ko smo s skodelico kave sedeli na vrtu hotelske restavracije (v bistvu asfaltirano parkirišče z nekaj mizami in stoli), bi lahko visoko nad seboj opazovali cilj tistega dne, pa je bi bil zavit v gost, nič kaj obetaven oblak.

Vzpon do Riffugio Fiori di Baldo

Od poletja 2019, predvidoma, si bo možno v nadaljevanju opisani del poti precej olajšati, saj bodo obnovili sedežnico »Funivia Prada Costabella« iz Prade alte do Riffugio Fiori di Baldo.

Do takrat pa, kakšnih dvesto metrov od hotela Eddelweis, naprej v smeri San Zeno di Montagna, zapustimo cesto na levo po Via Val da Sacco, po kateri poteka tudi pešpot št. 655 (označeno). Ko pridemo do zadnje hiše, je asfalta konec. Cesta se nadaljuje s precej strmim kamnitim kolovozom, ki pa je bolj kot ne v celoti prevozen. Po približno kilometru mučenja pridemo iz gozda. Tu se pokrajina zmehča, čudovit kolovoz nas pelje čez gorske pašnike, malo navzgor, malo navzdol. V trenutku se znajdemo na parkirišču, imenovanem Due Pozze (v prevodu dva ribnika, čeprav se peljemo le mimo enega) oziroma Casera Mandra in je na višini 1298m.

Tu zavijemo levo na pešpot ( Sentiere) št. 51, ki je na prvih nekaj sto metrih utrjena z betonom. Ko je betona konec, se pešpot nadaljuje naravnost (zapornica), mi pa se držimo desno, po sprva dokaj solidni makadamski cesti. Ta na višini 1388 metrov zavije ostro proti severu in postaja vse slabša. Od tega zavoja, pa vse do Riffugio Fiori di Baldo (1850m) poteka v bolj kot ne v ravni črti. Ko pridemo nad mejo gozda, cesta postane še bolj kamnita in utrujajoča. Na slabih petih kilometrih od ovinka pa do planinskega doma poteka tik pod slemenom. Na 1563 metrih se ostro desno odcepi cesta za greben Naole, mi pa nadaljujemo naravnost.

Od planinskega doma Fiori di Baldo pa do Passo del Camino (2128m) je še približno dva kilometra. Ker je cesta izredno slaba, bi bilo potrebno kolo večino časa potiskati. Ura ni bila več najbolj zgodna, vrh je bil prekrit z oblaki, temperature presenetljivo nizke, pa še kakšen razlog bi se našel, da smo naš podvig sklenili zaključiti na višini »borih« 1850m.

Povratek

Do parkirišča Due Pozze je zgolj ena možnost za spust, torej po smeri vzpona. Na dol se je pot izkazala za bistveno zabavnejšo in to kljub le sprednjemu vzmetenju. Roke sicer malo bolijo, ampak če ni hujšega... Od parkirišča bi se do Prade (gostišče Al Cacciatore) lahko spustili po asfaltni cesti, pa smo se raje spustili do Prada alte po poti, po kateri smo se povzpeli. Asfalta bo še dovolj. Ko pridemo v Pradi do glavne ceste, zavijemo levo. Vozimo mimo že omenjenega gostišča Al Cacciatore in po dobrih štirih kilometrih pridemo do križišča, kjer se držimo glavne ceste (desno). Še dobra dva kilometra in znajdemo se na glavni cesti Castelletto – San Zeno di Montagna. Držimo se desno, v smeri proti Villanovi. Sledi slabih šest kilometrov dolgočasnega spusta v bolj kot ne ravni liniji. V zaselku Fazor smo našli odcep, označen kot kolesarska pot in se po njem spustili v Castelletto. Gre za izjemno strmo, delno s kamnom tlakovano pešpot, ki je vsaj malo razbila monotonijo asfaltnega spusta. Gotovo bi bilo možno najti primernejšo različico spusta, a smo zaradi časovne stiske izbrali najbolj enostavno. Od Castelleta do Assenza smo se le še »razvozili« po precej prometni glavni cesti ob jezeru.

Komentar

Za opisano turo je priporočena dobra telesna pripravljenost. Dva tisoč višincev v »enem kosu« ni mačji kašelj. Prvi del vzpona do Punta Veleno je fizično naporen, del od Prade alta do planinskega doma Fiori di Baldo, pa je tehnično precej zahteven. Vseskozi na poti smo bili deležni prečudovitih razgledov, za oceno »epsko« je umanjkal le malo zanimivejši spust.