Učka

Priporočljivo je startati v Lovranu, da se pred začetkom vzpona dobro ogrejemo. Ob obali vozimo po glavni cesti do Moščeničke drage, približno osem kilometrov, kjer na dobro označenem križišču zavijemo desno, navkreber. Sledita dva kilometra vzpona do Moščenic (170m), od tu po glavni (asfaltni) cesti nadaljujemo še dobre tri kilometre do Sv. Jelene (360m). Tu zavijemo desno (še vedno asfalt, le precej ožji) na označeno kolesarsko pot številka 8. Tej oznaki sledimo vso pot do Male Učke. Oznake so zelo lepo postavljene.

Sedlo Bodaj

Asfalt se kmalu, slaba dva kilometra po odcepu konča in pot nadaljujemo po slabem makadamu. Na hujših odsekih je cesta ojačana z betonom, podobno kot proti vrhu Nanosa. Kolovoz postaja vse napornejši in strm, še večjo težavo kot strmina predstavlja gruščnata, neutrjena in sploh precej naporna podlaga. Če dolgo ni bilo dežja zdrsava in zahteva maksimalno zbranost. Ne pretirano napolnjene gume z dobrim profilom so vsekakor prednost. Ali pa veliko moči in tehničnega znanja. Kar pač kdo premore. Kar nekaj kilometrov je takega mučenja, vse dokler ne pridemo na sedlo Bodaj (900 m). Tu na povsem ravni ploščadi stoji kapelica, tu je tudi križišče. Poti so lepo označene, mi zavijemo desno (kolesarska pot št. 8) proti Mali Učki (8 km) in Veli Učki (10 km). Kolovoz je še vedno gruščnat, gre pa na srečo v glavnem navzdol in po ravnem. Pokrajina na tem delu je prečudovita, predstavljam pa si, da bi bilo poleti tu peklensko vroče.

Vojak

Čez par kilometrov se pot začne zopet vzpenjati proti Mali Učki. Ko pridemo do naslednjega večjega križišča, kolesarska pot št.8 zavije desno proti vasi Mala Učka (1000m). Če čas dovoljuje, je imenitno zaviti desno do vasi Mala Učka in si jo ogledati, saj je nadvse impozantna zaradi zapuščenih in napol podrtih starih hiš. Od omenjenega križišča do vasi je namreč le dobrih 500 metrov. Kakorkoli, držimo se leve strani in zapustimo stezo št.8, saj hočemo priti na Vojak. Cesta pelje sprva navzgor, zelo kmalu pa se prevesi v dokaj strm spust. Po približno kilometru spusta se začne asfalt, po katerem se spustimo do Vele Učke. Kmalu za prvimi hišami uberemo bližnjico, po kolovozu na desno, tako da se nam ni potrebno še bolj spustiti. Po slabem kilometru pridemo do glavne ceste Buzet – Reka. Zavijemo desno, proti Reki. Kmalu smo na sedlu Poklon, kjer se začnemo spuščati proti Reki, a le za par sto metrov, saj moramo tik pred restavracijo Dopolavoro zaviti ostro desno proti vrhu Vojak. Križišče je lepo označeno. Sedaj nas čaka sedem kilometrov enakomernega vzpona po lepi asfaltni cesti, do meteorološke postaje in vojaških objektov, od tu pa še dvesto metrov gručastega kolovoza do stolpa, kjer je naš cilj (1401m).

Povratek

Do glavne ceste Buzet - Reka se vračamo po isti poti. Tu zavijemo desno proti morju. Sledi dvajset kilometrov spusta preko Veprinca, kjer zavijemo desno proti Poljani in Ičičem. Glavna cesta gre proti Matuljem in Reki. Ta različica spusta gotovo ni najboljša, ampak če ti vzpon pobere preveč energije, je hladno, pa še dan je kratek, je to dober izhod v sili.

Komentar

Vzpon na Učko nam predstavlja tradicionalen vsakoletni "zaključek sezone". Ker zime niso več tisto, kar so bile nekoč, se med decembrom in februarjem najde kar nekaj primernih dni, tako da zadnje čase sezono zaključujemo večkrat.