Pokljuka in Uskovnica

Bled je po svojem gostoljubju do enodnevnih turistov dobro znan. Parkirnine, in kazni, znajo biti zelo visoke. Ravno zaradi slednjih je avto pametno pustiti na legalnem parkirišču. Midva sva avto pustila na parkirišču na Pristavi, kjer je bilo za celodnevno parkiranje treba odšteti le 2,5 EUR .

"Lokacija Vile Bled (500m) je bila prvič pozidana že konec 19. stoletja, ko je na tem mestu vojvoda Ernest Windischgraetz zgradil veliko dvonadstropno vilo. Leta 1922 jo je kupil Aleksander Karadjordjević, sedanjo obliko pa je dobila po 2. svetovni vojni. Pristava pa je bila pred 2.svetovno vojno v osnovi zgrajena kot konjušnica, ki je pripadala rezidenci dinastije Karadjordjević oziroma sedanji Vili Bled. Objekt so za potrebe protokola temeljito obnovili po drugi svetovni vojni, zadnjič pa v letu 1987.Od leta 2008 je bila najemnik blejska Sportina, ki je v prostorih Pristave prirejala razne razstave (Dali, Picaso…). Zadnje čase stavba kaže precej žalostno podobo in je bolj ali manj zapuščena."

Gorjuše

Po glavni cesti sva se odpravila proti Bohinju. Po par kilometrih sva zavila v Bohinjsko Belo in po vzporedni cesti naprej v zaselek Podklanec. Takoj za gostilno Baptišt, po posvetu z domačini seveda, sva zavila desno. Po par sto metrih se asfalt konča, močno zdelan makadam se takoj začne strmo vzpenjati in ga kar ni in ni konec. Ko je števec kazal enajst prevoženih kilometrov, sva prišla na izravnavo, med pašnike. Kmalu sva uzrla smerokaz za Galetovec in spomenik padlim partizanom. Teh sva v nadaljevanju videla še kar nekaj. Bolj ali manj po ravnem sva prispela do asfaltne ceste, tik za Gorjušami.

"Gorjuše so »razmetano« naselje v Občini Bohinj, ki ga sestavljajo tri središča, Spodnje, Srednje in Zgornje Gorjuše. Poimenovanje Srednje Gorjuše se uporablja le redko, večkrat jih štejejo pod Zgorjnje Gorjuše. So eno največjih naselij v občini Bohinj. Ležijo na prisojnih terasah Pokljuke na nadmorski višini od 900 do 1100 mnm."

Tu sva zavila desno in navkreber, čez slabih petsto metrov pa zapustila glavno cesto in zavila levo na makadam. Na križišču je bilo kar nekaj oznak, tako da odločitev ni bila pretežka. Po lepi, povsem prazni gozdni cesti, sva vozila bolj ali manj po ravnem. Do njenega “bridkega konca”. Po karti sodeč, naj bi se cesta nadaljevala s kolovozom, kar sprva sicer drži, a se kolovoz kaj kmalu prelevi v pešpot, ki jo na večih mestih prekinjajo podrta debla. Mestoma je bila pot preraščena s koprivami, da je bilo še bolj veselo. Večji del nadaljevanja poti je bilo treba kolo prenesti, po slabem kilometru pa sva le prišla do “čistine”. Mimo vikend hišic sva prečila travnik in prišla do ceste in končno - civilizacije. Od tu so se nama ponujali lepi razgledi na Triglav. Vikendaši so nama vedeli povedati da je to Goreljek, kaj dosti več pa ne.

"Naselje Goreljek (1260m) se je razvilo iz nekdanje planine koprivniških kmetov, ki poleti še vedno deluje kot živa planina, na kateri se pase govedo, katerega nekateri kmetje še vedno molzejo in mleko sirijo. Stalnega prebivalstva ni, velika večina objektov (preko 100) pa so počitniške hišice, ki obkrožajo Visoko barje Gorelje na katerem je Triglavski narodni park uredil učno pot.Goreljek sestavljata Zgornji in Spodnji Goreljek. Zgornji Goreljek obkrožen z pokljuškimi smrekovimi gozdovi leži na višini okoli 1250 mnm na usedlinah nekdanjega jezerca na morenskih tleh."

Uskovnica

Le še malo je bilo potrebno, in prišla sva do asfaltne ceste, ki povezuje Hotel Šport s Koprivnikom. A sva jo kmalu zopet zapustila. Odcep na levo je dobro označen, do Uskovnice naju je čakalo še 9,3 kilometre lepega, boj ali manj ravnega makadama. Promet na tem delu je bil razmeroma gost, saj je bila gobarska sezona na višku. Na delu, ki pelje mimo Konjske ravni (1220m) se ponujajo lepi razgledi na dolino. Koprivnik, Češnjica, Jereka… Kot bi mignil sva prišla do križišča. Levo in navzdol pelje cesta proti Uskovnici in v trenutku sva bila pri koči (1138m). Desno in navzgor gre cesta proti Rudnem polju. Bolj ostro desno pelje proti Rudnem polju bližnjica, (na karti vrisana kot kolovoz, v bistvu pa je precej lepa cesta), po kateri sva se ob povratku s koče dokaj strmo povzpela proti smučarskem centru (1341m). Pri brunaricah pred vojašnico se od asfaltne ceste na desno odcepi gozdna cesta proti Viševniku. Krenila sva po njej, prečila smučišče in na naslednjem križišču krenila desno. Cesta na levo, po smerokazu sodeč pelje proti Triglavu. Na naslednjem križišču bi sicer po osnovnem planu morala zaviti levo, a je bila na cesti rampa. To naju je odvrnilo od namere, tako da sva nadaljevala naravnost. Zelo hitro sva spoznala, da rampa ne pomeni veliko, zato sva se sklenila po pešpoti za Lipanco “vrniti” na pravo pot. Prijazna gobarka nama je namero “požegnala” kot dobro. Po precej strmi, le delno prevozni kratki pešpoti, sva se hitro povzpela do prvotno planirane ceste. Ko sva prišla do križišča pod Medvedovo Konto, sva po plezanju čez rampo zavila levo. Družba kolesarjev naju je prepričala, da se morava vrniti in se na križišču držati desno. Tej trditvi v prid je govoril tudi smerokaz, ki je kazal proti Lipanci, če bi že ravno hotela nadaljevati. Kasneje se je izkazalo, da bi le malo za tem sledil odcep desno in sva bila v bistvu na načrtovani poti. Kakorkoli, bili so precej prepričljivi in v nadaljevanju sva ubogljivo sledila oznakam za planino Klek.  In vedno pogosteje pogledovala po uri.

Proti Radovni

Oskrbnik koče na Uskovnici je dejal, da je od Rudnega polja proti Radovni samo še na dol. Po nekaj prevoženih kilometrih, prečenjih ramp in kar nekaj vzponih, sva prišla na Meja vrh (1520m). Tu je cesto prekrižala pešpot, ki povezuje Planino Klek in Meja dolina. Kakšno olajšanje. Od tu je bilo pa res samo še na dol. Sprva bolj sramežljivo, zato pa proti Radovni vse bolj “na glavo”. Makadam je precej gruščast in zahteva maksimalno osredotočenost. V dolino Radovne sva prišla nekje med Zgornjo in Srednjo Radovno, na višini okoli 700m. Od tu do Krnice gre le še blago navzdol. Zaradi razmeroma pozne, za september že skoraj večerne ure, je bila cesta večji del v senci. V Krnici sva zavila levo proti Gorjam, tu pa proti Poljšici. Bolj po občutku kot poznavanju lokalnih cest, sva se kaj hitro znašla na železniški postaji Bled, od tu do Pristave pa ni bilo več daleč…

Komentar

Zelo naporna in razgibana, večji del tudi orientacijsko precej zahtevna tura, ki ne skopari z razgledi.