Monte Grappa

Za Italijane je Monte Grappa posvečen kraj. Na gorskem masivu Grappe je namreč italijanska vojska uspela zaustaviti napredovanje združenih avstro-ogrske in nemške vojske, potem ko je bila po padcu Kobarida 27. oktobra 1917 primorana bežati proti notranjosti države. V čast žrtvam so na vrhu postavili vojaški spomenik, največjo kostnico prve svetovne vojne. Pa še z enega zornega kota je za Italijane to »sveta gora«. V večih sezonah je bila namreč na Monte Grappo speljana ena od gorskih etap Gira d'Italia.  Skratka, če potegnemo vzporednico med gorskim kolesarjenjem in krščansko vero - občutek gorskega kolesarja, potem ko je prevozil Monte Grappo, je najverjetneje podoben tistemu, ko iskalec svetega grala najde kelih, iz katerega je Kristus pil pri zadnji večerji.

Ko sem pred leti na spletu opazil, kako spektakularne poti  vodijo z Monte Grappe v dolino proti Borsu del Grappa in Crespanu sem sklenil, da nekega dne eno od njih tudi sam preizkusim. Letos je ideja končno dozorela in izključno v ta namen sem se odpravil v Benečijo. Pred odhodom sem preučil kar nekaj različnih kombinacij tako vzpona kot spusta. V veliko pomoč mi je bila karta Tabacco 1:25.000, številka 051 Monte Grappa, Bassano – Feltre. Odločil sem se za izjemno atraktivno različico z vzponom po mulatjeri št. 105 iz Covola do koče Ardosetta in spustom po pešpoti št. 153 izpod Monte Meatte v smeri doline San Liberale.

»Santuario della Beata Vergine del Covolo«

Da bi se do Covola dobro ogrel, sem si za izhodišče izbral Semonzo (180 mnv), zahodnejši del občine Borso del Grappa. Proti središču Borsa sem se odpravil po Via Casale Nuovo. Po dobrem kilometru vožnje zavijemo levo in se vzpenjamo po Via Appocastello, vse do središča Borso del Grappa, kjer pri mestni hiši zavijemo levo na Via Monte Grappa. Mimo cerkve »Chiesa dei Santi Maria e Zenone« nadaljujemo v smeri Cassanega. Ko prevozimo zaselek Cassanego, zavijemo levo na Via Santa Lucia. Do tu smo praktično ves čas vozili po kolesarski stezi  »Anello del Grappa«. Od tu pa do vrha Monte Grappe kakšnih daljših ravnih odsekov ne pričakujte več! Čez kilometer pridemo do razcepa, kjer gre glavna cesta proti »Centro Spiritualità e Cultura Don Paolo Chiavacci«, mi pa se držimo gozdne ceste desno. Čez približno tristo metrov pridemo do doline Valle della Madona in po »križevem potu« nadaljujemo do svetišča in cerkve »Madonna del Covolo«. Pri svetišču je izhodiščna točka dveh pešpoti, in sicer "Sentiero 106" in "Sentiero 109" (obe 3h do vrha Monte Grappe). Pred istoimensko restavracijo tik pod cerkvijo zavijemo desno in po Via del Covolo z vzponom nadaljujemo do kmečkega turizma »Agriturismo Al Covolo« (628 mnv). Po osmih kilometrih ogrevanja smo prišli do izhodišča uvodoma omenjene mulatjere "Sentiero 105", med Covolom in Ardosetto.

»Sentiero 105« ali »Mulattiera del Covolo«

Tik za kmečkim turizmom se prične mulatjera. Ta spočetka bolj spominja na gozdno cesto, kot na stezo namenjeno oskrbovanju vojaških položajev na Monte Grappi. O tem, da so jo gradili mojstri , pričajo po več kot sto letih še vedno brezhibne kamnite škarpe, utrjeni spodnji robovi cestišča, predvsem pa uporabnikom prijazen naklon cestišča. Po kilometru in pol pridemo do zapornice. Od tu naprej je mulatjera zaprta za motorni promet. Mulatjera je vzorno vzdrževana, zaradi zglednega odvajanja meteornih voda je vozišče praktično nepoškodovano. Podlaga je sicer daleč od optimalne, saj je mestoma precej gruščasta in nesprijeta. Kljub temu  nam z nekaj kljubovanja s kolesa ne bo potrebno sestopiti.  Na višini okoli 1050 mnv se trasi mulatjere za kratek čas pridruži pešpot »Sentiero 102«, ki povezuje Campo Crocce z dolino San Liberale. Na višini 1345 mnv mulatjero prečka pešpot »Sentiero 106« (diretissima). Ko se nas pomalem že upravičeno začne lotevati malodušje,  mulatjera na višini okoli 1460 mnv iz gozda končno pripelje na plano. Od tu v daljavi že lahko opazimo vrh Monte Grappe in zatočišče »Casa Armata del Grappa e Rifugio Bassano«. Malo naprej obvozimo zapornico in čez nekaj sto metrov pripeljemo do zatočišča »Rifugio Ardosetta«. Po uradnih podatkih je mulatjera 105 od Covola do Ardosetta dolga 7,3 kilometra, povprečni naklon je 11%, na najstrmejšem delu pa doseže kar do 26%.

»Cima Grappa«

Mimo zatočišča Rifugio Ardosetta peljemo po betonirani stezi in prečkamo ozko asfaltno cesto, ki pelje proti jezercu  »Laghetto di Val delle Mure«. Po trasi mulatjere 105 še slab kilometer nadaljujemo z vzponom proti glavni ceste Semonza – Feltre, ki jo dosežemo na višini 1570 mnv. Na poti proti vrhu si ob glavni cesti ogledamo spomenik partizanskemu odporu »Monumento al Partigiano e alla Resistenza«, kiparja Bruna Murerja. Približno tristo metrov naprej od spomenika kolesarimo mimo vojašnice »Caserma Milano«. Zgrajena je bila med prvo svetovno vojno, streho je nudila graditeljem cest in utrjenih položajev na Monte Grapppi. Še en ovinek in znajdemo se na parkirišču že omenjenega zatočišča »Casa Armata del Grappa e Rifugio Bassano« (1730 mnv). Končno!

Po tem, ko si privežemo dušo, se velja peš povzpeti na vrh Cima Grappa (1776 mnv) in si ogledati veličasten spomenik prve svetovne vojne s kostnico, imenovan »Ossario Monumentale di Cima Grappa«, v kateri so posmrtni ostanki padlih vojakov. In to ne le italijanskih, v severnem delu je pokopanih 10.295 avstro-ogrskih, v južnem delu pa 12.615 italijanskih vojakov. Zaradi rahlo oblačnega vremena sem bil prikrajšan za marsikateri razgled. Na jasen sončen dan se proti severu gotovo lepo vidijo Dolomiti. No ja, če nič drugega  se je videlo do sosednje vzpetine Nave, kjer je v času hladne vojne stala Natova baza.

»Pian de la Bala«

S parkirišča pod spomenikom se po pešpoti »Sentiero 156« odpravimo proti razpotju »Croce dei Lebi«.  Na poti vozimo mimo rovov, kavern in spominskih kamnov. Po poldrugem kilometru rahlega spusta po dobro utrjeni in več kot dovolj široki mulatjeri pridemo to točke, kjer se markirana pešpot Sentiero 156 odcepi od trase mulatjere in se po grebenu spušča proti prej omenjenemu razpotju.  Ker je začetek spusta po pešpoti precej strm in skalnat, kolo bi bilo tu potrebno prenesti, sem s spustom nadaljeval po mulatjeri v smeri pastirskih stanov »Cason dei Lebi«. Ko po nepolnih treh kilometrih od vrha pripeljemo do razpotja, pod seboj uzremo strehe pastirskih koč, nad seboj pa simboličen križ, prepleten z bodečo žico. Tu se držimo slabo shojene pešpoti naravnost. Sledi približno tristo metrov potiskanja kolesa, dokler ne dosežemo razpotja »Croce dei Lebi« (1526 mnv). Proti ostankom zgradb »Cason Val de Melin« se spustmo po v nadaljevanju čudovito prevozni pešpoti Sentiere 156, od tu do ceste Ardosetta - Val delle Mure in parkirišča v Pian de la Bala (1375 mnv), pa se spustimo po ozki asfaltni cesti.

»Sentiero 152«

Ko pridemo do ceste zavijemo desno v smeri zatočišča Ardosetta, a že po petdeset metrih pridemo do izhodišča pešpoti »Sentiero 152« v smeri Monte Meatte in naprej proti Cima della Mandria. Od tu se proti dolini San Liberale strmo vije še ena pešpot, in sicer »Sentiero 151«, ki se preko doline Val Vecchia spušča z Monte Grappe. Krenemo po pešpoti Sentiero 152, imenovani tudi Sentiero delle Meatte. Čakata nas dva kilometra vzpenjanja po izjemno slikoviti, mestoma prepadni pešpoti do točke na višini 1450 mnv, kjer se tik pod vrhom Monte Meatte proti dolini San Liberale odcepi pešpot Sentiero 153. Ampak ostanimo še za trenutek pri Sentiero 152. To izjemno pešpot so zgradili italijanski vojaški inženirji leta 1918, s klesanjem in vrtanjem skal tik pod vrhom Monte Boccaor in Monte Meatte. Uporabljali so jo za oskrbo vojaških položajev na okoliških vrhovih. Pot je položna in relativno precej široka, vodi nas pod številnimi galerijami. Pod vrhom Monte Boccaor vozimo pod visečim mostom, po katerem poteka »Feratta Sass Brusai«. Čeprav je ob jasnem vremenu od tu mogoče videti vse do Benetk, je bil moj pogled uperjen bolj kot ne le na neštete serpentine tako pešpoti Sentiero 151, kot Sentiero 153. Veličastno in strahospoštovanje zbujajoče.

»Sentiero 153«

Zadnjih nekaj deset metrov do odcepa pešpoti »Sentiero 153« proti San Liberale se spuščamo. Na odcepu je klopca, kjer si je pametno nadeti ščitnike za kolena. Bolj zaradi občutka, saj se resnici na ljubo v primeru padca, verjetno ne bi izkazali kot prav posebej koristni. Sentiero 153 je na veliko delih močno izpostavljena in ravno s tega razloga je na portalu Trailforks označen s črno barvo. Spust tehnično sicer ni pretirano zahteven, bi se pa vsak padec najverjetneje končal tragično. Tako naklon kot podlaga ne predstavljata težav, jih pa zato toliko bolj številni ostri zavoji. Skratka, spust na vsej svoji dolžini zahteva popolno zbranost. Za občudovanje pokrajine se je nujno ustaviti in narediti premor. Na višini okoli 1200 mnv pridemo do gozda. Steza od tu naprej ni prav nič manj zahtevna, zaradi gruščaste podlage prej nasprotno, je pa občutek varnosti bistveno boljši. Sčasoma se izboljša tudi podlaga, posledično je manj stiskanja zavor in čisto prehitro se znajdemo v dolini San Liberale. Trasi pešpoti Sentiero 151 in 153 se na višini okoli 800 mnv združita in se kot mulatjera spuščata proti restavraciji San Liberale. Še uradni podatek - pešpot  Sentiero 153 je dolga 4,7 kilometre, povprečen naklon je 17%, na najstrmejših delih doseže 23%.

Povratek v Semonzo

Od restavracije se po asfaltni cesti spuščamo v dolino proti Crespano del Grappa. Po približno kilometru spusta zavijemo desno, na makadamsko cesto proti botaničnem vrtu »Giardino Vegetazionale Astego«. Od tu po Via Solaroli in Via Valderoa kolesarimo proti središču Crespana. Tik za katedralo »Duomo di Crespano del Grappa« zavijemo na glavno cesto Via Molinetto, po kateri nas čaka še dobrih pet kilometrov do izhodiščne točke v Semonzi.

Komentar

Veličastno!