Kuk

Kuk je s svojimi 1243 metri najvišji vrh Kolovrata (furlansko Colorât), razglednega grebena, ki se dviga nad desnim bregom Soče med Kobaridom in Tolminom ter se na drugi strani spušča proti Benečiji. S Kolovrata nam pogled seže od Kaninskega in Krnskega pogorja, Banjške planote vse do Svete gore, na drugo stran pa čez Furlanijo vse do Jadranskega morja. Italijanska vojska je na Kolovratu zgradila obsežen obrambni sistem, imenovan »linea d' armata«. Gorski hrbet je dolg okrog sedem kilometrov, po njem poteka državna meja med Slovenijo in Italijo, od Livškega prelaza do Kamberškega hribovja.

Avto sem pustil na levem bregu Soče, na parkirišču imenovanem “Napoleonov most”. To mesto je ena od vstopno - izstopnih točk za spuste po Soči. Krenil sem severno, proti Kobaridu, preko Napoleonovega mosta in mimo mlekarne Planika, vse do glavne ceste. Po glavni cesti peljemo do Idrskega, kjer zavijemo desno proti Livku. Na petih kilometrih do Livka (690m) se dvignemo za petsto metrov, kar ni ravno mačji kašelj.

V središču vasi pridemo do označenega razcepa, kjer se držimo levo. Cesta naravnost pelje proti meji z Italijo, le malo naprej se od nje odcepi pot za Matajur. Po precej dotrajani, ozki asfaltni cesti se vzpenjamo proti Livškim Ravnam. Po približno dveh kilometrih nas pot vodi mimo apartmajskega naselja Nebesa. Slab kilometer za tem, ko prevozimo vas Livške Ravne, pridemo do ostrega levega (neoznačenega) odcepa. Zapustimo cesto in po približno kilometru precej strmega vzpona po čudovito vzdrževanemu kolovozu prispemo na vrh Kuka (1243m). Razgledi z vrha so fantastični. Proti vzhodu na Krn, proti severu na Matajur, zahodno na Benečijo. Idilo sicer nekoliko pokvari oddajnik, ampak to je že druga zgodba.

Le dobrih deset metrov za tem, ko se vrnemo na glavno cesto, se od le te na desno odcepi neoznačena makadamska cesta. Sprva se blago vzpenja do mejnega kamna, od tu naprej pa se po ozkem asfaltu začenjamo po italijanski strani meje spuščati proti dolini. Ozka asfaltna cesta poteka vzporedno z državno mejo, približno pet kilometrov. Vseskozi ponuja čudovite razglede na furlanske vasice: Topoluove (Topolò) , Brieg (Clabuzzaro), Dreka (Drenchia), Kraj (Crai), Praponca (Prapotnizza)… Ob cesti so vidni ostanki vojaških rovov, ki so bili del “Tretje italijanske obrambne črte”, danes pa spadajo k Muzeju na prostem na Kolovratu.

Kot rečeno, po petih kilometrih blagega spusta prispemo do opuščenega mejnega prehoda Solarji, v neposredni bližini planinske koče “Rifugio Solarie”. Tu stoji spomenik, posvečen alpincu Riccardu di Giustu, prvemu padlemu italijanskemu vojaku v prvi svetovni vojni. Zavijemo levo in navkreber, po nekaj deset metrih smo nazaj v Sloveniji. Na zelo kratki razdalji si sledita dve križišči in pozornost ne bo odveč. Na prvem križišču zavijemo levo (blago navzgor) v smeri Livek, na naslednjem pa se držimo desno in v dolino (Tolmin). Sledi slabih devet kilometrov spusta po asfaltni cesti do Volč. Obstaja tudi možnost bolj adrenalinskega povratka, in sicer če po poldrugem kilometru spusta zapustite cesto pri koči LD Volče. Tu krenete po kolovozu levo in naprej proti zaselku Foni, od tu pa v dolino. Natančen opis je v Strmih kolesnicah.

Ko prevozimo Volče in pridemo na glavno cesto, vozimo proti Tolminu. Po tem, ko smo prečkali Sočo po nekaj sto metrih zavijemo levo na neoznačeno makadamsko cesto. Dobre tri kilometre vozimo po makadamu, bolj kot ne vzporedno z reko. Prevozimo kamp Gabrje. Malo za istoimensko vasjo se makadam naveže na asfaltno cesto, po kateri nadaljujemo proti Volarjem, Selišču in Kamnem. Da povratek ne bi bil preveč dolgočasen, sem v vasi Kamno zavil desno proti Vrsnem, kjer stoji rojstna hiša Simona Gregorčiča.

Da pa bi spoznali kje je goriški slavček preživljal mlade dni, se je treba kar dobro namučiti, saj se na dobrih štirih kilometrih povzpnemo za več kot 400m. Od tu je možno pot nadaljevati proti Krnu in naprej proti Planini Kuhinja. Ker sem omenjeni destinaciji načrtoval za eno od naslednjih tur (beri: vsega sem imel že poln kufer), sem se spustil v dolino. V razvlečenem spustu prevozimo vasi Libušnje, Smast in Ladra. Od slednje do avtomobila je bil le še lučaj.

Ne bom rekel, da sem bil nad opisanim izletom razočaran, me je pa pustil nekako ravnodušnega. Pot praktično ves čas poteka po asfaltu, “urban”občutek človeka ne zapusti niti za trenutek. Tokrat tudi resnično lepi razgledi niso mogli nadomestiti kančka “divjine”. Opisana tura se s tisto na sosednji Matajur, ali bog ne daj Planino Razor, res ne more primerjati.