Bocca di Trat

Kolesariti po stari cesti Strada del Ponale je bila moja dolgoletna želja in hkrati eden glavnih razlogov za ponovni obisk Gardskega jezera. Nekaj kilometrom vožnje po eni najlepših panoramskih cest je sledil vzpon do zavetišča Rifugio Nino Pernici, od tam smo se strmo spustili do izhodišča v Riva del Gardi in nastal je nadvse spodoben celodnevni kolesarski izlet. Načrtovanje poti smo tokrat »prepustili« profesionalcem in odpeljali krog, kot ga predlaga lokalna organizacija za razvoj turizma Gardatrentino. Na svoji imenitni spletni strani med drugim ponujajo okoli osemdeset predlogov za kolesarske izlete različnih težavnostnih stopenj. Seveda je med njimi tudi nekaj takih, ki vsebujejo vožnjo po cesti Strada del Ponale. Izbrali smo enega težjih, tistega s številko 732, imenovanega Rifugio Pernici Trail-Tour. Kljub temu, da je tura izjemno lepo označena, nam karta Tabacco 1:25.000, številka 061; Alto Garda – Ledro – Monte Baldo Nord, ni bila v napoto.

Strada del Ponale

Izlet smo začeli na parkirišču pred kongresnim centrom v mestu Riva del Garda (70 mnv) in se ob obali zapeljali do znamenite ceste Gardesana, ki povezuje vsa večja mesta ob zahodni obali Gardskega jezera. Na tem delu se cesta imenuje Via Giacomo Cis, v čast načrtovalcu izjemne ceste Ponale.  Na Gardesano zavijemo tik pod staro hidroelektrarno, a jo že po tristo metrih, tik pred tunelom Casagranda zapustimo. Povzpnemo se nad tunel,  obvozimo zapornico in že se znajdemo na Strada del Ponale. Ena najlepših zgodovinskih panoramskih cest v Evropi je bila zgrajena v drugi polovici 19. stoletja. Še ne tako dolgo nazaj je bila glavna povezava med mestom Riva del Garda in dolino Valle di Ledro.  V devetdesetih letih, ko so zgradili predor proti dolini Valle di Ledro, so cesto Ponale za promet zaprli. Od leta 2004 je ponovno odprta, a namenjena izključno kolesarjem in pohodnikom (Sentiero D01).  Cesta Ponale je bila strateško izredno pomembna za obrambo Rive in severnega dela Gardskega jezera. Bila je praktično na meji med Avstro-Ogrsko (Trentino je bil tedaj del avstro-ogrske monarhije) in kraljevino Italijo, zato so Avstrijci tu že od leta 1860 naprej gradili obsežno mrežo utrdb. Do razgledne točke nad izlivom potoka Ponale v Gardsko jezero, poltretji kilometer lagodno kolesarimo po cesti, vklesani v skalo. Pot nas vodi pod številnimi tuneli, da lahko brezskrbno uživamo v razgledih na jezero vseskozi skrbijo čvrste ograje. Nad restavracijo Ponale Alto Belvedere (240 mnv) se cesta razcepi. Levi krak gre proti idilični Pregasini, mi pa se držimo asfaltiranih serpentin desno, v smeri zaselkov Biacesa in Prè ter naprej proti  jezeru Ledro.

Valle di Ledro

Po nekaj precej strmih serpentinah se cesta poravna in s kolesarjenjem nadaljujemo visoko nad strugo potoka Ponale. Ko tik pred tunelom pridemo do cestne zapore, se spustimo na levo proti vodnim zapornicam. Prečkamo potok Ponale in se na drugi strani dvignemo do ceste, ki povezuje Biaceso in Pregasino. Držimo se desno, sicer pa - oznake za kolesarski krog št. 732 so ves čas tam, kjer jih kolesar potrebuje. Tik za čistilno napravo, na mestu kjer cesta zavije desno proti Biacesi, nadaljujemo po označeni kolesarski stezi naravnost. Mimo vasi Biacesa, prvega zaselka na poti iz Rive proti jezeru Ledro, kolesarimo po lepi makadamski cesti, vseskozi na desnem bregu potoka Ponale. Ko pripeljemo do zaselka Prè, prečkamo potok in po Via San Giacomo kolesarimo skozi slikovito vasico. Nadaljujemo po ozki asfaltni stezi mimo vrtnarije s sezonsko zelenjavo. Bolj ko se približujemo mestecu Molina, konkretneje se vzpenjamo. Tik pred Molino se vrnemo na desni breg potoka Ponale in kolesarimo skozi središče nekdanje koliščarske naselbine. Po Via al Lago zapeljemo proti jezeru Lago di Ledro, obalo katerega dosežemo neposredno pri koliščarskem muzeju Museo delle Palafitte del Lago di Ledro, na nadmorski višini 655 mnv. Proti Pieve di Ledro, zaselku na nasprotnem bregu jezera, vozimo po zahodni strani, saj je cesta tu bistveno manj prometna kot glavna cesta ob vzhodni obali jezera (Strada Statale 240). V Pieve di Ledro vseskozi sledimo oznakam za kolesarsko stezo. Pred približno tisoč metrskim vzponom proti zatočišču Bocca di Trat, si dopolnimo zaloge vode in privoščimo jutranjo kavo.

Rifugio Nino Pernici

V središču Pieve di Ledro nas oznake usmerijo na Via San Antonio, po kateri kolesarimo proti vasici Locca in naprej proti zaselkoma Engusio in Lenzumo. Sledeč  oznakam zavijemo na ozko asfaltno cesto, ki se mimo večje žage vzpenja proti dolini Val de Vai in naprej proti Vale dei Morti. Do doline Val de Vai in del poti tik pod planšarijo Malga Trat, vzpon poteka po isti trasi kot pešpot Sentiero 403. Od križišča v Lenzumu do zatočišča Nino Pernici nas čaka nekaj več kot osem kilometrov. Po slabih šestih kilometrih enakomernega vzpona s povprečnim naklonom več kot 12%, pridemo iz gozda, še dobrih petsto metrov naprej, pa se asfalt konča.  Tu je manjše parkirišče, od koder nadaljujemo po ozki makadamski cesti. Na prvi serpentini za parkiriščem, se na desno odcepi pešpot proti avstrogrskim jarkom iz prve svetovne vojne. Gre namreč za območje, ki je imelo med prvo svetovno vojno izjemen strateški pomen za obrambo Zgornje Garde. Na razcepu, ki sledi čez nekaj sto metrov, se držimo levo, v smeri planšarije Malga Tratt. Od tu do razpotja Bocca di Trat (1581 mnv) nas čaka še približno osemsto metrov konkretnega vzpona. Z razpotja Bocca di Trat do zatočišča Nino Pernici se zapeljemo bodisi po cesti, ali pa po vzporedni pešpoti. Ne ena ne druga različica nam ne bosta vzeli veliko časa, saj razdalja ni kaj prida več ja od dvestotih metrov.  Zatočišče Nino Pernici (1600 mnv) so leta 1929 zgradili planinci planinskega društva iz Rive, na ostankih avstro-ogrske oficirske menze. Ne previsoka nadmorska višina, urejene poti, bližina jezer in številni zgodovinski ostanki , kot tudi pestrost flore in favne so dejavniki, zaradi katerih je zatočišče izredno priljubljeno. Še podatek iz prve roke – za spodoben espresso bošte odšteli nič več in nič manj kot en evro.

Malga Grassi

Do razpotja Bocca di Trat se vrnemo po isti poti, spust proti zatočišču Rifugio Capanna Grassi pa so načrtovalci ture št. 732 predvideli po trasi pešpoti Sentiero 402. Nekaj več kot dvokilometrski spust do planšarije Malga Grassi, med katerim se spustimo za 530 metrov, na platformi Trailforks označujejo kot »black diamond«. Da gre za nevaren spust, nas opozarjajo tudi oznake na začetku strmine. Pa se že kmalu izkaže, da zadeva sploh ni tako zelo težavna. Še posebej ne za kolesarje, vajene spustov po gruščastih, od meteornih voda močno načetih kolovozih, kakršnih je pri nas v izobilju. Le s to razliko, da pri nas po navadi niso tako strmi. Na delu, kjer je strmina najhujša, je kolovoz speljan preko številnih, zelo hitro si sledečih serpentin. Iskreno povedano je spust precej lažji kot sem pričakoval, sem pa sredi serpentin moral ustaviti, da sem spočil od stiskanja zavor utrujene prste. In za silo raztegnil boleče stegenske mišice. Zadnja četrtina spusta proti Malga Grassi poteka po ozki, še vedno zelo strmi betonski  cesti. Kakorkoli, ko pridemo do Rifugio Capanna Grassi (1056 mnv) si pošteno oddahnemo, za pivo pa je še prezgodaj.

Zapeljemo se mimo zavetišča in se držimo označenega desnega kolovoza. Med kolesarjenjem po strmem, a izredno simpatičnem travnatem kolovozu, obvozimo pašnike Malga Grassi in se hkrati povzpnemo za dobrih sto višincev. Na srečo je bil to zadnji vzpon. Sledi namreč  le še spust, spočetka po lepo utrjenem, v nadaljevanju pa od gozdne mehanizacije dodobra »zgaranem« kolovozu. Ker je bila podlaga tu zaradi obilnega deževja močno razmočena, je pešpot po kateri se spust nadaljuje predstavljala pravo olajšanje. Pa čeprav je pred njenim začetkom postavljen znak za izpostavljenost in nevarnost zdrsa ter priporočilom, naj kolesarji na tem delu ob kolesu raje pešačijo. Spust po stezi ne traja prav dolgo in je precej manj »garaški« od spusta  iz Bocca di Trat. Malo pred zaselkom Campi je oznaka za konec traila, od tu nadaljujemo po ozki, v večji meri z betonom utrjeni cesti Strada della Pinza,  po kateri poteka tudi trasa že omenjene pešpoti Sentiero 402. Da malo ohladimo zavore, si spotoma lahko ogledamo ostanke utrdbe iz prve svetovne vojne, zvonik cerkve Chiesa di San Giovanni Battista, na večih mestih lahko uživamo v razgledih na Rivo in Gardsko jezero. Tik nad Rivo se Sentiero 402 odcepi desno, proti Il Bastione, utrdbi iz časov Beneške republike, mi pa nadaljujemo s spustom vse do obale Gardskega jezera v središču Rive.

Komentar

Kot poudarjajo snovalci ture na strani Gardatrentino, gre za vsegorsko pot »stare šole«, z dolgim in napornim vzponom, ter do zaselka Campi razmeroma garaškim spustom. Kljub temu, da kolesar lahko na vsej dolžini uživa v čudovitih razgledih, po povratku v Rivo nisem bil ravno vzhičen. Verjetno sem pričakoval preveč. Morda le še to – na pot se odpravite v ranih jutranjih urah, ko se na Stradi del Ponale, največji atrakciji Zgornje Garde, še ne gnetejo (pre)številni obiskovalci.