Dobrač

Preden prispemo v center Beljaka, sledimo oznakam za Špital (severozahod). Kaj kmalu se pojavijo oznake za Villacher Alpenstrasse. Sledimo tem oznakam in v trenutku se znajdemo v Villach-Möltschach (550m), kjer se nahaja "Alpenarena" (športni kompleks smučarskih skakalnic...). Prostora za parkiranje je obilo. Tu se torej začne naša pot.

Alpenstrasse

Če bi šli po Alpenstrasse, bi se 16,5 km do Rožnih trat oz. Rosstratte (1732m) vozili po plačljivi (14 EUR, a le za osebni avtomobil, ne za kolesa, da ne bo pomote) cesti. Ker pa smo pristaši makadama, smo se spustili do ceste, ki povezuje Beljak s Plajberkom (Bad Bleiberg). Že zelo kmalu, po slabem km zavijemo levo v zaselek Pogöriach. Peljemo se skozi vas in prej ko slej pridemo do razcepa. Po zagotovilu domačinke obe cesti peljeta proti Heiligengeist, le da je leva krajša in bolj strma. Ker se je na začetku dobro ogreti, gremo po desni. To in vsako nadalnje, še tako zanikrno križišče je označeno z rumenimi tablami, tako da se je umetnost izgubiti. Po makadamski cesti, bolj gor kot dol, po nekaj kilometrih pridemo nazaj na glavno cesto Beljak – Plajberk, kar sicer ni bil naš prvotni namen, obenem pa opazimo oznako Heiligengeist. Znašli smo se torej malo preveč severno, zato smo jo bolj na pamet ubrali po ozki cesti med domačijami in kmalu uzrli oznake za Hundsmarhof. Tu se začne makadamski vzpon, a je cesta dobra in lepo speljana, predvsem pa vseskozi označena. Kak kilometer pred Hundsmarhofom naša osnovna smer sicer zavije desno in še bolj v klanec, a smo zavestno zapeljali levo, kjer se kmalu odpre prostorna jasa z že v dopoldanskem času precej obiskanim gostiščem Almgasthof (990m). Malo predaha in nazaj na začrtano smer. Cesta do Wurzelbodna je lepa, na trenutke strma, a ne pretirano. Ko se malo zravna in pridemo do križišča z bolj strmo cesto iz Hundsmarhofa, zavijemo desno in čez približno kilometer se znajdemo na velikem asfaltnem parkirišču Wurzelboden (1307m). Od tu naprej ne gre izgubljati besed, med avtomobile, po - proti pričakovanjem ne pretirano strmi cesti. Čez slabih sto višinskih metrov se začne "Alpengarten" (1,403 m), mi pa kar naprej, mimo gostišč Aichingerhutte (1,650 m) in Knappenhutte do konca asfalta na Rosstratte (1732m).

Vrh

Od tu naprej je cesta slaba, gruščnata in zaprta za promet. Dovoljeno je le za oskrbo TV stolpa. Precej je hribolazcev, zato je potrebno biti še toliko boj oprezen. Podlaga je mestoma tako gruščasta, da zahteva sestop s kolesa. Seveda je Srnca demnstriral, da to pač ne velja za vse. Pot se kar precej vleče, dejal bi da kake tri kilometre. Najprej se na levi strani pojavi večja, avstrijska cerkev, nakar pridemo do stolpa in nadaljujemo vzpon proti križu, kjer je vrh (2166m). Tik pod križem je še ena manjša cerkev, ta je slovenska.

Povratek

Da bo bolj zanimivo, se ne vračamo po povsem isti poti. Po posvetu z lokalnimi kolesarji, mimogrede - prešteli smo jih na prste ene roke, smo se vrnili po isti poti le do 6. serpentine (Kasserin), dober kilometer pred Wurzelbodnom. Tu zavijemo levo, sprva par metrov v klanec, mimo gorske kmetije in pašnikov, potem pa po sicer malenkost bolj strmi, vendar lepo vzdrževani gozdni cesti. Kot bi mignil smo bili v dolini – v Heiligengeist. Še kakih dvesto metrov niže smo se znašli na križišču, kjer smo zavili navkreber, proti Hundsmarhofu. Od tu pa po že znani poti nazaj do "Alpenarene".

Komentar

Precej naporna tura, čeprav smo vozili tudi že kaj bolj zahtevnega. Vožnja po mirnem gozdnem delu od Hundsmarhofa do Wurzelbodna je prijetna. Zanimiv je tehnično zahteven vzpon od Rosstratte do vrha. Asfaltni del je, kot večinoma povsod drugod, dolgočasen, če bi si vzeli več časa in se ustavljali na razglednih točkah, bi bilo morda bolj zanimivo, bi pa zmanjkalo časa za popoldansko kopanje v Osojskem jezeru (Ossiacher See).  Z vrha, ki je res impozanten, se ponujajo prečudoviti razgledi v dolino, praktično v vse smeri. Ko si enkrat tam, je ves trud poplačan.