Višarje

Puščati avto kjerkoli drugod, kot na prostranem, brezplačnem parkirišču pod spodnjo postajo gondole v Žabnici (Camporosso in Valcanale) bi bilo kompliciranje po nepotrebnem. Če pridemo dovolj zgodaj obstaja celo možnost, da parkiramo v senci, pod cestnim nadvozom.

Dolina Zajzera

Krenemo po novi kolesarski stezi proti zahodu, v smeri Ovčje vasi (Valbruna). Ko pridemo na cesto, zavijemo levo in čez dobrih petsto metrov smo v Ovčji vasi. Peljemo kar po cesti skozi naselje. Na koncu vasi zavijemo na cesto za Zajzera (Saisera), ki pelje ob istoimenski hudourniški reki. Blago se vzpenjamo proti dolini Zajzera in čez slaba dva kilometra ugledamo tablo z napisom Santuario del Monte Lussari, oziroma svetišče Višarje. Tu lahko zavijemo levo, prečkamo potok Zajzera in neposredno pod kmečkim turizmom »Dai Prati Otzinger« zavijemo desno čez travnik, po slabo vidnem kolovozu, ki nas pripelje na cesto za Višarje. To je le bližnjica, sicer pa je pravi odcep za Višarje le nekaj sto metrov naprej. Kakorkoli, cesta se nemudoma začne dvigovati. Do rampe, ki je bila še pred nekaj leti zaprta še nekako gre, od tu naprej pa nas čaka štiri kilometre, ki jih zlepa ne pozabiš. Na omenjenih štirih kilometrih se dvignemo za slabih osemsto metrov! Podlaga je zelo dobra, sprijeta, na najbolj strmih ovinkih je po novem celo utrjena z grobim betonom za boljši oprijem. Pred nekaj leti, ko sem šel prvič na Višarje, je bila cesta bistveno zahtevnejša in sem moral kolo sem ter tja riniti. Ali pa je bila tedaj slabša le telesna pripravljenost. Mestoma se s ceste vidi okoliško gorovje, večino časa pa pot poteka po gozdu, zato vročina ne dela težav. Po štirih kilometrih vzpona pridemo na izravnavo na višini 1600m. Bolj kot ne po ravni terasi se peljemo kak kilometer, pod vrhom planine Kamniti lovec. Na kilometru se dvignemo le za dobrih sto metrov, torej je terasa ravna. S tega dela poti se lepo vidita vasica in svetišče na Višarjih.

Kot rečeno, po kilometru »ravnine« pridemo do kapelice na 1715m, kjer je križišče. Na levo in navzgor gre pot proti Višarjem, desno in strmo navzdol pa je smer povratka. V obeh smereh je bilo pravo gradbišče, saj so ravno posodabljali povezovalno progo med smučišči Višarje in Trbiž.

Krenemo na levo, do vasice, ki je ob koncih tedna nabito polna romarjev in ostalih uživačev, ki se na goro pripeljejo z gondolo. Do križa nad cerkvico, ki predstavlja sam vrh gore (kakih 20 metrov nad cerkvijo), je treba kolo prenesti. V vasici je lokalov praktično več kot je hiš in si osvežitev ali okrepčilo najdeš na vsakem koraku. Velja opozoriti - kdor ne mara hrupa in tisočerih turistov, naj se na Višarje ne odpravlja ob koncu tedna.

Povratek

Do že omenjene kapelice se vračamo po isti poti, od tu proti Trbižu pa po strmi cesti, ki pelje v dolino kar po smučišču. Spustimo se kakih dvesto metrov, potem pa nadaljujemo čez pašnike in se dvignem za kakih sto višincev proti Florjanki (Monte Florianca), kjer je zgornja postaja sedežnice. Cesta je iz drobljenega trdega magmatskega porfirja, po katerem je vožnja posebno doživetje. Niti najmanj ni sprijet s podlago, zato mi je prvo kolo stalno odnašalo po svoje. Navzgor, do vrha Florjanke je še nekako šlo, zato pa je bil ponoven spust proti Brezniku (Monte Prisnig), kjer je tudi postaja sedežnice, samomorilski in sem moral večkrat sestopiti s kolesa. Prava nočna mora. Seveda je spust možno prevoziti v celoti, to je namreč dokazal Srnca, ampak za to moraš biti »nabrijan«, kot bi se on izrazil. Od Breznika navzdol, cesta spremeni tako barvo kot vozne lastnosti. Le strmina ostaja približno na istem nivoju. Postane snežno bela, podlaga je relativno dobro sprijeta in olajšanje je bilo nepopisno. Hitrosti še vedno niso bile ne vem kako visoke, kolesa pa le ni bilo treba več nositi. V dolino sva prispela neposredno pri golf igrišču "Country Club". Tu se je začel tudi asfalt. Da ne bi vozila po glavni cesti, sva nekaj časa vztrajala po makedamu ob spodnjem delu smučišča, ko pa je ceste zmanjkalo, sva se bila za vojašnico primorana spustiti na cesto. Še dobra dva kilometra in bila sva pri avtomobilu. Za nagrado sva si privoščila osvežitev v bližnjem Rabeljskem jezeru (Lago del Predil). Belopeška jezera so sicer še bliže in na poti domov, vendar boste pri osmih stopinjah, kot jih voda doseže poleti, verjetno edini kopalec.

Komentar

S sicer manj kot trideset kilometri in višinsko razliko »borih« 1124 metrov, se ta tura suvereno uvršča med težje. Kdor jo je prevozil, bo že vedel zakaj. Naklon terena je polnih pet kilometrov okoli 20%, za kar je potrebna izredna telesna pripravljenost. Kljub temu, se mi je vzpon v primerjavi s spustom zdel naravnost mačji kašelj. Je potrebo dodati še kaj?