Golaki

Prvi del je identičen kot pri vzponu na Čaven. Avto pustimo v Ajdovščini (107 m), kot rečeno s parkiranjem tu ni težav. Kjer koli že pustimo avto, s kolesom se moramo odpraviti proti sevrozahodu. Po Cesti IV. Prekomorske, mimo Mladinskega centra do izvira Hublja. Tu cesta zavije ostro levo proti zaselku Gorenje. Peljemo skozi prvi zaselek, kak kilometer in pol od izvira, še pred prvimi hišami naslednjega zaselka zavijemo na ozko asfaltno cesto desno in navkreber. Oznak ni, nasproti odcepa je ekološki otok z zabojniki. Že čez kakih petdeset metrov asfalt vodi na levo, mi pa nadaljujemo po strmem kolovozu naravnost. Ta je služil kot obvoz pri sanaciji plazu nad Lokavcem in je izredno strm, podlaga pa nemogoča. Še sploh na najbolj strmih delih, tako da sestop s kolesa tu pa tam ne bo v ne vem kakšno sramoto. Če sem pri vzponu na Čaven zgrešil strmo mulatjero do Predmeje, sem tokrat to storil zavestno in se po nekaj več kot dveh kilometrih znašel na glavni asfaltni cesti Lokavec-Predmeja. Kot da bi slutil kaj me čaka višje na poti proti Iztokovi koči, sem naslednjih šest kilometrov do Predmeje (900m) prevozil po glavni cesti. Bolj ko se približujemo Predmeji, bolj slikovita postaja cesta, na las podobna tisti proti mangartskem sedlu. Glavna cesta zavije desno proti Colu, cesta naravnost gre proti Lokvam. Na križišču je spomenik izumitelju Jožefu Reslju, kar pa je bilo tega dne še veliko bolj dobrodošlo – vodnjak s pitno vodo.

Proti Iztokovi koči

Nadaljujemo naravnost naprej, v smeri proti Lokvam. Sprva asfaltna, cesta kaj kmalu postane makadamska. Čez slaba dva kilometra pridemo do križišča, kjer smerokaz za Golake kaže na desno, leva cesta gre proti Čavnu in Lokvam. Tu sem zavil na asfalt proti Golakom. Golaki so s 1495 metri najvišji vrh Trnovske planote. Ko pridemo do parkirišča, je veselja konec. Kar je na Geopediji vrisano kot vozna cesta se je izkazalo za razrito gruščasto mulatjero in sledil je kilometer, bolj ali manj neprekinjenega porivanja strmo navkreber. Vse dokler ne pridemo do široke makedamske ceste, po kateri bi se lahko pripeljal, če bi se na prvem križišču za Predmejo držal levo. Je pa to vsekakor najboljša možnost. Gozdna cesta, ki se pred parkiriščem odcepi na levo je precej slabša varianta, saj gre kot prvo precej na okoli, kar je pa še huje, po nepotrebnem moramo premagati še kar nekaj višincev.

Kakorkoli, sledila je še ena »lepotna napaka« - na križišču pod kočo (cesta na desno je slepa) sem sledil markacijam »koča 15 minut«. Pomeni četrt ure nošenje kolesa. Na tem križišču je treba po srednjem kovozu, ki pripelje vse do koče.

Na vrh - peš

Od koče do vrha Malega Golaka (1495m) si s kolesom ne moremo dosti pomagati. Bilo bi nam zgolj v breme. V pol ure dolgem, ne preveč zahtevnem vzponu, premagamo skoraj 250 višincev. Na jasen dan se z vrha vidi vse do Benetk. Prijazni domačin mi je na vrhu pojasnil nedoslednost z imenom vrha, ki je na kartah vpisan kot Veliki Golak. Ime Golak sta oba vrhova dobila zato, ker sta gola. Gola površina višjega od Golakov je manjša, zato se imenuje Mali Golak. In je 15 metrov višji od Velikega Golaka.

Trnovski gozd

Po kolovozu se spustimo do ceste, kjer zavijemo ostro desno v smeri proti Vojskem. Cesta je čudovita, speljana bolj kot ne po po ravnem. Ob cesti sem opazil kamen z vklesanim napisom »Paradana Strasse, Gebaut 1874-1876«. Na križišču, ki sledi čez dva kilometra se držimo desno. Če bi zavili levo, bi prišli do Velike ledene jame v Paradani. Na Wikipediji sem (na žalost šele naknadno, sicer bi jo gotovo obiskal) našel naslednje podatke o jami:

Velika ledena jama v Paradani (tudi Velika ledenica v Paradani) je 650 m globoka in 4090 m dolga jama ledenica v Trnovskem gozdu.[1] Vhod vanjo je na nadmorski višini 1100 m, na dnu velike vrtače na severnem vznožju Golakov.

Led v jami sega do globine 150 m. Iz snega nastaja le tik ob vhodu, sicer pa je posledica zmrzovanja pronicajoče vode. Količina ledu se z leti spreminja, kar gre pripisati različni količini padavin in še bolj spremenjenim okoliščinam kroženja zraka. Pri veliki količini ledu v jami namreč občasno nastane ledeni čep, ki prepreči ohlajanje globljih delov jame. Ko se ledeni čep od spodaj stali, se prične nov cikel.

V ledeni jami v Paradani so ob koncu 19. stoletja izrezovali 10 do 40 kg težke kose ledu, ki so jih v koših nosili na površje in jih ponoči z vozovi vozili v Gorico ali Trst, kjer so led prodajali na ladje za hlajenje in ga z njimi vozili celo na prodajo v Egipt. Med prvo svetovno vojno so tedanje vojaške oblasti ustanovile posebno enoto, ki je ledene jame raziskovala zaradi oskrbe soške fronte z vodo in ledom. Tako je bilo veliko vojaških potreb po ledu zagotovljenih prav iz ledenice v Paradani. Pri spuščanju v jamo si v različnih pasovih sledijo alpske rastlinske združbe. Paradana je danes zavarovana kot naravni spomenik, zanjo pa skrbi turistično društvo iz Lokev.

Desna cesta nas pelje čez Smrekovo drago. To je kraška kotanja, ki leži na višini nad 1000 metrov na Trnovskem gozdu in v njej vladajo mraziščne razmere. Naslednjih 6 kilmetrov vozimo po ravnem, na višini okoli 1250 m. Vmes pridemo tudi na sedlo pod Bukovim vrhom, kjer gre leva (asfaltna!) cesta proti Hudem polju (glej »Hleviše in Bukov vrh«). Tu krenemo na desno proti Tisovcu. Na razcepu pod Orlovskim vrhom se držimo levo in se spuščamo do križišča, na karti vrisanega kot »Pri treh smrekah«. Tu nadaljujemo naravnost v dolino in kmalu pridemo do asfalta, ki nas pri Sinjem vrhu, malo pod vasjo Kovk pripelje do glavne cest Predmeja-Col. Pri spominskem obeležju NOB.

Spust v dolino

Sledil je dolgočasen spust po asfaltni cesti preko zaselka Gozd do Cola, od tu pa po glavni cesti proti Ajdovščini.

Komentar

Opisana tura ponuja kar nekaj presežkov, začenši z zadnjih par kilometrov pred prihodom na Predmejo, pešačenjem na Mali Golak, višek pa je vsekakor vožnja po planotah Trnovskega gozda. Slaba stran je dolgočasen spust po asfaltni cesti preko Cola in pa dejstvo, da sem bil lučaj oddaljen od Ledene jame, pa je nisem obiskal. Gledano pozitivno – dodatni razlog za ponovitev.