Vratnik

Kolesarjenje ni bil osnovni namen pozno poletnega dopusta, ki sva si ga s Samotom privoščila v okolici Senja. Da pa čisto brez ne bo šlo, je bilo jasno vnaprej in v prtljažniku sta se poleg kopalk in brisač znašli tudi kolesi. Privoščila sva si nezahteven izlet po skrajnem severnem delu velebitskega grebena. Pri načrtovanju sva si pomagala z opisi kolesarskih poti na uradnih spletnih straneh Turističke zajednice Ličko-senjske županije in  Narodnega parka Severni Velebit, pa seveda s topografsko karto SMAND  1:30.000, Severni Velebit 16.

Senj

Turo sva začela izpred začasnega prebivališča, približno na tretjini poti med naseljem Sveti Juraj in mestom Senj. Po šestih kilometrih ogrevanja po septembra ne pretirano prometni Jadranski magistrali, sva se pod trdnjavo Nehaj, simbolom mesta Senj, spustila proti mestnemu središču. Po obvezni jutranji kavi v enem od številnih lokalov na Pavlinskem trgu sva ob obali pot nadaljevala proti severu. Že čez približno štiristo metrov, sva v krožišču pred Inino bencinsko črpalko zavila desno in se po Ulici Damira Tomljanovića Gavrana začela počasi vzpenjati proti naselju Krivi put. Po precej široki asfaltni cesti, po nepolnih sedmih kilometrih enakomernega vzpona, sva prikolesarila do zaselka Klaričevac. Med vožnjo sva ves čas uživala v prelepih pogledih na Senj, pa otoke Krk, Prvić, Sveti Grgur, Goli otok in Rab. Na razcepu (590 mnv), kjer gre leva cesta proti zaselku Vrataruša, sva se držala desne, glavne ceste. Po južni strani sva obvozila vrh Oštra Glavica (692 mnv) in prišla do prostranih ograjenih pašnikov, imenovanih Trišnjeva buljina. Po osmih kilometrih in pol vzpona sva prišla do odcepa za Vratnik in Francikovac, medtem ko se glavna cesta nadaljuje naravnost proti naselju Krivi put. Vetrnice največje hrvaške vetrne elektrarne Vrataruša so se nama od tu zdele na dosegu roke.

Vratnik

Do zaselka Francikovac nas čaka štiri kilometre vožnje po ozki asfaltni cesti, bolj kot ne po ravnem. Cesta pretežno poteka po razglednih pašnih planotah, zato  se nam vseskozi ponujajo lepi pogledi na obalo in otoke. Ko prevozimo zadnje hiše, se začne asfaltna cesta strmo spuščati proti vasi Majorija, oziroma glavni cesti Senj – Žuta Lokva, mi pa se držimo slabše gozdne ceste levo.  Cesta se pod dokaj razumnem kotom vzpenja proti vrhu Veliki Veljun (888 mnv). Po nepolnih dveh kilometrih, na ostrem levem ovinku pridemo do razgledne točke Orlovo gnjezdo (740 mnv). Od tu proti prelazu Vratnik, preko že omenjenega Velikega Veljuna, poteka markirana pešpot. Razgledi z Orlovega gnjezda so res imenitni. Neposredno pod seboj ugledamo glavno cesto, kako vijuga skozi Senjsko drago, proti zahodu pa lahko občudujemo Senj in kvarnerske otoke. Med Velikim Veljunom in malo nižjim Gubavcem (870 mnv), se cesta prične spuščati in po kilometru spusta pridemo do asfaltne ceste. Držimo se desno in se spustimo proti cestnemu prelazu Vratnik (698 mnv). Če vam, tako kot nama, vožnja po asfaltu začne presedati, si del spusta lahko popestrite in se do prelaza spustite po planinski poti. Nad prelazom stoji italijanski bunker iz druge svetovne vojne, na nasprotni strani glavne ceste Senj – Žuta Lokva pa se nahaja zapuščen in dodobra uničen motel, zgrajen sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Na osvežitev in dopolnitev zalog vode tu nikakor ne računajte.

Liskovac

Prečkamo glavno cesto in se pod motelom po makadamski cesti spustimo približno dvesto metrov, do cestnega razcepa. Desna cesta se spušča proti Hrmotinam, mi pa se držimo levo in nadaljujemo po trasi Via Adriatica Trail. Gre za 1090 kilometrov dolgo pohodniško pot, ki se začne na istrskem polotoku Kamenjak, konča pa se na polotoku Prevlaka. Čaka nas približno tri kilometre in pol blagega vzpona do Senjske dulibe, kjer se držimo ozke asfaltne ceste desno, v smeri zaselka Veliki Stolac. Že po nekaj sto metrih asfalta pridemo do najvišje točke našega izleta (Alan, 891 mnv). Sledi dober kilometer spusta do zaselka Stolac, od koder po makadamski cesti nadaljujemo desno proti razgledni točki Liskovac (836 mnv), najsevernejši točki Parka prirode Velebit.  Z Liskovca nadaljujemo s spustom po spodobni makadamski cesti in po približno dveh kilometrih pridemo do razcepa, kjer se držimo desno. Leva cesta vodi proti vasici Oltari, mi pa s pustom nadaljujemo še približno poldrugi kilometer, in sicer do zaselka Samaržije, kjer pridemo do asfaltne ceste. Ta del poti in naprej proti Oltarom smo prevozili med lanskoletnim vzponom na Zavižan, le da v obratni smeri. Približno tristo metrov pod kmetijo zapustimo asfaltno cesto in zavijemo levo na širok makadam. Sprva kolesarimo bolj kot ne po ravnem, v nadaljevanju pa se enakomerno spuščamo proti glavni cesti Sveti Juraj – Oltare. Sledi nepolnih devet kilometrov spusta po umetelno speljani, na  moč slikoviti glavni cesti do jadranske magistrale, ki jo dosežemo tik pred središčem naselja Sveti Juraj. Kar sledi, je gola formalnost – osvežitev v morju, obvezno pivo in povratek do izhodišča.

Komentar

Čeprav ne gre za pretirano naporno turo, bi se na vroč poletni dan znala spremeniti v nočno moro. Del poti, ki poteka po gozdu ni vreden omembe, tudi na dopolnitev zalog vode ne gre brezpogojno računati. Nedvomno so razgledi tisti, ki opisani izlet dvigajo iz povprečja.