Planina Razor

Ker Tolmina z okolico nisem poznal, sem enostavno sledil modremu znaku z belo črko P. Ta me je z glavne tolminske prometnice, Ulice Padlih borcev, tik pred T'minsko pekarno usmeril na veliko brezplačno parkirišče na Mestnem trgu.

Po glavni cesti se spustimo v dolino, v smeri proti Mostu na Soči. Kakih 250 metrov za tem, ko smo prečkali most čez Tolminko, zapustimo glavno cesto in se mimo poslovne cone na levi strani vozimo proti Podljubinju. V vasi se držimo desno, po ne polnih treh kilometrih sprejemljivo strme asfaltne ceste se povzpnemo do Ljubinja (385m). Peljemo skozi vas, pot nas mimo cerkvice Svetega Mihaela pripelje do označenega križišča. Tu krenemo levo, v smeri Planine Stador in naprej proti Planini Razor.

Od križišča do Planine Stador (1050m) kolesarimo približno sedem kilometrov po asfaltiranih serpentinah, speljanih tako umetelno, da vzpon niti za trenutek ni (pre)naporen. Vzpon tudi ni pretirano razgleden, saj dobršen del poteka po gozdu. Kljub temu se nam mestoma ponudi kak pogled na delček smaragdne reke v dolini. S Planine Stador pot nadaljujemo naravnost, po bolj kot ne položnem makadamu do Planine Lom. Malo pred Planino Lom vstopimo v Triglavski narodni park.

Planina je sicer precej na gosto posejana s kočami, a so le te povečini preurejene v vikende. Ker sem se na opisani izlet odpravil med tednom, v drugi polovici septembra, je naselje delovalo kot mesto duhov. Na naslednjih dveh kilometrih se izmenjujejo z betonom utrjene klančine s krajšimi makadamskimi spusti, vse do Planine Kuk (1150m). Če je bila do tu pot speljana bolj kot ne po gozdu, naslednja nepolna dva kilometra vozimo preko čudovite razgledne planine, mimo sirarne, po robu prostranih pašnikov. Pogled nam seže od Tolminskega Migovca (1881m) na skrajni levi, preko Vrha nad Škrbino (2054m) in Rušnatega vrha (1869m), vse do Vogla (1922m) in Žabiškega Kuka (1869m) skrajno levo. Podrobnejši opis Tolminskega visokogorja najdete v Planinskem vestniku št. 3, iz marca 2010.

Ko se naužijemo razgledov po visokogorju in prečimo planino Kuk, nas čakata še dva kilometra makadama s komaj zaznavnim naklonom, zopet pretežno po gozdu. Skratka, čisto prehitro in brez posebnih naporov se znajdemo na Planini Razor, ki leži neposredno pod že prej opisanimi vrhovi. Na planini je nekaj planšarskih zgradb, v katere se zatečejo krave pred slabim vremenom in pa planinski dom (1315m).

Pod kočo je smerokaz, ki nas usmeri v dolino, proti Tolminskim Ravnam. Strmejša pešpot je krajša in gre bolj v desno, mi pa se držimo levo in se spustimo po sprva travnati mulatjeri.

Takoj ko dosežemo gozd je na parih odsekih sicer malce bolj tehnična, v nadaljevanju pa je spust čisto veselje. Mulatjera je speljana precej položno, v spodnjem delu preide v kolovoz in po dobrih štirih kilometrih se znajdemo na travnikih idiličnega zaselka Tolminske Ravne (913m). Zaselek leži znotraj TNP in šteje celih trinajst (13) prebivalcev. Pa vendarle, če si sira niste privoščili na Planini Kuk, lahko tu nadoknadite zamujeno.

S Tolminskih Raven nas čaka približno pet kilometrov in pol spusta po asfaltiranih, mestoma nepreglednih serpentinah do doline Zadlaščice, ki jo prečkamo pri istoimenski mali hidroelektrarni. Od tu sledi kratek vzpon, pa zopet spust proti Žabčam. Mestoma desno pod seboj lahko s ceste uzremo Tolminska korita. Na glavno cesto za Tolmin se vrnemo praktično na istem mestu, kjer smo jo zapustilili, ko smo krenili za Podljubinj. Morda še kakih sto metrov bliže mostu čez Tolminko.

Čudovit izlet! Kondicijsko in tehnično, predvsem pa orientacijsko povsem nezahteven. Če se ga ne lotite sredi najvišje turistične sezone, ko se do vzletišča Kobala vozijo kolone jadralnih padalcev, bo pravi balzam za dušo. Po možnosti si ga privoščite med tednom.