Vošca

Letošnji junij se uvršča med tri najbolj vroče v zgodovini merjenja temparatur. Za soboto sva se z Jernejem namenila iz Kranjske Gore povzpeti na Vošco, preizkusiti spust po RobeTwistu in se v Vopi osvežiti s pivom. Na predvečer vzpona je bila vremenska napoved naravnost neverjetna, živo srebro naj se ne bi dvignilo nad 25^oC. Izjemen dan je treba do konca izkoristiti, zato sva izletu dodala še ogrevanje na Tromejo.

Za razliko od zadnjega vzpona na Tromejo pred dvema letoma, je tokratni vzpon potekal po zahodnejši strani 4. etape turnokolesarske poti Trans Karavanke. Ali pa po trasi, kot jo Paternu opisuje v Strmih kolesnicah, če hočete. Iz Kranjske Gore se po kolesarski poti D2, imenovani tudi po Juretu Robiču, pod smučišči in kolesarskim parkom odpravimo proti Podkorenu. V smeri Rateč nas pot vodi mimo Zelencev, kjer izvira Sava Dolinka.

Tromeja

V krožišču prečkamo glavno cesto in zapeljemo levo proti središču vasi. Pri vodnjaku nasproti gostišča Žerjav si lahko nalijemo svežo vodo. Nadaljujemo naravnost po glavni cesti, oziroma sledimo oznakam za Tromejo. Na koncu vasi, za gostilno Šurc se odcepimo na stransko cesto, ki vodi proti Tromeji. Tik za vasjo je asfalta konec. Nadaljujemo po makadamu, ki se spočetka povsem razumno dviguje. Mimo vikendov in preko pašnikov nas pripelje do gozda ter že na tem delu ne skopari z razgledi na vrhove Julijcev. Ko pridemo v gozd, cesta postane precej bolj strma in dobršen del vodi tik ob državni meji. Vzpenjamo se mimo odcepa za Dom na Tromeji, ta je žal že nekaj časa zaprt. Kilometer naprej od omenjenega odcepa pridemo do razcepa turnokolesarske poti. Desni krak se spušča proti mejnemu prehodu Podkoren, po njem smo se na Tromejo vzpenjali pred dvema letoma. Če želimo na Tromejo, se moramo seveda držati levo in navkreber. Do vrha Peči (1508 mnv) nas čaka še poltretji kilometer vzpona, morda za odtenek manj strmega kot doslej. Še predno pridemo do vrha, se nam na levo odpre izjemen pogled, vse od Triglava, Razorja, Prisanka do Mojstrovk, Ponc, Mangarta, še bolj na zahod proti Kamnitemu lovcu, Višu in Montažu. S samega vrha pa na avstrijski strani uživamo še v razgledih na Dobrač, Ziljsko dolino in koroška jezera. Iz Rateč do vrha smo na sedmih kilometrih premagali dobrih šeststo višincev. Spodbuden začetek.

Prepovedano za kolesarje!

Smučišče poleti kaže povsem drugačno podobo kot pozimi. Le s težavo sem prepoznal podobnost s krajem, kamor smo v prejšnjem tisočletju pogosto ubežali pred kranjskogorskimi vrstami. Z vrha se spustimo po kolovozu ob vlečnici do Dreiländereckhütte (1423 mnv), kjer si je pametno dopolniti zaloge vode. Od koče se povzpnemo proti zgornji postaji sedežnice na Sovški planini (1458 mnv). Na planini se držimo desno in se spustimo po travnatem kolovozu proti vlečnici na Petelinjek. Sledi kratek vzpon do začetka gozda, kjer moramo preplezati leso in se po strmi pešpoti spustiti nekaj deset metrov nižje, do gozdne ceste. Pri lesi se prvič srečamo z znakom, ki nas v nadaljevanju spremlja praktično na celotnem avstrijskem delu ture. Vožnja od tu naprej je namreč kolesarjem prepovedana! Imela sva srečo, saj v nadaljevanju nisva srečala do kolesarjev sovražno razpoloženih sosedov, sva se pa po povratku podučila, kaj vse nama je bilo prihranjeno. Več v sestavku, poimenovanem po napisu na prometnem znaku – »Radfahrer werden ausnahmslos angezeigt«.

Poti nazaj torej ni bilo, po cesti sva krenila desno, sprva malo navkreber, potem pa je sledil tri kilometre in pol dolg spust po prepovedani gozdni cesti, imenovani »Panoramaweg Südalpen«. Razburljivo? Sploh ne, v trenutku sva se znašla na izravnavi na avstrijski strani mejnega prehoda Podkoren. Panoramaweg Südalpen zavije levo in poteka vzporedno z glavno cesto proti Beljaku. Po približno pol kilometra trasa zapusti glavno cesto in zavije desno proti gozdu. Da smo na pravi poti spoznamo po zapornici in znaku, ki kolesarjem prepoveduje vožnjo.

Kamnati vrh

Dva kilometra se dvigujemo po razmeroma dolgočasni gozdni cesti, vsaj če bi jo sodili po imenu. Na višini okoli 1300 metrov nas  serpentine pripeljejo do razcepa, kjer panoramska cesta zavije desno proti Kamnatem vrhu. Ker slednji ni bil najin cilj, sva nadaljevala naravnost. Po dobrem kilometru od razcepa se cesta konča, tik pred tem pa se na desno odcepi strm kolovoz. Prisopihamo na izravnavo, kjer se na desno odcepi naslednji, slepi kolovoz. Le nekaj deset metrov naprej se na razcepu držimo desno. Bilo bi vse lepo in prav, če kolovoz ne bi bil tako strm. Na nepolnem kilometru sva se dvignila za dvesto višincev. Povedano drugače, naklon  je bil na tem delu več kot 20%. Ni treba ugibati, da sva večino časa prehodila ob kolesu. Kljub vsemu sva se relativno hitro znašla pri lovski koči - na karti piše, da gre za nekdanjo carinarnico - in makadamski cesti, ki se iz vasi Radendorf mimo koče vzpenja proti Kamnatem vrhu. Tik nad kočo zavijemo na slabo zvožen kolovoz, po katerem peljemo približno dvesto metrov, oziroma do mesta, kjer se konča. Pri plotu zavijemo ostro desno na strmo pešpot. Po približno sto metrih potiskanja pridemo do gozdne ceste, kjer se držimo desno. Sledi kratek vzpon, ko praktično tik pod vrhom Steinberga (1658 mnv), na višini 1605 metrov prikolesarimo do prevoja, od koder se začnemo spuščati proti meji s Slovenijo.

Sedlo Bavhica

Po približno kilometru spusta se ponovno priklopimo na traso 16. etape panoramske ceste, ki smo jo zapustili dva kilometra od Korenskega sedla. Mestoma vozimo nad popolnimi goloseki, ki omogočajo neoviran pogled na Beljak z okolico. Ja, panoramska cesta mora tu in tam zagotoviti tudi nekaj razgleda. Dva kilometra in pol od prevoja se od ceste desno odcepi precej strm kolovoz, po katerem poteka trasa pešpoti 603, ki nas pripelje do državne meje tik pred sedlom Bavhica. Na sedlu Bavhica (1531 mnv), leži lično urejna brunarica in zraven nje manjši bivak.

Vošca

S sedla Bavhica kolesarimo po gozdni cesti v smeri Jureževe planine, oziroma Železnice. Sprva se blago povzpnemo, sledi prav tak spust. Pot nas vodi tik pod vzletiščem jadralnih padalcev Grpišca. Po kilometru in pol vožnje, se od ceste na levo odcepi strm kolovoz proti Vošci. Po slabega pol kilometra oziroma dveh ovinkih, prikolesarimo do državne meje. Po grebenu tik ob meji nadaljujemo naslednjih štiristo metrov, potem pa neoznačena planinska pot zavije proti notranjosti in bolj kot ne vseskozi poteka po gozdu. Strmina na tem delu ni prehuda, vzrok, da moramo občasno sestopiti s kolesa so podrta drevesa, ki tu in tam ležijo čez stezo. Kilometer in pol za tem, ko smo zapustili cesto, iz gozda prikolesarimo na planino in z vožnjo nadaljujemo po položni stezi preko pašnikov. Vse do ostankov nekdanje vojaške karavle, tik pod vrhom Vošce (1737 mnv). Na bližnjem drevesu je vpisna skrinjica z vpisno knjigo. Vrh se nahaja neposredno na državni meji. Da sva bila ta dan edina obiskovalca, je težko razumeti. Še težje pa, da je bil zadnji vpis v knjigi starejši kot teden dni. Vošca je namreč lahko dostopna, ponuja pa tako fascinantne poglede na vrhove Julijskih Alp, vse od Špika do Mangarta, da je vse skupaj že na meji kiča. Za bivšo karavlo se začnemo spuščati po slabo vidni in precej neuhojeni stezi. Bolj shojena pot gre v smeri Trupejevega poldneva, mi pa se držimo bolj jugovzhodne smeri, proti gozdu. Vožnja čez pašnik je prava veselica. Ko pridemo do gozda, se steza spremeni v kolovz, vožnja pa iz užitka v nočno moro. Strm, gruščast, od padavin popolnoma uničen kolovoz sva prevozila s skrajnimi napori. Kar oddahnila sva si, po tem, ko sva v enem kosu prišla do gozdne ceste, tik nad Jureževo planino.

RobeTwist

Na Jureževi planini ne zavijemo levo, proti Železnici, ampak se spustimo desno v smeri Podkorna. Čez približno šeststo metrov se na desno odcepi cesta proti sedlu Bavhica. Krenemo po njej in se poldrugi kilometer blago vzpenjamo. Le nekaj deset metrov pred točko, kjer sva to isto cesto zapustila med vzpenjanjem na Vošco, se nahaja izhodišče RobeTwista, kolesarskega spusta proti Kranjski Gori. Prvi, najkrajši del trikilometerskega spusta je razgiban in zabaven, podlaga je bolj kot ne nezahtevna in nudi dober oprijem. Takoj po tem, ko prečkamo cesto, spust postane zahtevnejši, bolj strm, precej je tudi kamenja in vlažnih korenin. Spodnji, najdaljši del poteka v bolj kot ne ravni črti po gozdni vlaki. V primerjavi z zgornjim delom je precej hitrejši, zaradi mestoma kamnite in gruščaste podlage pa predvsem bolj zoprn. Kaorkoli, čisto prehitro se znajdemo na asfaltni cesti pri gostilni Srnjak.

Na srečo je bila gostilna zaprta, sicer bi si tu zagotovo privoščila pivo. Na srečo zato, ker sva po cesti nadaljevala le do konca prvega ovinka, kjer se od ceste na levo strmo odcepi steza. Tu naju je čakal najtežji del spusta in vsaka nezbranost bi lahko imela neprijetne posledice. Po petsto metrih strmega kamitega spusta sva bila spet na cesti. Prečkala sva Savo Dolinko in do Vope ni bilo več daleč.

Komentar

Po dolgem času je bil to zopet eden tistih kolesarskih izletov, ki si brezpogojno zasluži maksimalno število točk za zanimivost. Edina težava te ture je, da trasa na avstrijski strani v večjem delu poteka po prepovedanih poteh.