Tromeja

Tudi ob tokratnem obisku Tromeje sem za izhodišče izbral Kranjsko goro. V poletnih mesecih  v zimsko smučarskem središču s parkirnimi mesti ni pričakovati težav.  Veliko makadamsko parkirišče za Policijsko postajo je na delovni dan samevalo. Po glavni cesti do Podkorna bi bil greh, kolesarska steza je bila predvidena za povratek, po isti trasi pa ni opcija. Kako torej začeti?

Po Borovški cesti kolesarimo mimo Vope, kjer si privoščimo obvezno jutranjo kavo. Zavijemo na Koroško ulico in nadaljujemo mimo Železničarskega počitniškega doma. Za slaščičarno Kala zavijemo na makadam in prevozimo  travnik, prečkamo glavno cesto ter takoj za tem še Savo Dolinko. Kar obetaven začetek.

Nepričakovano slikovit vzpon

Po ozki gozdni cesti nadaljujemo mimo Natura Eco kampa. Ko po nekaj sto metrih pridemo iz gozda, nadaljujemo po travnatem kolovozu preko slikovitih pašnikov. Če občasno ne bi bilo slišati glavne prometnice in njenih zvokov, bi človek kaj lahko dobil vtis, da je na planini nekje v sredogorju. Ko kolovoz ponovno  zaide v gozd, se od njega odcepi pešpot, po kateri se lagodno povzpnemo do višje ležeče gozdne ceste in po njej nadaljujemo do glavne ceste proti mejnemu prehodu Korensko sedlo.

Po dobrem kilometru in pol vzpona, cesta preseka gozdno cesto.  Proti vzhodu makadam vodi v smeri  Blekove planine, mi pa zavijemo levo, na zahod proti Tromeji. Od tu pa vse do vrha Tromeje se držimo trase turnokolesarske poti Trans Karavanke.

Nadaljujemo z blagim vzponom po lepo zglajenem makadamu, ki v večjem delu poteka skozi gozd. Kot naročeno  za precej vroče poletno dopoldne. Da ne bi bilo dolgočasno, poskrbijo številni razgledni odseki. Najprej na Ciprnik in podkorensko smučišče, v nadaljevanju na Ponce in  objekte Nordijskega centra Planica pod njimi, na koncu pa še na Mangart, Kotovo špico in Vevnico. Po petih kilometrih in pol vožnje po  turnokolesarski poti Trans Karavanke, se le ta združi z makadamsko cesto iz Rateč. Od tu nas čaka še poltretji kilometer malenkost strmejšega vzpona do Tromeje, ki je po navadi kar precej obljudena. Vrh kjer se nahaja mejni kamen,se po slovensko imenuje Peč (1508m), po nemško Ofen in po italijansko Monte Forno. Na avstrijski strani skoraj do vrha pripelje vlečnica bližnjega smučišča Podklošter.

Opisana različica vzpona proti Tromeji je precej lagodnejša, predvsem pa zanimivejša od tiste izpred let, ko sva se s Srnco proti vrhu Podklošterskega smučišča povzpela iz Rateč. Dodana vrednost pa je slejkoprej v nadaljevanju. Če sva se takrat spustila na avstrijsko stran po gozdni cesti v Sovče in se v Slovenijo mazohistično vračala preko mejnega prehoda Podkoren, sem se tokrat odločil za neprimerno slikovitejšo pot.

Belopeška jezera

Po pešpoti Sentiero 522 se po italijanski strani spuščamo v smeri Belopeških jezer. Spust poteka po stezi le v zgornjem delu,  kjer si lahko ogledamo dve precej propadli bivši vojašnici. Resnici na ljubo, nista vredni ogleda. Tik za drugo kasarno se steza prelevi v utrjeno mulatjero, ki se preko številnih serpentin spušča v dolino. Po dobrih dveh kilometrih se mulatjera konča in spust nadaljujemo po ozki gozdni cesti. Ko pridemo do križišča z vodnjakom, kjer si lahko dopolnimo zaloge vode, nadaljujemo s spustom  po široki makadamski cesti naravnost. Na naslednjem križišču se držimo desno in nadaljujemo po asfaltni cesti proti zaselku Zagrad (Poscolle) ter naprej proti Beli peči (Fusine in Valromana). V zaselku Villa Bassa prečkamo glavno cesto  Rateče – Trbiž, to je hkrati najnižja točka ture (740m).  Pot nadaljujemo po asfaltni cesti proti vasi Aclete.  Spotoma prečkamo traso kolesarske steze Ciclovia Alpe Adria, ko prevozimo vas nas zopet čaka makadam. Vsaj na začetku. Kaj kmalu mi je na misel prišel miselni izum izpred nekaj let: »cesta je bila na najbolj strmih odsekih utrjena z betonom – nebetoniran del je bil dolg le nekaj metrov«. Skratka, kmalu za vasjo nas čaka približno kilometer dolg in izredno strm vzpon.  Ko se cesta vsaj za silo zravna, nadaljujemo po zahodni strani Belopeških jezer, na kar nas opozarjajo označene pešpoti v smeri proti jezeroma. Ker cesta poteka po gozdu jih kljub bližini na tem delu namreč ne moremo videti. Ko pa na Jezerski planini (Malga Alpe del Lago) pridemo iz gozda in se vzpnemo še nekaj sto metrov po planini, nas čaka presenečenje. V smeri proti severu  v dolini uzremo Zgornje Belopeško jezero (Lago di Fusine superiore), proti jugu pa je pogled še bolj veličasten. Kot bi se znašel v amfiteatru, ograjenem z mogočnimi stenami Ponc, Vevnice, Kotove Špice in Mangarta. Veličastno!

Riffugio Zacchi

Po desni strani nadaljujemo proti planšariji (Baita della Malga) in naprej proti Planini Tamar. Na Planini Tamar pridemo do ceste, ki od zgornjega jezera vodi proti planinski koči Zacchi (1380m). Če kondicija dopušča, se povzpnemo do planinske koče, kar pomeni štiri kilometre in 400 višincev konkretnega makadamskega vzpona. Kljub delavniku je bilo na tem delu zelo veliko število sprehajalcev, dasiravno do koče vodita tudi dve pešpoti (512 in 513). Kako izgleda spust po omenjenih pešpoteh, sem si dan poprej ogledal na youtubu in se v dolino vrnil kar po smeri vzpona. Po cesti skratka! V času dopustov vožnja mimo jezer bolj spominja na tisto ob Gardskem jezeru. V top sezoni!  Seveda pa to ne sme biti razlog, da si v bifeju Bellvedere ob spodnjem jezeru ne bi privoščili pravega italijanskega espressa.

Od jezer se po glavni cesti spustimo dobrih petsto metrov. Na križišču zapustimo glavno cesto, prečkamo Jezerski potok (Rio Vaisonz) in krenemo po ožji asfaltni cesti desno. Po približno kilometru vožnje  prikolesarimo do Ciclovie Alpe Adria, po kateri nadaljujemo proti Ratečam. Prečkamo mejo in se po kolesarski stezi tik pod smučiščem Podkoren  vrnemo v Kranjsko goro.

Komentar

Celotna pot je zaznamovana s prečudovitimi razgledi. Dodana vrednost je vsekakor zgornji del spusta s Tromeje proti Beli Peči. Na Belopeških jezerih (tudi Mangartskih imenovanih), podobno kot na Veliki Planini, verjetno nikoli ne boste mogli uživati v samoti. Vzpon na Riffugio Zacchi je bil zgolj kondicijski vložek.