Pod Krnom

Čeprav se načrtovani vzpon proti Planini Sleme začne v vasi Zatolmin tik pred Tolminom, sem za začetek izleta izbral Kobarid. Natančneje, brezplačno parkirišče na levem bregu Soče, imenovano “Napoleonov most”. To mesto je ena od vstopno - izstopnih točk za spuste po Soči in prostora je po navadi tu več kot dovolj.

Na približno trinajstih kilometrih ravninskega ogrevanja si ena za drugo sledijo vasi Ladra, Selišče, Volarje, Gabrje in Dolje.  Na razcepu za vasjo Dolje se držimo levo, v smeri proti Zatolminu. Peljemo mimo Muzeja Mrzli vrh, posvečenega prvi svetovni vojni in Soški fronti. Na glavnem križišču v Zatolminu (252m) zavijemo levo in sledimo oznaki za Planino Sleme ter Krn. Ko pridemo skoraj do zadnjih hiš v vasi, bodimo pozorni na precej zdelan smerokaz za planini Sleme in Medrje. Tu zavijemo desno in v hrib. Med hišami se cesta vzpenja tako strmo, da jo speljemo le z obilico dobre volje. Pa tudi v nadaljevanju ni kaj prida bolje.

Vzpon proti Planini Pretovč

Ko pridemo do gozda, asfaltno podlago zamenja betonska, sicer pa vse ostaja po starem. Strmo!  Monotonijo na strmem vzponu po ozki, neprometni gozdni cesti prekinjajo napisi na lesenih tablah:  V Plazeh... Na Rabeh... Selce...Na Mlačeh.... V Školju... Greben... Huda Draga... Za Vrhom... V Črtu... Na Steni... Zagrmuč... Na Lazu... in končno Planina Pretovč (1142m).

Ko prevozimo odsek Na Rabeh, se nam na levo v dolino odpre čudovit pogled na Tolmin. Za Selcami si tik ob cesti lahko ogledamo Avstro-ogrsko vojaško pokopališče 3. bataljona 18. pehotnega polka iz prve svetovne vojne. Tik za kapelico Svete družine prestopimo mejo Triglavskega narodnega parka. Kmalu za tem, ko prevozimo odsek Na Mlačeh, na desni strani nad dolino Tolminke uzremo Čadrg, nad njim pa značilni vrh Tolminskega Migovca. Ko se znajdemo na Grebenu, se nam v dolini odpre pogled na cerkev Svetega Duha v Javorci, verjetno najlepši spomenik prve svetovne vojne v Sloveniji. Za Hudo Drago se betonska cesta konča, zamenja jo lepo utrjen kolovoz. Od tu se nam občasno ponujajo čudoviti razgledi na greben Spodnjih bohinjskih gora. Ko prisopihamo do oznake Na Steni, je gozd v večji meri že za nami. Od tu pogled na vrhove Mali in Veliki Stador, Rdeči Rob pa Vrh Slop ter Naprst človeku jemlje sapo. Pod Slemenskimi pečmi v daljavi zagledamo Planino Medrja, kamor se iz Javorce vzpenja trasa  devete etape STKP.  Ko prevozimo planino Zagrmuč ne traja prav dolgo, ko na Lazih pridemo do leta 1917 zgrajenega vodnjaka, še malo naprej pa do spomenika češkim vojakom iz prve svetovne vojne pod Mrzlim vrhom. Še nekajkrat obrnemo pedala in znajdemo se na Planini Pretovč (1142m). Toliko o monotoniji! Pa še tole - povprečni naklon na dobrih sedmih kilometrih vzpona od Zatolmina do Planine Pretovč,  je 13,4%!!!

Planina Sleme

Poleg že omenjenega Velikega Stadorja, s  Planine Pretovč lahko občudujemo tudi vrhova Krna in Batognice, še zahodneje, na drugi strani Soči  pa Matajur in greben Kolovrata. Z vzponom nadaljujemo še nekaj sto metrov in pridemo do trase že omenjene devete etape STKP. Ta se od Planine Medrja spušča proti vasi Krn. Ker je naš cilj Planina Sleme, se držimo desno in navkreber. Že čez nekaj deset metrov pridemo do razcepa, kjer se ostro desno odcepi kolovoz (STKP) proti Planini Medrja, mi pa nadaljujemo po strmem, spočetka betonskem kolovozu v smeri Planine Sleme. Ko je največja strmina premagana, si velja vzeti trenutek časa in se ozreti proti dolini. Pod seboj namreč uzremo vas Krn in Planino Kuhinja, malo nad njo planini Kašina in Leskovica, pa snežno beli kolovoz, ki vijuga proti planinama Slapnik in Zaslap. Rajsko!

Po ne pretirano strmem in precej dobro utrjenem kolovozu nadaljujemo v smeri Velikega Stadorja in pod njem ležeče Planine Sleme (1448m). Preden pridemo do planšarije, kjer se kolovoz nepreklicno konča, na levi strani nad potjo uzremo spomenik padlim borcem Tolminske čete. In krave vse naokrog.

Spust do Planine Kuhinja

Sprva sem se nameraval spustiti po isti poti do razcepa nad Planino Pretovč, nadaljevati po trasi STKP proti vasi Krn in od tu naprej proti Planini Kuhinja. Pa so mi prijazni domačini svetovali precej bolj razburljivo različico spusta. Za hišami sem se po strmi poti povzpel do slemena, po katerem poteka označena pešpot od že omenjenega spomenika NOB proti Planini Kuhinja. V začetnem delu je spust tekoč, v nadaljevanju je pot ozka, utrjena z ne najbolj prepričljivimi lesenimi oporami, predvsem pa zelo izpostavljena. Osrednji del je kar na gosto posejan s skalami, zato je občasno pametno sestopiti s kolesa. Nekje na pol poti med planinama Sleme in Leskovca, se na desno odcepi markirana pešpot proti Jezeru v Lužnici in naprej proti vrhu Krna. Od omenjenega razcepa pa do Planine Leskovca (1230m), vožnja na trenutke že prehaja v užitek. Nadaljevanje proti Planini Kašina (1049m) in naprej proti Planini Kuhinja (1020m) poteka po čudovitem kolovozu. V Koči na Planini Kuhinja (996m) je skrajni čas za počitek in obnovo zalog glikogena. Kobariški štruklji so v ta namen več kot primerna izbira.

Po trasi osme etape STKP do Magozda

S Planine Kuhinja se po isti poti vračamo do razcepa, kjer se od kolovoza proti Kašini na levo odcepi kolovoz proti Planini Zaslap. Po strmem, precej gruščastem kolovozu se vzpenjamo dober poldrugi kilometer, ko na ostri serpentini na višini približno 1150m kolovoz zapustimo in proti gozdu nadaljujemo naravnost po široki pešpoti. Poleg osme etape STKP, po isti trasi potekata tudi Alpe-Adria-Trail in Pot miru. Na slabem kilometru in pol ki sledi, se izmenično vzpenjamo in spuščamo. Na nekaterih delih je pot neprevozna, spet na drugih predstavlja nepopisen užitek. Še posebej zanimiv je del, kjer po lesenih policah prečkamo prepadno globel. Tu so nam v pomoč tudi jeklenice. Končno pridemo do italijanske vojaške kapelice na Planici (1220m), s prelepim razgledom na del doline Soče. Pod kapelico je nadaljevanje sprva malce neugodno, a že po nekaj sto metrih sledi slabih pet kilometrov tekočega spusta po precej široki gozdni stezi. Tu pa tam veselje pokvari kakšna nad potjo viseča, trnasta veja robide, a se večji škodi  z uporabo očal in rokavic z lahkoto izognemo. Veselje čisto prehitro mine in znajdemo se na asfaltu v vasi Koseč (629m).

Po asfaltni cesti nadaljujemo proti Drežnici, vasici katere izgled je močno zaznamovan z veličastnim zvonikom  župnijske cerkve Srca Jezusovega. Pod vasjo zapustimo glavno cesto. Ta se nadaljuje proti Kobaridu, mi pa zavijemo ostro desno v smeri vasi Magozd.

Slap Kozjak

Sredi Magozda, tik pred apartmaji »Pri Jakobu«, zapustimo cesto in se spustimo po označenem kolovozu v smeri slapa Kozjak in Kobarida. Po mestoma precej gruščastem in grobem kolovozu pridemo do slapa Kozjak, ki si ga je kljub štirim evrom vstopnine več kot vredno ogledati. Po ogledu naravne znamenitosti z vožnjo nadaljujemo v smeri proti Kobaridu, po lepem kolovozu nad strugo reke Soče. Peljemo mimo viseče brvi, preko katere pot vodi proti Tonovcovem gradu in vojaškemu pokopališču na nasprotnem bregu Soče. Pri kampu Koren pridemo do ceste, ki povezuje Drežnico in Kobarid. Ostane nam le še krajši asfaltni spust mimo Napoleonovega mosta čez Sočo, do parkirišča kjer nas čaka avtomobil.

Komentar

Že med sicer garaškim vzponom smo deležni številnih "sladkorčkov" v obliki čudovitih razgledov na alpsko pokrajino, ko pa prečimo planine Pretovč, Sleme, Leskovca, Kašina in Kuhinja, nivo sladkorja v krvi nezadržno naraste. Po precej pustolovskem nadaljevanju proti italijanski kapelici na Planici, nas že čaka nova poslastica. Zato pred norim spustom proti vasi Koseč, na sladkor občutljivim priporočam prvo dozo inzulina. Pa še eno pred ogledom slapa Kozjak. Še opaziš ne, kdaj si premagal vse te višince. Čisto preveč za en sam dan. Preprosto epsko!