Hohgant

Prost konec tedna v Švici je prišel kot naročen za preizkušanje gorsko kolesarskega raja. Na odlični spletni strani mountainbikeland.ch sem poiskal obetavno turo nad mestom Interlaken v osrednji Švici.

Če pri domačih turah vedno poudarjam, da s parkiranjem ni težav, moram reči da v Švici ni nič drugače. Le da je veliko dražje. Za šest ur parkiranja pred interlakensko bolnišnico sem odštel nič manj kot 12 CHF.

Ko sem pred odhodom s parkirišča preveril ali je vse potrebno v ruzaku, sem ugotovil da sem v hotelu pozabil karto. V hotelu, ki je bil oddaljen kakih sto petdeset kilometrov. Besno sem odkolesaril v mesto, karto iskal po turističnih agencijah, knjigarnah in recepcijah večjih hotelov – brez uspeha. Sklenil sem, da vseeno poskusim, čeprav se v domačih hribih tudi s karto večkrat izgubim.

Izhodišče za turo Hohgant je Habkern, prostrana hribovska vas z množico hiš, razmetanih po travnatih pobočjih, na višini 1000 metrov in več. Namerno sem spregledal kondicijsko zahtevnost, ki jo navajajo na spletni strani in si za start izbral kar Interlaken, ki leži dobrih 500 metrov niže, do Habkerna pa vodi sedem kilometrov zelo lepe asfaltne ceste. Ki sploh ni pretirano prometna.

V Habkernu sem si v hotelu Bären privoščil najslabšo in najdražjo kavo v življenju in natakarico prosil, če mi napolni bidon z vodo. Sicer ni pretirano negodovala, se ji je pa moja prošnja zdela malo čudna. Takoj ko sem stopil iz hotela, mi je postalo jasno zakaj. Deset metrov naprej, na nekakšnem trgu sredi vasi je velikanski vodnjak z ledeno hladno pitno vodo. Nemudoma sem vsebino bidona izpraznil in si natočil sveže studenčnice.

Od Habkerna proti Grünenberg Passu

Pri vodnjaku je bilo nekaj domačih kolesarjev, ki so mi zatrdili da se ne morem izgubiti, saj so na vsakem križišču oznake. To se je izkazalo za še kako resnično. Tudi če bi se hotel izgubiti, se ne moreš. Nič ni prepuščeno naključju. Kot večina stvari v Švici.

Pri vodnjaku se zavije po asfaltni cesti na levo in navkreber. Na spletni strani svetujejo, naj se kolesarji držijo te smeri, v nasprotnem primeru bi bilo treba doberšen del vzpona na Grünenberg Pass kolo porivati. Po približno petih kilometrih izredno strmega vzpona sem prispel na omenjeni, 1550 metrov visoki Grünenberg Pass. Podlaga je pretežno asfalt, na srečo večji del poti poteka po gozdu. Na srečo zato, ker je bil dan peklensko vroč, ne glede na relativno visoko nadmorsko višino.

Emmental

Po napornem vzponu je sledil spust v podobnem slogu. Dobre tri kilometre strmega, mestoma skalnatega v glavnem pa gruščastega kolovoza. Izkušnje iz Čavna pred dvema tednoma so bile več kot dobrodošle. Sledilo je kakih 13 kilometrov lagodne vožnje, večinoma po asfaltni cesti, ki se vije po dolini reke Emme. Od tu (verjetno) izvira sir Emmentaller. Cesta pelje skozi razpotegnjen zaselek Bumbach, pa vse do Kemmeriboden-Bad, kraja kjer kar mrgoli izletnikov in kolesarjev. Med vožnjo je vseskozi odprt pogled na vrhove Hohganta na desni in Schattenfluha na levi strani. Pokrajina in razgledi brez primere. Prav nikjer pa ne vodi po gozdu, kar je bilo tega dne zaradi neusmiljene pripeke kar malce nadležno.

Alp Lombach

Od Kemmeriboden-Bad se začnemo vzpenjati po asfaltni cesti in zelo kmalu nas smerokaz obrne na desno, preko pašnika v gozd. Tu se začne petsto metrov neprevozne, skalnate in izredno strme mulatjere. Mestoma se kolesa niti riniti ne da in ga je laže kar nesti. Za pešce so tu postavili držala iz vrvi. Ko se teren malo zravna, kolovoz spet postane prevozen. Sledi še kakih sedem kilometrov delno tudi asfaltnega vzpona. Na višini okoli 1600 metrov prisopihamo na planoto Alp Lombach, ki je najvišja točka opisane ture. Od tu je možno videti Thunsko jezero, o čudovitih razgledih na obkrožajoče gorske masive pa ni vredno izgubljati besed. Ko se naužijemo razgledov, nas čaka le še strm asfaltni spust do Habkerna in naprej do Interlakna.

Komentar

Za to turo ne morem najti žal besede. Nasprotno, o njej lahko govorim le v superlativih. Čeprav je bilo sredi julija in dan neznansko vroč, žeja ni mogla biti razlog za slabo počutje, saj ledeno hladna voda vre dobesedno iz vsake skale. Razgibanost trase, pokrajina, razgledi, urejenost, oznake... Rajsko. Za moj okus sicer malo preveč asfalta, ampak če so se krave navadile nanj...