Učka čez Tulševico

Ker se pri tej različici vzpon prične v središču Lovrana, je avto priporočljivo pustiti par kilometrov južneje, v Medveji. Da si pred strmino vsaj malo ogrejemo noge. Sredi mesta, takoj za Inino bencinsko črpalko, zavijemo ostro levo in navkreber. Na odcepu je smerokaz za Lovransko Drago (8,5 km). Vozimo po glavni cesti (Cesta za Lovransku Dragu), na križiščih sledimo oznakam za Liganj, Tulševico in Lovransko Drago. Malo pred zaselkom z imenitnim imenom Liganj, se ob cesti začno pojavljati veličastna kostanjeva drevesa. Ker je bil že september, so bila bogato obdarjena z ogromnimi ježicami. Torej so maroni res doma iz okolice Lovrana. Vse do konca Tulševice se vozimo po ne pretirano strmi cesti, ki vodi skozi precej gosto poseljeno območje.

Za Tulševico, tik za devetdeset stopinjskim ovinkom, ko ob cesti že nekaj sto metrov ni več nobene hiše, zapustimo glavno cesto in zavijemo desno na strmo gozdno cesto, ki je le na prvih nekaj metrih asfaltirana. Odcep je označen (pešpot in kolesarska pot Marović). V dodatno informacijo, nasproti temu odcepu je še en odcep levo in navzdol (Oraj). Razen prvega vzpona, cesta vodi bolj kot ne po ravnem. Po dobrih štirih kilometrih, pridemo do križišča z asfaltno cesto iz Dobreća. Makadamska cesta ostro levo gre verjetno na Fratrov breg. Krenemo po asfaltni cesti na levo, vse do ploščadi pred vhodom v Tunel Učka (490m). Ko pridemo do ploščadi, se držimo ozke, sprva asfaltirane v nadaljevanju pa makadamske ceste skrajno levo, ki spočetka poteka vzporedno s parkiriščem. Ko zavije proti jugu, v smeri Dolci in Grnjač, se začne precej strmo vzpenjati. Nekje je pač treba premagati višinsko razliko. Na žalost ravno tam, kjer je podlaga najslabša.

Malo pred mestom, kjer nas cesta vodi pod vrhom vzpetine Grnjač, zavijemo na kolovoz desno. Brez navigacijske naprave boste ta odcep spoznali po smerokazu, ki na desno (naša smer) kaže Poklon 40 minut, Rečina 15 minut in naravnost Grnjač 10 minut. To podrobnost poudarjam zato, ker so bili do tega mesta že najmanj trije označeni odcepi za Poklon in gre (najverjetneje) za nevozne pešpoti. Kolovoz se je kaj kmalu spremenil v pešpot in kar je še huje, po obilnem deževju je bil povsem razmočen, prav tako tudi vsa bližnja okolica. Po dobrem kilometru "blatne kopeli" sem končno prišel do Ranča Bubač.

V suhem vremenu, bi bil ta odsek verjetno eden lepših delov ture, saj gre v pretežni meri blago navzdol. Kakorkoli, pri ranču sem za silo očistil kolo in čevlje ter krenil naprej. Do glavne ceste Veprinac – Poklon sta me čakala še dva kilometra konkretnega vzpona. Sledita lagodna dva kilometra blagega vzpona po glavni cesti, do restavracije Dopolavoro (1000m), kjer si je priporočeno privezati dušo pred »ciljnim vzponom«.

Obstaja pa še druga možnost prečenja do sedla Poklon. Če se od omenjenega odcepa peljemo v precej strm klanec še kakih petsto metrov naprej v smeri Male Učke, na desni strani ugledamo gozdno hiško. Malo za hiško se od ceste na desno odcepi slabo viden, precej zaraščen, predvsem pa neoznačen kolovoz. Sprva je zaradi nemogoče, skalnato gruščaste podlage bolj kot ne neprevozen, a se na srečo, še predno bi človek utegnil izgubiti upanje, zadeva zrcalno obrne. Po slabem kilometru čistega užitka, pridemo do manjše poseke, kjer se kolovoz spremeni v precej boljšo gozdno cesto, tudi sprehajalci in rekreativci tu niso redkost. Še približno dva kilometra in znajdemo se na prelazu Poklon, kak kilometer višje kot pri prvi različici. Ne glede na to, za katero možnost se odločite, po cesti ki smo jo zapustili, poteka trasa kolesarske steze Učka outdoor št. 8 in se nadaljuje proti Mali Učki in naprej proti Moščenicam.

Tik za restavracijo Dopolavoro zavijemo ostro levo proti vrhu Učke. Monotonijo šestih kilometrov bolj kot ne enakomernega asfaltnega vzpona do vrha, na nekaj mestih razbije čudovit pogled na Kvarnerski zaliv. Na koncu asfalta se mimo meteorološke postaje, po stotih metrih gruščaste poti povzpnemo do vrha Vojak (1394m), kjer je razgledni stolp.

Da bi bila tura res vredna »objave« sem sklenil, da se v dolino za nobeno ceno ne bom vračal po glavni cesti preko Veprinca v Ičiće. Mimo znaka za prepoved vožnje s kolesom, sem pot nadaljeval po markirani pešpoti, ki po skalnatem grebenu vodi v smeri proti Mali Učki. S kolesom na ramenih! Greben se kmalu strmo prevesi proti sedlu in po nepolnem kilometru (zame v celoti neprevozno), sem se znašel na sedlu. Pot naravnost se nadaljuje proti Mali Učki, leva pot vodi proti Suhemu vrhu, mi pa krenemo ostro desno po čudoviti, bolj kot ne v povsem v ravni liniji speljani položni pešpoti proti Veli Učki. Brez grušča, skal, korenin... Flow, skratka. Imelo me je, da bi jo odpeljal do konca, do Vele Učke torej, a me je misel na nepotrebnih dodatnih sto višincev prepričala, da sem pešpot zapustil. Po prvem boljšem kolovozu na levo, sem krenil strmo proti planoti nad Malo Učko (na karti »Krasa«). Ko pridemo na cesto, krenemo levo proti Mali Učki in potem nadaljujemo po bolj kot ne goli planoti proti sedlu Bodaj (900m). Slabih osem kilometrov makadamske ceste je bilo tokrat v izvrstnem stanju, očitno je bila na sveže nasuta in utrjena.

Ko sem turo ponovil, sem pešpot do Vele Učke odpeljal do konca. Pešpot se v spodnjem delu prelevi v kolovoz, ki nas pripelje vse do glavne ceste tik nad Velo Učko. Malenkost manj kot trije kilometri užitka, a vsekakor vredni dodatnega vzpona.

Do sedla pa je mogoče priti tudi precej elegantneje kot s kolesom na ramenih. Približno osemsto metrov od vrha, takoj ko prevozimo širok ovinek, se od ceste odcepi precej strm kolovoz. Sprva navzgor, po tem pa blago navzdol, vse skupaj približno en kilometer. Kolovoz je povsem zglajen, mestoma poraščen z visoko travo. Po prevoženem kilometru kolovoz preseka markirana pešpot. Zavijemo na pešpot desno in navkreber. Čez petdeset metrov se znajdemo na sedlu, ne da bi za trenutek sestopili s kolesa.

S spustom nadaljujemo v smeri Svete Jelene. Na križišču pri domačiji Rošići bi lahko enostavno nadaljeval proti Moščenicam, a sem po stari navadi sklenil dodati malo »soli na rane« in jo mahnil sprva navkreber, v nadaljevanju pa bolj kot ne po ravnem, v smeri proti Grabrovi. Po dobrih štirih kilometrih pridemo do ostrega desnega odcepa proti dolini. Čez nekaj sto metrov se peljemo skozi zaselek Grabrova, potem pa po ozki asfaltni cesti, vse strmeje v dolino. Mestoma sem globoko pod seboj uzrl Moščenice, obsijane s toplo svetlobo pozno popoldanskega sonca, še malo niže pa temno modro morje. Podoba raja. Še par ovinkov in znašel sem se v Moščenicah, v samem centru mesteca, tik ob cerkvici Svetega Bartola. Ali nasproti restavracije Perun, če hočete. Sledil je le še spust do Moščenićke Drage, vožnja po glavni cesti skozi Donji Kraj in Medvejo in že sem bil pri avtu.

Če sem iskren, je bil vzpon precej dolgočasnejši kot pri prvi različici vzpona na Učko. Zato pa so nošenje kolesa po grebenu, vožnja po pešpoti proti Veli Učki in slikovit spust od Grabrove proti Moščenicam tehtnico prevesili močno v korist opisane ture. Da izostanka dvajsetih kilometrov asfaltnega spusta iz prve različice niti ne omenjam.