Monte Zermula

Za opisani izlet je Pontebba (560m), oziroma Tablja po slovensko, logično izhodišče. Po teh koncih sva se že "plazila", zato z iskanjem parkirišča in kavarne ni bilo potrebno izgubljati časa. Avto sva pustila tako kot prejšnjič na parkirišču na Via Carducci, nasproti cerkve Pieve di Santa Maria Maggiore. S kolesom sva se spustila do Piazza Dante Alighieri in si v Caffe' Alla Posta v Dylanovem stilu privoščila "One more cup of coffee for the road".

Po ozki ulici Via Zardini sva krenila proti severozahodu. Čez dvesto, tristo metrov se ulica priključi na Via Carducci, po kateri nadaljujemo v isti smeri. A ne za dolgo. Že po približno stotih metrih zavijemo desno v smeri Paularo, oziroma Cason di Lanza. Vozimo v res blagem vzponu, prevozimo zaselek s pomenljivim imenom Graben, pa razpotegnjeno vas Studena Bassa, peljemo mimo zapuščene kasarne, skavtovskega tabora, nekajkrat prečkamo hudourniški potok Pontebbana... Po približno šestih kilometrih cesta postane ožja in se začne počasi vzpejati, dokler ne pridemo do hribovske kmetije na Malga Rio Secco. Od tu naprej se cesta začne zelo strmo vzdigovati proti Passu del Cason di Lanza (1552m).

Od Rio Secco do sedla se na dobrih štirih kilometrih dvignemo za 500 metrov. Cesta je z nekaj izjemami v zelo dobrem stanju, v najbolj kritičnih delih je speljana po umetelno izdelanih serpentinah. Malo za planino Caserutte prečkamo mejo med Pontebbo in Paularom. Od tu naprej strmina zopet dobi bolj človeški obraz, kmalu se na levo stran odprejo pogledi na Monte Zermulo.

Končno, po približno petnajstih kilometrih pridemo do istoimenskega planinskega zavetišča Rifugio casera Cason di Lanza. Tu si velja vsaj malo privezati dušo, saj nas čaka "zanimivejši" del poti. V vseh pogledih.

Za zavetiščem nadaljujemo po lepem kolovozu, ki je na strmejšem delu tlakovan. Po približno tisoč tristo metrih se cesta nadaljuje ostro desno proti Casera di Val Dolce, mi pa krenemo levo, po pešpoti št. 458, imenovani Sentierre del Formaggio. Od tu do državne meje na Sella di Val Dolce, ali po nemško Rattendorfer Sattel (1783 m), sta nepolna dva kilometra prečudovite pešpoti. Na parih delih je sicer potrebno sestopiti in kolo poriniti, večinoma pa je vzpon povsem razumno nagnjen. Na italijanski strani pešpot poteka po naravnost magični planoti, pokriti z nizkimi borovci, brinjem, borovničevjem, azalejami in ozkolistnim ciprjem. Na avstrijski strani je pokrajina za odtenek bolj pusta. Po lepo speljani, v celoti prevozni pešpoti št. 417 se spustimo mimo Zanklhϋte do planine Rattendorfer Alm (1531m). Na prvem levem ovinku pod zavetiščem zapustimo makadamsko cesto in krenemo desno po označeni poti št. 415 v smeri Trӧpolacher Alm. Vožnja s kolesom naj bi bila tu prepovedana, vsaj po znakih sodeč, ampak… Poti nazaj ni bilo več. Čez dobrih petsto metrov pridemo na malenkost boljšo makadamsko cesto. Čez dvesto, tristo metrov sva zapustila cesto. Ta je po karti sodeč slepa, zato sva kolesi izmenično rinila oziroma nesla po pešpoti 415. Po kakšnih 400 metrih in konstantnem preklinjanju sva prišla do više ležeče makadamske ceste, po kateri sva krenila na levo proti zavetišču na planini Trӧpolacher Alm (1658m). Omenjena planina je najzahodnejši del smučišča Nassfeld (Mokrine).

Med zavetiščima Cason di Lanza in Trӧpolacher Alm ni niti polnih devet kilometrov, niti pretiranega števila premaganih višincev, a je to gotovo najtežji del poti. Na Trӧpolacher Alm sva bila deležna zadoščenja v obliki “Kaiserschmarrna”.

Namenoma pisanega z veliko začetnico, saj je raztopljeno domače maslo kar teklo od njega. Prepričan sem, da boljšega praženca ni. Bilo ga je precej, a nikakor ne preveč, saj naju je čakal še finalni vzpon na Madritsche.

Pod kočo je umetno jezero. Zapeljemo se mimo njega po desni strani. Takoj za jezerom krenemo po levem kolovozu proti dolini. Čez nekaj deset metrov se držimo desno in po pešpoti 415 čez smučišče peljemo navzdol do makadamske ceste. To je cesta, ki nas na naslednjih petih kilometrih mimo Rudnigalm pripelje do vrha kabinske žičnice Madritsche (1902m). Na zadnjih dveh kilometrih je treba premagati 300 višincev, in če cesta ne bi bila po avstrijsko “speglana”, je po celodnevnih mukah prav gotovo ne bi zmogla. Tako pa…

Z vrha gre kar nekaj trailov, a sva se odločila za spust po makadamski cesti. Po poldrugem kilometru od vrha sva krenila ostro desno v smeri Rossalm in naprej do mejnega prehoda na Nassfeld Pass oziroma Passo di Pramollo (1530m). Od tu sva se po glavni cesti spustila proti Pontebbi. Po približno dvanajstih kilometrih spusta se peljemo čez enosmeren tunel, ki zavije praktično za 180 stopinj. Za tunelom preko mosta prečkamo Rio Bombaso, kakih dvesto metrov za mostom pa ostro na levo zapustimo glavno cesto in se mimo zapuščene vojašnice po makadamski cesti spustimo v dolino proti Pontebbi.

Naporen vzpon do prelaza Cason di Lanza, slikovito prečenje meje do planine Rattendorfer Alm, za vzorec "trpljenja" na poti do Trӧpolacher Alm, šmorn "par excellence", razgledna vožnja po prostranem smučišču, sproščujoč spust... Po naših internih merilih, si tura vsekakor zasluži oznako "epska".