Pod vrhom Dunje

Že nekje na sredini lanske zime mi misli na prihajajočo sezono niso dale miru, primernega vremena pa ni in ni bilo. Čas sem sklenil zapolniti z načrtovanjem tur po bližnjih hribih sosednje Italije. In ko bosta čas in vreme na moji strani, nobenih dodatnih razmišljanj! Nabavil sem komplet kart Tabacco 1:25.000 (Carta Topografica per escursionisti), si malo pomagal z Google Mapsom in ideje so začele kar deževati. Kolesarski izlet okoli Vrha Dunje (Jof di Dogna) je eden iz te serije.

Za izhodišče sem si izbral vas Dunja. Ta se nahaja na mestu kjer se hudourniška reka enakega imena izliva v reko Bela (Fella). Bela je reka v severovzhodni Furlaniji, ki izvira v bližini Žabnice (Camporosso). Od tu teče skozi Kanalsko dolino proti zahodu do Tablje (Pontebba) in naprej na jug po Železni dolini ( Canal del Ferro) skozi Kluže (Chiusaforte) ter končno do naselja Carnia, kjer se izlije v Tilment (Taggliamento).

Zapleten začetek

Avto sem pustil na (verjetno edinem javnem) parkirišču v vasi, na ulici Via Montasio, neposredno pred mostom, ki pelje na nasprotni breg Bele. Tik pred mostom se peljemo pod nadvozom regionalne ceste, ko pa reko prečkamo, pred seboj zagledamo še enega. Po tem poteka trasa »CicloVia Alpe Adria«, po kateri sem se namenil zapeljati nekaj kilometrov severneje, do zaselka Pietratagliata. Tam se namreč začne vzpon proti Malgi Poccet. Via Montasio se pod nadvozom nadaljuje naravnost proti zaselku Chiout. Ker je bila to načrtovana smer povratka, sem krenil na levo. Že čez kakih petdeset metrov pridemo do dvojnega odcepa na desno. Glavni, bolj desni vodi proti zaselkoma Pupin in Goliz, tisti bolj levi pa pelje do kolesarske steze »CicloVia Alpe Adria«. Sicer ni nobenih oznak, boste pa vedeli da ste na pravi poti, ko boste uzrli prometni znak, ki naznanja 27% klanec! Na srečo je zelo kratek, tako da kolo hitro prerinemo do kolesarske steze. To je edini dostop do slednje daleč na okoli. Cesta, ki pelje naprej čez naselja Prerit, Balador in Krivaja se čez slabe tri kilometre konča, ne da bi se približala trasi Ciclovie, ki poteka na bistveno višjem nivoju.

Pontebbana

Kolesarska steza Alpe Adria večji del poteka po trasi stare železniške proge imenovane Pontebbana (odsek proge, ki je povezovala Beljak z Vidmom med Pontebbo in Udinam). Odlok o njeni izgradnji je bil sprejet 30. Junija 1872, prvi vlak pa je po njej zapeljal sedem let kasneje. Progo so elektrificirali leta 1935, za promet pa so jo zaprli leta 1995, ko jo je nadomestila moderna dvotirna proga. Od leta 2010 je preurejena v kolesarsko stezo. Vožnja po trasi bivše Pontebbane je svojevrsten užitek, saj je večji del speljana po nadvozih in (sicer diskretno, a razsvetljenih) tunelih. Najbolj posvečen trenutek pa je vožnja preko mosta Ponte di Muro. Originalna kovinska konstrukcija mostu se vzpenja kar 40 metrov nad reko, preko njega pripeljemo na desni breg Bele na približno dveh tretjinah poti do Pietratagliatte. Malo pred omenjenim zaselkom kolesarska steza zapusti traso železniške proge in pelje po lokalni cesti. Tik pred regionalno cesto se kolesarska steza vrne na Pontebbano, mi pa se po cesti spustimo do regionalne ceste. Kakih petdeset metrov nazaj v smeri Dunje je most čez Belo. Ker je skozi Železno dolino poleg regionalne in lokalnih cest speljana tudi avtocesta, promet na regionalki ni prehud. Stisnemo zobe in v trenutku smo preko mosta. Zavijemo levo in čez kakih dvesto metrov pridemo do odcepa za Malga Poccet in Jeluz.

Vzpon

Začel se je vzpon, ki sem se ga sicer malo bal, a povsem brez potrebe. Lepa asfaltna cesta je v desetih serpentinah povsem enakomerno speljana do turistične kmetije Vuerich na Malga Poccet. Na dobrih osmih kilometrih se dvignemo za približno devetsto metrov. Torej je cesta le malenkost bolj strma kot tista na Kum. Večji del poteka po gozdu, občasno se odpre pogled na nasproti ležeče vrhove (Cima Est, Monte Chiavals...), generalno gledano pa gre za precej dolgočasen vzpon. Malo pred kmetijo, cesta iz gozda zapelje med gorske pašnike. Od tu naprej se nam ponujajo razgledi na okoliške vrhove, praktično v vse smeri. Na kmetiji sem si privoščil kavo in napolnil bidone s svežo vodo. Vročina je bila kljub zgodnji uri že kar neznosna, zato sem se urno odpravil naprej proti Rifugio Jeluz. Gre za poltretji kilometer oziroma dve serpentini (slabih dvesto višincev) oddaljene pastirske hiše. Asfalta je kmalu za kmetijo konec, nadaljujemo po precej grobem makedamu. Ko sem peljal mimo Rifugia Jeluz, me je pozdravila manjša čreda oslov in nebroj zajetnih ovac. Še poldrugi kilometer grobih makedamskih serpentin in pridemo na najvišjo točko ture (1720m). Tu je počivališče s klopco in smerokaz za pešpot na bližnji Monte Schenone ter naprej na Vrh Dunje.

Spust

S tega mesta se po precej grobi, gruščnati cesti začnemo relativno položno spuščati. Cesta nas vodi mimo zapuščene gorske kmetije Malga di San Leopoldo . Poldrugi kilometer niže pridemo do razpotja. Po cesti levo bi se spustili do Lužnic (Bagni di Lusnizza), mi pa krenemo desno, proti Casera Bieliga. Od tu navzdol je cesta na strmejših predelih betonirana. In betonirana je praktično na vsej dolžini do zaselka Chiout, kjer pridemo do asfaltne ceste, ki povezuje Dunjo in Sella di Sompdogna. Na tem delu ni bilo oddiha za zavore, diski so dobesedno žareli.

Od zaselka Chiout (840m) se po široki, ovinkasti in popolnoma neprometni asfaltni cesti spuščamo v dolino proti Dunji. Na poti prevozimo zaselka Chiout Zucuin in Chiout di Puppe, ves čas je pod nami bela, kamnito - peščena struga hudourniške reke Dunje.

Komentar

Kratka, jedrnata, tehnično in orientacijsko povsem nezahtevna tura. Ker je sledila dvema tako imenitnima izletoma, kot sta krog okoli Lepega Vršiča v Karnijskih Alpah, predvsem pa Možic v Škofjeloškem hribovju, bo kljub čudovitim razgledom na okoliške vrhove in slikovito dolino reke Dunje, ostala zgolj ena izmed mnogih.