Monte Cuar

Dva dni za tem, ko smo v Julijskih Predalpah prekolesarili Monte Cuarnan, smo se odpravili na nasprotni breg reke Tagliamento in se odpravili proti 1478 metrov visokemu vrhu Monte Cuar. Idejo za izlet smo dobili na spletnem portaluTrailforks, pri načtovanju poti pa smo si pomagali tudi s karto Tabacco 1:25.000, št.020 - Prealpi Carniche e Giulie del Gemonese.

Cjanêt

Vasica Avasinis se nam je zdela več kot priročno izhodišče. Ob pokopališču na Via Maggiore je prostorno brezplačno parkirišče, tik za pokopališkim obzidjem pa se proti vasi Peonis odcepi stara cesta, imenovana Strada Vecchia. Odkar glavnina cestnega prometa med vasema poteka po vzporedni pokrajinski cesti SP 41, je Strada Vecchia zaprta za ves promet. Na nekaj mestih je asfaltno cestišče poškodovano, kljub temu sta se dobra dva kilometra in pol vožnje ob potoku Rio Canale izkazala kot sila vzpodbuden začetek. Po dveh kilometrih in pol, na prvi serpentini dosežemo cesto, ki se iz vasi Peonis vzpenja do zaselka Cjanêt. Od tam se nadaljuje proti Monte Prat,  od koder se dvigne na Cuel di Forchia, sedlo ki ločuje gori Monte Cuar in Monte Covria. Če bi se odločili za cestno različico izleta, bi se s sedla Cuel di Forchia po ozki in strmi asfaltni cesti lahko spustili nazaj v Avasinis. Mimogrede, kot se je izkazalo kasneje, bi to lahko bila celo boljša varianta. Kakorkoli, najprej prevozimo nekaj serpentin in mimo redkih hribovskih hišic nadaljujemo proti zaselku Cjanêt. Pri eni od njih, Stavolo di Sebastiano Suala, je izvir pitne vode. Po štirih kilometrih in pol odkar smo zapustili Strada Vecchia, zavijemo desno na mulatjero. Z optimizmom nas ravno ni navdajala, vsekakor pa gre za bližnjico do sedla  Cuel di Forchia.Tudi na portalu Trailforks jo navajajo kot del uradne dostopne poti. Po petih kilometrih borbe z dodobra načeto podlago in premaganih štiristo višincih, končno pridemo do asfaltne ceste Via Novedêt, približno kilometer pred sedlom  Cuel di Forchia.

Malga Cuar

Držimo se desno. Še preden se dobro navadimo asfalta, po le eni prevoženi serpentini , zavijemo na gozdno cesto. Če bi nadaljevali po asfaltu, bi do sedla prišli po vsega tristo metrih. Tako pa nas čaka novih osem serpentin in nadaljevanje vožnje proti planini Malga Cuar. Na srečo je cesta tu v precej boljšem stanju kot spodaj. Krajši del poti po isti trasi poteka pešpot Sentiero 816, ki s sedla Cuel di Forchia vodi proti vrhu Monte Cuar. Po petih kilometrih vzpona se cesta prevesi navzdol. Do kmečkega turizma Agriturismo Lo Scoiattolo na Malga Cuar nam ostane le še kilometer blagega spusta. Šele proti koncu spusta praktično prvič pripeljemo iz gozda. Pred nami se odprejo neskončni pašniki, zagledamo veliko domačijo s hlevi  in nad njo vrh Cuel dai Poz (1377 mnv). Tik predno prikolesarimo do domačije, se znajdemo na razpotju. Desno v dolino se odcepi  Sentiero 815, mi pa krenemo levo po neoznačeni  in precej slabo shojeni stezi proti vrhu grebena. Sledi okoli štiristo metrov potiskanja preko pašnika, vse do lesene ograje tik pod grebenom. Izza ograje po grebenu poteka že omenjeni Sentiero 815. Sprva vzpon izgleda dokaj optimistično, z malo dobre volje bo tu kar nekaj vožnje. Bolj pa ko se približujemo poraščenemu delu tik pod vrhom, bolj navdušenje popušča. Na nekaj točkah le potiskanje ni dovolj in je kolo potrebno prenesti. Od razpotja do vrha je nekaj manj kot poldrugi kilometer poti, na kateri moramo premagati  dvesto petdeset višincev. Če bi rekli, da smo prevozili tretjino, bi se najverjetneje zlagali. Ko pridemo ponovno na plano, je prva stvar ki jo zagledamo zvonec, posvečen žrtvam potresa v Furlaniji (1976). Na naslednji vzpetini, na samem vrhu Monte Cuar (1478 mnv) pa stoji bronasti kip Device Marije. Ob lepem vremenu se nam z vrha proti jugu odpira lep pogled na gosto poseljeno Padsko nižino, v vseh ostalih smereh pa pogled omejujejo alpski vrhovi. Proti vzhodu so to vrhovi Julijskih Alp, na zahodu se vidi vse do Belunskih Dolomitov, medtem ko obzorje proti severu in severozahodu zapirajo vrhovi Karnijskih Alp. Med našim obiskom se je vrh kopal v gostih oblakih, tako da smo bili za razglede prikrajšani.

Cuel di Forchia

Spust nazaj do planine Malga Cuar  je z izjemo krajšega dela tik pod vrhom v celoti prevozen in bistveno prijetnejši od vzpona.  Ves čas uživamo v pogledu na že omenjeni Cuel dai Poz in le malo oddaljenejši, a precej višji  Monte Flagel (1467 mnv). Na sedelcu pod Cuel dai Poz  pridemo do razpotja. Markirana steza Sentiero 815 se nadaljuje proti omenjenemu vrhu in se od tam spusti proti planini Malga Cuar, mi pa že tu zavijemo desno in se spustimo do kmečkega turizma. Po počitku in osvežitvi se po cesti vrnemo do razpotja pred domačijo. Po pešpoti Sentiero 815 se spustimo v smeri sedla Cuel di Forchia. Začetni del spusta poteka preko pašnika, kjer so oznake precej slabo vidne. Ko pridemo do gozda, s spustom nadaljujemo po razmeroma položni stezi in se po nepolnem kilometru znajdemo na kolovozu. Po kolovozu se nadaljuje tudi trasa pešpoti Sentiero 815. Na poldrugem kilometeru ki sledi, se komaj opazno spuščamo. Nekaj sto metrov od Malga Gadoria pridemo do novega razcepa. Zapustimo kolovoz in s spustom nadaljujemo po pešpoti Sentiero 815, ki se na levo odcepi od kolovoza. Ta odsek je na Trailforks označen kot  trail »Stavoli Pala«. Že po slabem kilometru pridemo do asfaltne ceste in sedla Cuel di Forchia (900mnv), kjer je stičišče večjega števila poti. Medtem ko se že omenjena pešpot Sentiero 816 od tu vzpenja proti vrhu Monte Cuar, se Sentiero 815 ob strugi potoka Rio Canale spušča v dolino.

Planecis

Sledimo oznakam za Malga Covria. Po ne pretirano strmi gozdni cesti se vzpenjamo približno poldrugi kilometer, ko se na manjši izravnavi (1010 mnv) od ceste na levo odcepi steza. To je znameniti »Avaginaz Enduro mountain bike trail«, črna steza ki se na vsega 2,8 kilometra spusti za več kot osemsto višincev!!! Prva tretjina spusta proti planini Planecis je sicer naporna, a deluje še kar vzpodbudno. Gre za spust po izjemno strmi stezi, kjer se pretežno kamniti odseki izmenjujejo z mehkejšimi,  v veliki meri prepredenimi s koreninami. In ta del naj bi bil »flow«?! V primerjavi s tistim, kar sledi, vsekakor. Nadaljevanje proti planini Planecis je bolj kot vožnja s kolesom izgledal kot »bitka za preživetje«. Po tem, ko se na planini Planecis (598 mnv) za silo nadihamo, prečkamo makadamsko cesto in nadaljujemo s spustom. Posebnih užitkov tudi tu  ne pričakujte, je pa spodnji del prevozen v veliko večji meri kot zgornji. Približno pol kilometra pod planino Planecis pridemo do zapuščene kamnite hiše. Od tu naprej vozimo po izredno strmi kamniti mulatjeri, vse dokler se preko skoraj navpičnih stopnic ne spustimo na asfaltno cesto, tik nad zaselkom Avasinis. Prečkamo cesto in se slabih petdeset metrov spuščamo po stezi, dokler končno ne pridemo do kolovoza, ki nas pripelje do ozke ceste, po kateri se spustimo do cerkve Chiesa Di San Nicolò Vescovo. Do trga Piazza Due Maggio sestopimo kar po stopnicah, po Via San Nicolo peljemo dobrih petdeset metrov, potem pa se po Via Maggiore vrnemo do izhodišča.

Komentar

Razen nekaj krajših odsekov, smo bistveno bolj uživali med vzponom kot med spustom. Avaginaz Enduro mountain bike trail je za ljubiteljske kolesarje prehud zalogaj. Na portalu Trailforks težavnost spustov označujejo s petimi barvami, od najlažjih zelenih, preko modrih, rdečih in črnih (black diamond) pa vse do zlatih (proline). Različne stopnje zahtevnosti znotraj iste barve so sicer pričakovane, pa vendar se črno obarvan spust s planine Malga Ungarina ali Bocca di Tratt z Avaginaz Enduro mountain bike trailom ne more primerjati. Če bi se še enkrat odpravili na Monte Cuar,  bi se vsekakor raje odločili za cestno različico in se s sedla Cuel di Forchia do izhodišča v vasi Avasinis spustili po ozki, strmi asfaltni cesti.