Kobla

S parkirišča pred Brunarico Slap, ta se nahaja približno na tretjini poti iz Podbrda proti Petrovem Brdu, je poleg Črne prsti lepo viden tudi vrh Koble, kamor nas je zaneslo tokrat. Po glavni asfaltni cesti se odpravimo na poltretji kilometer dolgo »ogrevanje« proti Petrovem Brdu. Do prelaza Petrovo Brdo (804m), kjer stoji istoimenski planinski dom, premagamo že slabih dvesto višincev.

Ogrevanje

Seveda bi s prelaza lahko nadaljevali po asfaltni cesti proti vasi Sorica in naprej proti Soriški planini, a smo si po stari navadi sklenili stvar za odtenek zakomplicirati. Spustili smo se za dva kilometra v smeri Zalega loga in zavili na slabši kolovoz levo, ki na Open Street Map ni vrisan. Držimo se levega, spodnjega kolovoza ob potoku. Desni, čeprav izgleda boljši, se konča malo više v gozdu. Precej strmo se vzpenjamo do gozdne ceste. Zavijemo levo in po lepi makadamski cesti kolesarimo približno dva kilometra do mesta, kjer se priključimo asfaltni cesti iz Petrovega Brda proti Sorici. Po približno dveh kilometrih in pol vožnje, bolj kot ne po ravnem, prikolesarimo v Zgornjo Sorico. Na glavnem križišču se držimo smeri proti Bohinjski Bistrici. Prevozimo serpentino in pridemo do dveh vzporednih desnih odcepov. Spodnji se spušča v Spodnje Danje, zgornji pa vodi proti Torki in Zgornjim Danjam. Po slednjem se precej strmo vzpenjamo. Po kakih devetsto metrih skrenemo levo in nadaljujemo po izredno strmem kolovozu. Na slabem kilometru precej kamnitega in gruščastega kolovoza je potrebno premagati sto šestdeset višincev, da pridemo do gozdne jase, kjer se pot za silo izravna. Na naslednjem kilometru je vzpon za spoznanje položnejši, podlaga pa je precej nesprijeta in nič kaj prijetna za vožnjo. Zato pa je nadaljevanje precej bolj ugodno, saj do glavne ceste proti Bohinjski Bistrici vozimo vseskozi na višini med 1200 in 1250 metrov. Ko pridemo do asfalta zavijemo desno in navkreber. Do Bohinjskega sedla (1277m) nas čaka nekaj sto metrov blagega vzpona. Brunarica je bila sicer zaprta, je pa v obdobju od našega zadnjega obiska (julij 2018) na nasprotni strani ceste zrasel Penzion in gostišče Lajnar, kjer smo si v vročem dopoldnevu dopolnili zaloge vode.

Brez potiskanja proti vrhu ni šlo...

Z vožnjo nadaljujemo v smeri Bohinjske Bistrice. Po glavni cesti se en kilometer spuščamo do odcepa makadamske ceste proti Vrhu Bače. Zavijemo levo na omenjeno makadamsko cesto, a jo že po nekaj deset metrih zapustimo in in se na desno spustimo po slabšem kolovozu. Spust po kolovozu, tudi ta na karti Open Street Map ni vrisan, je bil prava mala nočna mora, saj je bil od težke gozdne mehanizacije popolnoma uničen. Ko pridemo do gozdne ceste se držimo levo v smeri Orožnove koče. S spustom po makadamski cesti nadaljujemo poldrugi kilometer, do mesta kjer glavna cesta zavije ostro desno v dolino, mi pa se držimo ceste naravnost proti Orožnovi koči. Od tu naprej del poti vozimo po trasi Juliana trail.

Na naslednjem razcepu markirana cesta proti Črni prsti in Orožnovi koči zavije desno, mi pa nadaljujemo po malenkost slabši cesti naravnost v smeri Podbrdo. Na ostrem desnem  ovinku prikolesarimo do lovske koče. Juliana trail se mimo koče nadaljuje po pešpoti naravnost proti Vrhu Bače, mi pa nadaljujemo z vedno hujšim vzponom po slabi makadamski cesti. Ko na višini 1250 metrov pridemo do poseke in lovske preže, je vrag odnesel šalo. Naša pot se nadaljuje po izredno strmem kolovozu, ki mu resnici na ljubo nismo bili kos, dasiravno je bila podlaga odlična. Med potiskanjem kolesa je bilo dovolj časa, da smo se občasno ozrli nasprotno od smeri vožnje, oziroma bolje rečeno, smeri potiskanja. S točke, neposredno nad predorom bohinjske železnice, se nam je odprl prečudovit pogled na vrhove, kjer smo leta 2016 prevozili eno naših najlepših tur. Na skrajni desni strani je vrh Lajnarja, prepoznamo ga po smučarskih žičnicah, sledita Slatnik in Možic, ter na levi strani Šavnik.

Po razglednem grebenu

Še malo potiskanja in znajdemo se na Planini Kal, kjer stoji manjša zgradba. Kolovoz se nadaljuje desno za zgradbo, najverjetneje do vrha smučišča, ki ne obratuje že vse od leta 2010. S potiskanjem nadaljujemo po markirani pešpoti levo proti vrhu Koble (1498m). V nadaljevanju postane del poti proti vrhu zopet vozen. Z vrha se nam odpirajo res enkratni razgledi na Škofjeloško in Cerkljansko hribovje na jugu ter Julijske Alpe proti severu. Spust po grebenu v zgornjem delu sicer ne izgleda pretirano zahteven, a nas je dokaj grozljiv pogled v prepadno dolino enostavno prisilil v hojo ob kolesu.

Slikovit spust

Ko čez nekaj sto metrov dosežemo gozd, se začne dober kilometer dolg uživaški spust po precej položni gozdni stezi do parkirišča na prevalu Vrh Bače (1273m). Malo preden dosežemo preval Vrh Bače, se pešpoti priključi že omenjeni Juliana trail, ki smo ga zapustili pri lovski koči med vzponom.  S parkirišča se pešpot naravnost nadaljuje proti Šavniku in Možicu, levo pelje gozdna cesta proti Bohinjski Bistrici (kot zanimivost, pred odprtjem bohinjskega železniškega predora so preko sedla med Možicem in Koblo potekale trgovske poti, ki so povezovale Bohinj s Primorsko), desno pa v dolino drži markirana pešpot (po isti trasi poteka tudi Juliana trail) proti Bači in Podbrdu. V obdobju med obema vojnama je na širšem območju naše ture potekala Rapalska meja. S Črne prsti, kjer je bila vojašnica kraljevine SHS, je meja potekala po grebenu preko Koble do Vrha Bače od koder se je nadaljevala do Možica, tam pa se je usmerila v dolino proti Petrovem Brdu.

Po kolovozu desno se spustimo nekaj deset metrov do lovske koče LD Podbrdo. Malo pred kočo zapustimo markirano pot in zavijemo levo ter se povzpnemo po vojaški mulatjeri. Na neporaščenem grebenu se odpre prelep razgled na Baško grapo, Porezen in Črno prst, če pa se za trenutek ozremo nazaj, v skali nad lovsko kočo ugledamo utrjene vojaške položaje italijanske vojske. Za ljubitelje vojaške zgodovine kar impresiven prizor. Ko mulatjera zavije levo se peljemo mimo ostankov nekdanje italijanske vojašnice. Z vzponom nadaljujemo še nekaj sto metrov, ko pridemo do prevoja, od koder sledi le še spust. Poldrugi kilometer mulatjere je speljan res imenitno in tekoče, na celotni razdalji do Lovčevega bivaka Pri Koucah (1192m) se spustimo za sto višinskih metrov.

Nekaj malega naprej je križišče markiranih poti. Levo in navzgor vodi čudovita markirana pot proti Lajnarju, po kateri smo se pred leti vzpenjali proti Možicu. Mi nadaljujemo s spustom po kolovozu, ki pelje naravnost navzdol proti Petrovemu Brdu. Po nekaj kilometrov dolgem kolovozu, v izredno strmem spustu prispemo do vasi Petrovo Brdo. Glede na naše izhodišče pri Brunarici Slap, bi se bilo morda bolj smiselno spustiti po ožji in bolj zaraščeni mulatjeri, ki nas v nezahtevnem spustu pripelje do vasi Podbrdo v Baški grapi, od koder bi nas čakal le še dober kilometer vzpona do izhodišča. Kakorkoli, ko pridemo do Petrovega Brda prevozimo nadvoz nad glavno cesto, takoj za nadvozom skrenemo levo do glavne ceste in se po poti vzpona spustimo do parkirišča pred Brunarico Slap.

Komentar

Čisto nehote, verjetno zaradi zemljepisne bližine, so se mi v mislih vso pot risale vzporednice s turo iz leta 2016, ko smo se vzpeli na Možic. In sem bil zato večji del vzpona kar malce nejevoljen. Omenjeni vzpon na Možic slejkoprej velja za eno naših najlepših tur. Je pa zato spust precej popravil splošni vtis.