Monte Crostis

Mestece Ovaro v centralnih Karnijskih Alpah med ljubitelji epskih kolesarskih vzponov zaseda prav posebno mesto. Po tem, ko smo pred leti spoznali  cesto na sloviti Zoncolan, tako iz Sutria kot tudi iz Ovara in se dan poprej srečali z drugim najbrutalnejšim italijanskim vzponom z Ovara proti prelazu Passo della Forcella, smo se tokrat z Ravascletta sklenili povzpeti na Monte Crostis. Pri načrtovanju oientacijsko povsem nezahtevnega izleta smo si pomagali s karto Tabacco 1:25.000, številka 09; Alpi Carniche, Carnia centrale.

Ravascletto

Izven zimske sezone je na prostornem parkirišču ob spodnji postaji kabinske žičnice v središču Ravascletta (900 mnv) prostora več kot dovolj. Žičnica se vzpenja proti vrhu Monte Zoncolan (1749 mnv) in istoimenskemu smučišču, mi pa smo se tokrat odpravili na nasprotni breg. Po glavni cesti Via Valcalda se zapeljemo v smeri Ovara, a že po slabih sto metrih zavijemo desno, na ulico Via Santo Spirito. Tik predno se cesta začne strmeje vzpenjati zavijemo levo, prečkamo potok Rio Margò in pod župnijsko cerkvijo San Matteo Apostolo nadaljujemo proti  zaselku Salars. Na tem delu poti že kolesarimo po trasi pešpoti Sentiero 162. Na razcepu tik pred vasjo se držimo leve, spodnje ulice (Via Tualis). Skozi idilično vasico se sprva nekaj sto metrov vzpenjamo, potem pa nas čaka skoraj trikilometrski spust proti zaselka Tualis. Tu se znajdemo na trasi znamenite Strada Panoramica delle Vette, ki se do Tualisa povzpne z vasi Comeglians, nekoč območnega središča lesne industrije. Omenjeni spust proti zaselku Tualis, le da v obratni smeri, prav tako kot tudi spodnji del panoramske ceste »delle Vette« smo prevozili pred leti, ko smo se s planinske koče Rifugio Marinelli pod vrhom Monte Coglians vračali proti Paluzzi.

Strada Panoramica delle Vette

Panoramska cesta »delle Vette« je vsekakor ena lepših in slikovitejših cest v vsej Furlaniji Julijski krajini. Petintrideset kilometrov dolga, pretežno asfaltirana cesta se s Tualisa povzpne do planinske koče Rifugio Chiadinas, od koder se bolj kot ne po ravnem nadaljuje proti vzhodu, tik pod grebenom vrhov Monte Neval (2061 mnv), Monte Crostis (2250 mnv), Monte Pezzacul (2176 mnv) in Cuar del Bec (2089 mnv). Pod vrhom slednjega zavije proti jugu do izvira Valsecca, od tu pa se strmo spusti v dolino proti sedlu Sella Valcalda (958 mnv), tik pred Ravasclettom.  Za zadnji teden kolesarske dirke po Italiji (Giro d'Italia) leta 2011, je bil predviden tudi vzpon na Monte Crostis, in sicer v kombinaciji z vzponom na Zoncolan. Končna odločitev, da se vzpon na Monte Crostis črta z dirke, je bila sprejeta šele večer pred etapo. Kljub temu vasica Tualis daje občutek, kot da se je etapa tu res odvila. Še več, na vsakem koraku so vidne oznake, povezane s prestižno kolesarsko dirko. Po dirki Giro d'Italia so poimenovali celo osrednji vaški trg. Vzpon s Comegliansa na Monte Crostis, z nekaj več kot  štirinajstimi kilometri in 1570 višinci, spada med trideset najtežjih kolesarskih vzponov v Italiji. S Tualisa do koče Chiadinas nas čaka več kot trideset serpentin. Praktično na vsakem kilometer nas pozdravi tabla z informacijo o nadmorski višini, povprečnim naklonom odseka in podatkom o kilometrih, ki nas čakajo do vrha. Slednje na trenutke deluje na moč depresivno. Na srečo je naklon ves čas dokaj enakomeren, okoli deset odstoten, kar še dopušča občudovanje vse manjših vasi v dolini. Tualis, Ovaro in Comeglians proti jugu, pa Rigolatto in Forni Avoltri proti zahodu. In seveda vrhov na levem bregu potoka Pesarina, vse tja do vrha Monte Cimon (2415 mnv). In to kar med vožnjo. Približno dva kilometra pred vrhom (Localita Curva di Giof) se cesta postavi pokonci, na kilometru ki sledi, premagujemo 14% naklon. Na srečo smo na tem delu že nad gozdno mejo in nam čudoviti razgledi misli usmerjajo daleč stran od bolečih nog. Kljub temu, da smo dan poprej ob prečenju grebena Monte Pieltinis premagali več kot dva tisoč višincev, je slikovita panoramska cesta poskrbela za dovoljšnjo količino prepotrebnega optimizma.

Monte Neval

In to v takšni meri, da smo dober kilometer pred kočo Rifugio Chiadinas sklenili zapustiti panoramsko cesto »delle Vette« in se spotoma povzpeti še na Monte Neval (2061 mnv). Od kolovoza, ki se spušča proti planšariji Casera Neval di Sopra naj bi se že po nekaj deset metrih na desno odcepila pešpot proti vrhu Monte Neval. Izkazalo se je, da je povsem zaraščena in neprehodna. Zato smo po glavni cesti nadaljevali še tristo metrov poiskali naslednji na karti vrisani kolovoz. Zaradi večletne neuporabe je od kolovoza ostalo bore malo. Kljub temu smo odrinili (dobesedno) proti neizrazitemu vrhu Monte Neval. Kaj prida užitkov na vrhu nismo bili deležni, smo pa nad seboj opazili izrazitejši vrh z manjšo meteorološko postajo (2132 mnv), do katerega drži dobro uhojena pešpot in se povzpeli nanj. Od tu so bili razgledi veliko lepši. Če ne bi štedili z močmi, bi se se po markirani pešpoti Sentiero 151 preko travnate planote lahko povzpeli še za slabih stopetdeset višincev, na sam vrh Monte Crostis (2250 mnv). Z vrha so obljubljeni spektakularni razgledi, med drugim tudi na mogočen apnenčasti kompleks skupine Coglians-Chianevate. Mogoče kdaj drugič. Namesto proti vrhu, smo se po Sentiero 151 prav uživaško spustili do koče Rifugio Chiadinas, kjer smo si privoščili počitek in nekaj malenkosti z bogatega nabora lokalnih jedi.

Casera Chiadins, Crostis, Tarandut, Tarandon, Valsecca...

Od koče Rifugio Chiadinas se odpravimo na več kot sedem kilometrov dolgo prečenje razglednih pašnikov, tik pod grebenom vrhov Monte Crostis, Monte Pezzacul , Cuar del Bec in Monte Valsecca. Najprej nas čaka kratek spust proti planšariji Casera Crostis. Le nekaj sto metrov naprej je asfalta konec in nadaljujemo po čudoviti razgledni makadamski cesti. Po približno dveh kilometrih vožnje, ko cesta zavije ostro proti severu, se začnemo ponovno vzpenjati, a le do planšarije Casera Tarondut Alta, tik pod vrhom Monte Pezzacul (1876 mnv). Pod grebenom bolj kot ne po ravnem nadaljujemo proti naslednji planšariji Casera Tarondon Alta. Nad njo  se tik pod vrhom grebena nahajata dve manjši jezeri, Lago Tarond in Lago di Crasulina. Zlagali bi se, če bi trdili da je panoramska cesta Strada Panoramica delle Vette v začetku septembra samevala. Je pa v primerjavi s cesto na sosednji Zoncolan precej bolj umirjena. Naj vas ne preseneti, če si boste morali cesto deliti s čredo ovac ali oslov. Po nekaj manj kot petih kilometrih od Rifugia Chiadinas, tik za Casera Tarondon Alta, se cesta ponovno obrne proti jugu v smeri Monte Valsecca (1967 mnv). Če se na tem delu ozremo nazaj proti vrhu Monte Crostis, ob jasnem vremenu lahko v ozadju nad travnatim grebenom občudujemo mogočne vrhove skupine Coglians-Chianevate. Resnično veličastno!

Povratek

Tik pod vrhom Monte Valsecca, pri izviru Fontana Valsecca, je prečenja neskončnih razglednih pašnikov konec in začenja se desetkilometrski spust po ozki, ponovno asfaltni cesti proti sedlu Sella Valcalda (958 mnv), v neposredni bližini Ravascletta. Predno smo se začeli spuščati, smo napasli oči na strehah Ravascletta globoko pod seboj,  še bolj pa na smučiščih sosednjega  Zoncolana. Od tu ima človek občutek, kot da so na dosegu roke. Resnici na ljubo je bil spust najmanj atraktiven del izleta, gotovo je temu botroval tudi močan naliv, ki nas je spremljal od izvira Valsecca pa praktično vse do doline. Ko pridemo do glavne ceste Sutrio-Comeglians se držimo desno. Da se izognemo glavni cesti, ta izven glavne sezone sicer sploh ni kaj prida prometna, se že po nekaj metrih držimo desno in nadaljujemo po Viale Edelweiss. Za osnovno šolo zavijemo ostro levo in se po ulici Via Santo Spirito spustimo do istoimenske kapele, kjer se držimo levo in se po ulici Via Zoncolan spustimo do parkirišča ob spodnji postaji kabinske žičnice.

Komentar

Vzpon na Monte Crostis velja za enega težjih v Furlaniji – Julijski krajini. Zaradi neposredne bližine Zoncolana, sedemkratnega »udeleženca« dirke Giro d'Italia je po krivici zapostavljen, pa čeprav je vzpon proti Rifugiu Chiadinas, vsaj po našem mnenju, neprimerno atraktivnejši. Še bistveno bolj slikovito in nezemeljsko privlačno kot vzpon, pa je sproščujoče prečenje neskončnih pašnikov, tik pod grebenom vrhov Monte Crostis, Monte Pezzacul , Cuar del Bec in Monte Valsecca. Tega, da se nismo povzpeli na sam vrh Monte Crostis, še danes ne moremo preboleti. To bi bila res pika na I! Z veliko, ni pomota.