Monte Coglians

Vzpon po južnih pobočjih Monte Cogliansa, z 2780 metri najvišjega vrha Karnijskih Alp in osvojitev zavetišča Marinelli na 2122 metrih nadmorske višine, je vsekakor najbolj čislana tura v Karnijskih Alpah. Turistični center Furlanije-Julijske krajine in Benečije (Turismo FVG) v svoji brošuri "Cicloalpinistica Sull Alpi Carniche" ponuja v primerjavi z našo precej skrajšano verzijo, z izhodiščem na mejnem prehodu Passo Monte Crocce Carnico in ciljem v Ravasclettu. Pa verjetno še vodiča in »shuttle« za povratek. Mi smo si za izhodišče izbrali mestece Paluzza (600m), za vodiča karte Tabacco 1:25.000, številki 01 in 09 ter tako kot se spodobi, naredili krožno turo.

Ogrevanje

Iz Paluzze krenemo proti severu, v smeri prelaza Passo di Monte Croce Carnico, kjer je tudi mejni prehod. Po slabih šestih kilometrih tudi v najvišji sezoni precej neprometne ceste, pridemo do mesteca Timau (830m). Naslednjih šest kilometrov se vzpenjamo v približno enakem ritmu. Cesta nas pod številnimi galerijami pripelje do restavracije Casetta In Canada in le malo naprej, na drugi serpentini, glavno cesto zapustimo ter pot nadaljujemo po slabšem makadamu. Odcep je označen (Foresta Val di Colina), na smerokazu je podatek, da so do Rifugia Marinelli po pešpoti 148 potrebne tri ure hoda. Kasneje se je izkazalo, da ta podatek drži tudi za vožnjo s kolesom. Skoraj!

Ko pozabiš na izčrpanost

Vseh naslednjih osem kilometrov, to je od odcepa na 1100 metrih, pa do zavetišča Marinelli na 2122 metrih, je cesta speljana presenetljivo enakomerno. Niti naklon, niti podlaga praktično nikjer nista razlog za to, da bi sestopili s kolesa.

Spočetka, ko cesta poteka pretežno po gozdu, smo se že začeli spraševati, čemu neki je ta tura tako opevana? Takoj pa, ko smo izza ovinka ugledali zapuščeno in na moč dotrajano domačijo Casera Val di Collina, in ko so se nam odprli razgledi na okoliško gorovje praktično v vseh smereh, za malodušje ni bilo več prostora. Še tako utrujen človek tu dobi odmerek energije, ki mora zadoščati za vzpon do vrha. Sploh če si tako kot mi, vzame čas za sendvič.

Riffugio Marinelli

Nad domačijo se cesta nekaj sto metrov zelo strmo vzpenja, zato so jo prevlekli z betonom. Dober kilometer naprej od domačije, pridemo do odcepa levo, ki vodi do Casere Collina Grande. Ta od daleč izgleda v precej boljšem stanju kot prva. Tu se držimo desno, v smeri Malga Plotta, do koder je le slab kilometer. Ko prevozimo par serpentin nad Malgo Plotta, naravnost pred seboj ugledamo cilj – Rifuggio Marinelli. Izgleda tako zelo blizu. Morda malce nenavadno visoko, ampak - »na dohvat ruke!« Videz je precej varljiv, saj je do planinskega doma potrebno prekolesariti še približno tri kilometre in premagati dobrih 400 višincev. Ko se povzpnemo nad Malgo Plotta, za dodatno motivacijo služijo idilični razgledi na Monte Coglians. Bolje rečeno, lahko bi služili, če se ne bi ravno takrat močno pooblačilo in se začelo pripravljati na nevihto. Je pa vse skupaj delovalo bolj dramatično in...

Zadnjih nekaj sto metrov pred zavetiščem se mulatjera presenetljivo konča, do cilja pelje le še ozka pešpot. O (ne)smiselnosti smo se spraševali le do trenutka, ko smo prišli do zavetišča in opazili, da je cesta iz Colline še bistveno boljša. Pred domom je bil parkiran avto, niti ne pretirano terenski. Do kam vse Italijani naredijo ceste! Morda le še tole - ponudba v zavetišču je na nivoju, zato so precej zasoljene cene upravičene.

Spust v dolino...

...je bil precej drugačen od načrtovanega. Spustiti smo se nameravali proti Riffugio Tolazzi (1350m), kjer se začne asfalt proti Collini. Prevozili bi Collino in v Collineti zavili levo v smeri Autimis in Givigliana. Iz Givigliane (1124m) smo nameravali po pešpoti št 162 v Stalis (875m), od tu pa po cesti v Vuezis, Gracco in Mielli (630m).

Načrte nam je prekrižal naliv, ki se je od trenutka, ko smo zapustili zavetišče le še stopnjeval. Ker zlepa ni kazalo na skorajšnje izboljšanje, smo se sklenili spustiti proti zavetišču Tolazzi in naprej do Colline. Postajalo je vse huje, po čeladah je začela trkati tudi toča, zato smo se umaknili pod stopnice ene od hiš. Ker dežju ni bilo videti konca, smo se odločili, da bomo nadaljevali kar po glavni cesti v dolino, do mesta Forni Avoltri (890m). Če bi v tem vremenu moral vsakih petsto metrov gledati na zemljevid, bi z njega gotovo spralo vso barvo. Od Riffugia Marinelli do Forni Avoltri je bilo kar 14 km deževnega spusta. Asfalt in dež, zmagovita kombinacija. No, konec koncev sploh ni bilo tako slabo. Ko smo se v idiličnem mestecu peljali mimo informacijskega urada in povprašali kako daleč je še do Comegliansa, nas je za trenutek prevzelo malodušje. Petnajst do dvajset kilometrov, je pribil golobradec, očitno na počitniški praksi. Izkazalo se je, da jih je le dobrih dvanajst, pa še to ves čas blago navzdol. Nekje na polovici poti med Forni Avoltri in Rigolatom, smo se peljali skozi poldrug kilometer dolg tunel, kar je bilo precej pestro. In predvsem suho!

Še zadnja epizoda

Tik pred Povolarom se od glavne ceste na levo, na višini 560m odcepi cesta proti vasici Mielli (630m)in naprej proti vasi Tualis (890m). Končno povratek k načrtovani trasi. Pa še deževati je prenehalo. Od Tualisa je sledilo še slabih pet kilometrov izredno blagega vzpona do Ravascleta (960m), od koder se vzpenja gondola na sloviti Monte Zoncolan. Dvanajst kilometrov spusta nazaj proti Paluzzi je čista »cestarska« klasika.

Komentar

Je nekaj na tej turi, kar jo dela posebno. Kljub temu, da smo vrteli pedala maratonskih pet ur in pol, da nam je dež prekrižal račune in smo povsem premočeni naredili dvajset kilometrov viška po ne tako zelo ljubem nam asfaltu, da smo se morali po začetnih 1600 višincih še enkrat dvigniti za 400 metrov, nihče niti za trenutek ni zapadel malodušju. In na koncu nihče ni deloval izmučeno, kar bi glede na opisano upravičeno lahko pričakovali. Toplo priporočamo. Vsota za najem apartmaja v katerem koli mestu turistično prezrtih Karnijskih Alp se ne more primerjati s tisto, ki jo boste odšteli za zadnjo luknjo v Istri.