Monte Pieltinis

V Karnijskih Alpah smo bolj kot ne redni gostje. Že bežen pogled na spisek naših izletov je pokazal, da smo se zadnja leta osredotočali predvsem na njihov južni del, oziroma Karnijske predalpe. Zaradi bližine, seveda. Zato smo sklenili, da se po petih letih ponovno odpravimo v osrednji del pogorja, imenovanega po nekdanji rimski provinci Karniji. Prvi iz niza treh izletov je bil vzpon na Monte Pieltinis. Pri načrtovanju izleta smo si pomagali s karto Tabacco 1:25.000, številka 01 - Sappada, Santo Stefano, Forni Avoltri. S parkiriščem se tokrat nismo dodatno obremenjevali, saj smo krenili kar izpred začasnega bivališča v  vasici Pesariis (750 mnv). Zaselek z manj kot dvesto prebivalci slovi kot ena najočarljivejših vasi v Furlaniji. Poleg tradicionalnih kamnitih hiš, v senci visokih vrhov ugnezdeno vasico krasita še urarski muzej Museo dell'Orologeria Pesarina in stalna razstava monumentalnih ur. O spokojnosti, lepotah in zanimivostih male karnijske vasice bi lahko razpredali ure in ure...

Albergo Pradibosco

Skozi središče vasi se povzpnemo do državne ceste SS465 in krenemo proti zahodu. Že po nepolnem kilometru zapeljemo mimo tovarne ur, naslednice leta 1725 osnovane urarske delavnice Fratelli Solari. Medtem ko se komaj opazno vzpenjamo, nas po štirih kilometrih vožnje razveselijo lepi razgledi na vrh Terza Grande (2586 mnv). Le kilometer naprej se od ceste odcepi slabša gozdna cesta proti sedlu Passo Siera (1592 mnv) in naprej proti Sappadi. Prečenje pod vrhom Monte Siera (2443 mnv) smo imeli v planu že pred leti, a se je vzpon iz Sappade proti sedlu Passo Siera izkazal za prezahtevnega. Po nepolnih devetih kilometrih vožnje ob potoku Pesarina in premaganih štiristo višincih, prikolesarimo do manjšega smučišča ter hotela Albergo Pradibosco (1150 mnv). Tik ob spodnji postaji vlečnice nas table usmerijo levo proti planšariji Malga Malins. Od tu pa vse do razpotja nad omenjeno planšarijo, nas bo pot vodila po trasi pešpoti Sentiero 204a.

Malga Malins

Po izredno strmi gozdni cesti se spustimo do struge potoka Pesarina. Ker je struga speljana kar čez cesto, začetek septembra pa je bil precej deževen, nam ni preostalo drugega kot da zabredemo v mrzlo vodo... Na drugi strani se cesta strmo dviguje ob potoku Rio Malins, desnem pritoku Pesarine. Do planine Malga Malins (1672 mnv) nas čaka približno pet kilometrov klanca s povprečnim naklonom nekaj manj kot 15%. Če k temu prištejemo še nesprijeto in mestoma razmočeno podlago, večkratno prečkanje struge potoka Rio Malins oziroma njegovih pritokov, za povrhu pa še stalno prisotno grožnjo, da se bo vsak čas ulilo, mislim da ni potrebno več kaj dosti dodati. Da je bila ob potoku nekoč speljana ozka betonska cesta, pričajo zaplate betona, ki tu in tam pogledajo izpod nanosov kamenja in ostankov dreves. Zemeljski plazovi na okoliških pobočjih so bili res neusmiljeni. Med vzponom, ki v dobršni meri poteka ob kolesu, se nam mestom odpre lep pogled proti skalnatim vrhovom na nasprotnem bregu potoka Pesarina - Creton di Clap Piccolo (2439 mnv), Torri Pradibosco (2299 mnv), Creton di Clap Grande (2487 mnv) in snežno beli stavbi polaninske koče Rifugio Fratelli De Gasperi  pod njimi. Na višini okoli 1600 mnv, slabega pol kilometra pred  Malgo Malins, smo prišli iz gozda in razpoloženje je v trenutku postalo bolj vedro. Pašna sezona je bila v začetku septembra očitno že preteklost. Kompleks številnih hlevov, bivalnega in gospodarskih poslopij je sameval, zato pa so bili razgledi proti prej omenjenim in številnim drugim karnijskim vrhovom od tu še neprimerno lepši.

Forcella Pieltinis

Ker smo domače, predvsem mlečne izdelke, ki jih sicer ponujajo na planini za nekaj dni zamudili, smo si za silo opomogli z energijskimi ploščicami in nadaljevali z vzponom. Slabih tristo metrov nad planšarijo pridemo do makadamske ceste, ki se sem preko planine Malga Festons  povzpne s slikovite gorske vasi Sauris. Da zvesto ohranjajo stoletno tradicijo tako v arhitekturi kot v načini življenja, velja za vse tri njene zaselke, Sauris di Sotto, Sauris di Sopra in Lateis. Kljub temu, da gre za pravljično lepo vas, se na razpotju držimo levo v smeri planšarije Casera Vinadia. Do tja bomo kolesarili po trasi pešpoti Sentiero 204, ki se s Saurisa vzpenja proti sedlu Sella Vinadia, od tam pa se spusti proti dolini Val Pesarina. Najprej nas čaka poldrugi kilometer brutalno strmega vzpona do sedla Sella Vinadia (1880 mnv), od koder na drugi strani pod seboj občudujemo neskončne  pašnike in planšarijo Casera Vinadia Grande (1734 mnv). S sedla se strmo spustimo do omenjene planšarije. Med stanovanjskim objektom in hlevi se ostro levo odcepi pešpot Sentiero 204, malo naprej pa še gozdna cesta. Obe vodita proti dolini potoka Pesarina. Držimo se desno in nadaljujemo z vzponom proti razpotju Forcella Pieltinis (1881 mnv). Na dobrem kilometru vzpona po razglednem vzhodnem pobočju, tik pod vrhom Monte Pieltinis, hitro nadoknadimo izgubljene višince. Z razpotja Forcella Pieltinis, kjer dosežemo najvišjo točko izleta, se proti vrhu Monte Pieltinis (2027 mnv) ostro desno odcepi pešpot Sentiero 206. Z vrha se nadaljuje proti sedlu Sella Festons ter naprej proti Sella Rioda.

Casera Pieltinis, Gerona, Losa, Forchia...

Še zjutraj smo imeli trden namen povzpeti se po travnatem grebenu do vrha, pa smo se zaradi muhastega vremena odločili nadaljevati proti naslednji  iz niza planšarij. Kar se razgledov tiče, je spust proti še vedno delujoči mlekarni Casera Pieltinis (1739 mnv) najlepši del ture. Prostrani pašniki na planini Malga Pieltinis obsegajo praktično celotno vzhodno stran istoimenske gore. V bližini mlekarne je izvir potoka Pieltinis, razvodje pod vrhom pa je znano po enem najbogatejših barij v Karnijskih Alpah. Kot zanimivost, vse od izhodišča v vasi Pesariis, pa do Casera Pieltinis smo vozili po trasi 23. etape  poti treh dežel  »Julius Kugy«. Kljub temu, da od Casera Pieltinis proti Casera Gerona s spustom nadaljujemo po ozki asfaltni cesti, razgledi tu niso nič manj spektakularni. Mimo hlevov Casera Gerona (1622 mnv ) se po južnem grebenu gore Torondon spustimo do križišča, kjer se držimo levo v smeri naslednje planšarije, imenovane Casera Losa. Cesta na desno se spušča v dolino proti vasi Lateis na vzhodni strani jezera Lago di Sauris, mi pa smo s spustom za nekaj časa opravili. Do zavetišča  Casera Losa (1765 mnv) nas namreč čakajo štirje kilometri ne pretirano strmega vzpona, zopet preko prostranih razglednih pašnikov. Pot nas bo v nadaljevanju vodila po trasi pešpoti Sentiero 220 in hkrati po trasi 22. etape že omenjene pešpoti »Julius Kugy«. Planšarija Casera Losa se nahaja v čudoviti alpski dolini med gorama Monte Losa (1953 mnv) in Monte Val Boaria (1963 mnv), vzdolž grebena, ki ločuje kotlino Sauris od doline Val Pesarina. Po tem, ko si v Casera Losa dopolnimo zaloge vode, nas čaka kilometer blagega spusta, tik pod grebenom gore Monte Losa. Predno se strmo spustimo proti zadnji iz niza planinskih koč Casera Forchia (1724 mnv), bomo morali premagati še kilometrski klanec in dobrih šestdeset višincev.

Passo della Forcella

Ko smo pričakovali, da nas končno čaka le še spust v dolino proti Ovaru, nas je prav nespodobno presenetil klanec z okoli deset odstotnim naklonom, po katerem se je treba povzpeti do sedla Passo della Forcella (1823 mnv). Z Ovara do sedla pripelje ozka betonska cesta, ki se na nepolnih devetih kilometrih in 44 serpentinah dvigne za 1321 metrov! Vzpon velja za enega najsurovejših v Evropi. Na najstrmejših delih naklon dosega neverjetnih 28%!!!  Zgornji del, neposredno pod sedlom je najstrmejši in precej spominja na prosti pad v zabavišču Gardaland. Zaradi vse močnejšega dežja nam občutkov ni uspelo kaj prida ponotranjiti, v spominu je ostala le borba z zavornimi ročicami in težnostjo, ki nas je na vsak način hotela spraviti preko balance. Po treh kilometrih »izjemnega« spusta, smo sklenili prizanesti razbeljenim diskom in smo zavili na kolovoz, ki se ostro levo odcepi od ceste. V zgornjem delu je bil kolovoz preraščen z bujnim enoletnim zelenjem, kar pa na vozne lastnosti ni kaj prida vplivalo. V spodnjem delu je bil kolovoz mestoma precej strm in nesprijet, a je bila vožnja tu vsekakor sprejemljivejša kot nadaljevanje po strmem betonu.

Val Pesarina

Po dobrih štirih kilometrih kolovoza, nad kmetijo Stavoli dal Predi, bi lahko s spustom nadaljevali naravnost proti vasi Luint, a smo zavili desno in si v sosednji vasi Mione (710 mnv) spotoma ogledali palačo Micoli Toscano, imenovano tudi palača stoterih oken. V palači je leta 1926, med obiskom obmejnih ozemelj prenočil sam prestolonaslednik Umberto Savojski. V vasi Mione se držimo levo proti že omenjeni vasi Luint in po dveh kilometrih blagega spusta pridemo do križišča. Leva cesta se vzpenja proti vasi Ovasta, mi pa zavijemo desno in se spustimo proti naravoslovnem muzeju Museo Naturalistico ed Esposizione Faunistica. Tu ponovno zavijemo levo na cesto proti vasi Luincis. Tik pred mostom čez potok Degano, v neposredni bližini izliva potoka Pesarina v Degano, zapeljemo na državno cesto SS465, ki nas bo popeljala skozi čudovito dolino Val Pesarina vse do izhodiščne točke v vasi Pesariis. Na dobrih sedmih kilometrih blagega in enakomernega vzpona ob potoku Pesarina kolesarimo skozi zaselke Croce in Avausa, pa skozi upravno središče celotne doline Prato Carnico s svojo očarljivo arhitekturo in močno nagnjenim zvonikom cerkve San Canciano, sledi še vožnja skozi vasici Pieria in Osais, da bi polni vtisov končno prikolesarili nazaj do bisera doline, Pesariis.

Komentar

Petnajst kilometrov dolgo prečenje gorskega grebena nad dolino Val Pesarina opisano turo vsekakor uvršča v kategorijo naših najlepših kolesarskih podvigov, ocenjenih z vsemi točkami za »fotogeničnost«.  Preko neskončnih razglednih pašnikov na nadmorskih višinah med tisoč petsto in tisoč devetsto metri nad morjem, si druga za drugo sledijo planšarije Malga Malins, Casera Vinadia Grande, Casera Pieltinis, Casera Gerona, Casera Losa in Casera Forchia. Pogrešali smo le nekaj več sončnih žarkov...