Sella Somdogna

Ne bom trdil, da je Val Saisera  (dolina Zajzera) naša stara znanka, smo se pa od tu že dvakrat vzpenjali proti vrhovom na vzhodnem bregu potoka. Prvič na Višarje, drugič pa proti Sella Prasnig (Sedlo Prašnik) in naprej v Val Riofreddo (dolina Mrzlega potoka). Tudi spodnji del ceste, ki se s Sella Somdogna (Rudni vrh) spušča proti vasi Dogna (Dunja) smo že prevozili. Tokrat smo se odločili raziskati vse kar je vmes in se po kolesarski stezi Alpe Adria vrniti do izhodišča. Kljub temu, da tokratni izlet orientacijsko ni kaj prida zahteven, nam je prav prišla karta Tabacco 1:25.000, št.019 Alpi Giulie Occidentali, Tarvisiano.

Val Saisera 

Parkirišče smo poiskali v vasi Ugovizza  (Ukve, 775 mnv). Pred stavbo  nekdanje železniške postaje na Via Stazione.  Leta  1879 zgrajena železniška proga Pontebbana, ki je furlansko nižino povezovala z Avstrijo, je bila v celoti opuščena leta 1995. Od leta 2005 po opuščeni trasi poteka kolesarska pot Alpe-Adria FVG1, po kateri smo se odpravili v smeri proti Trbižu. Že po dobrega pol kilometra zapustimo kolesarsko pot in zavijemo v smeri vasi Valbruna (Ovčja vas). Ko po slabih dveh kilometrih prikolesarimo do križišča, ne zavijemo levo proti središču vasi, ampak se držimo naravnost proti dolini Zajzera. Še predno je vas za nami, kolesarimo mimo odcepa gozdne ceste, ki se vzpenja proti planini Malga Rauna (Planina Ravna). Le malo za tem na desni strani opazimo avstro-ogrsko vojaško pokopališče Heldenfriedhof. Poldrugi kilometer naprej, se na levo odcepi cesta proti Svetim Višarjam (Monte Lusari), mi pa nadaljujemo nepolne tri kilometre do planine Malga Saisera (1004 mnv). Tik preden prečkamo most čez potok Zajzera in se pred nami odpre prostrana alpska dolina, na desni strani opazimo prestižno urejen turistični kompleks, nastal na območju bivše smodnišnice italijanske vojske (Polveriera di Valbruna). Dolino na južni strani zapira mogočno ostenje Montaža, na vzhodni pa Monte Nabois grande (Veliki Nabojs). Na zgornjem delu prostornega makadamskega parkirišča, se od kapelice Cappellina Florit proti planinski koči Rifugio Fratelli Grego vzpenja označena planinska pot Sentiero 611.

Rifugio Fratelli Grego

Bolj kot planinske poti smo se razveselili čudovite gozdne ceste, ki se od tod vzpenja proti sedlu Sella Somdogna. Do planinske koče Rifugio Fratelli Grego (1389 mnv) nas čaka petnajst serpentin, dobri štirje kilometri in nepolnih štiristo višincev. Praktično na celotni dolžini je cesta speljana po gozdu. Na nekaj mestih jo preseka trasa že omenjene steze Sentiero 611, po kateri poteka tudi povsem legitimen kolesarski spust, na portalu Trailforks obarvan z rdečo barvo. Med vzponom se nam občasno odprejo pogledi proti Montažu in kot bi trenil se znajdemo na jasi pod planinsko kočo. Po čisto pravem jutranjem esspresu smo s potjo nadaljevali proti sedlu. Sprva se približno štiristo metrov spuščamo po gozdni cesti. Sledi kratek a izredno strm vzpon, na tem delu je cestišče utrjeno z betonom. Do sedla Sella Somdogna (1400 mnv), tik pod turistično planšarijo Casera Somdogna nas čaka le še nekaj deset metrov vožnje. Na sedlu je razpotje planinskih poti. Na desno, mimo turistične kmetije Casera Somdogna  se proti vrhu Jôf di Miezegnot (Poldašnja špica, 2087 mnv) vzpenja planinska pot Sentiero 609. Na levo, proti vrhu Jôf di Somdogna (Krniška glavica, 1889 mnv) pa drži Sentiero 610. Pobočja obeh vrhov so med prvo svetovno vojno zavzele italijanske čete, o čemer priča veliko število ostankov vojaških objektov.

Val Dogna

Ob izbruhu prve svetovne vojne je mejna črta med kraljevino Italijo in Avstro-ogrskim cesarstvom potekala vzdolž vrhov med Kanalsko dolino (Val Canale) in dolino Dunje (Val Dogna). Od vasi Dogna (Dunja, 430 mnv) pa vse do sedla Sella Somdogna je bila pred in med prvo svetovno vojno zgrajena osemnajst kilometrov dolga vojaška cesta, vzdolž ceste pa je potekala utrjena obrambna linija. Obrambna črta je bila zgrajena z namenom zaustavitve morebitnega avstro-ogrskega vpada na italijansko ozemlje. Toliko za uvod v »osemnajstkilometrsko uživanje« , med katerim se bomo spustili za več kot 1100 višincev!

Že po slabem kilometru se peljemo mimo vojašnice Casermetta Caporale Sebastiano Vuerich, le malo za tem prečkamo hudourniško strugo potoka Dogna (Dunja). Ko po nepolnih treh kilomnetrih spusta prevozimo zadnjo od osmih zaporednih serpentin, na desni pod cesto zagledamo turistično kmetijo Agriturismo Plan dei Spadovai . Tik nad kmetijo se nahaja nekaj vojaških ruševin in Cappella del Battaglione Gemona. Poldrugi kilometer od planine Malga Plan dei Spadovai, na levi strani cestišča opazimo spominsko obeležje, posvečeno podpolkovniku (Colonello Luigi Zacchi) iz bataljona alpinov Feltre. Po tem istem podpolkovniku so poimenovali tudi planinsko kočo Rifugio Zacchi, ki smo jo obiskali pred leti med potepanjem okoli Tromeje. Še en ovinek, most preko hudournika Rio Bianco, pa vožnja skozi tunel in znajdemo se pri ostankih znamenite obrambne linije Linea difensiva dei Plans. Sistem pokritih strelskih položajev in predorov se je od ceste spuščal proti potoka Dogna in se vzpenjal na nasprotnem bregu. Kot že omenjeno, namen obrambne linije je bil onemogočiti  morebiten prehod avstro-ogrskih čet iz doline Val Saisera proti zahodu.

V nadaljevanju nas cesta vodi skozi manjša zaselka Mincigos in Costa Sacchetto. Še malo naprej je vasica Chiout z ostanki mogočne vojaške žičnice Teleferica militare della val Dogna. Ostre zime z obilnim sneženjem so onemogočale transport po slabi cesti, zato so zgradili žičnico, ki je vojaški material in zaloge  dostavljala v Chiout neposredno iz Kluž (Chiusaforte). Mimogrede, Chiout smo pred leti že spoznali, in sicer smo se pod vrhom Jôf di Dogna (1961 mnv) sem spuščali s planine Malga Poccet. Ko prevozimo naslednji zaselek, imenovan Chiout Zucuin, v soteski potoka Rio Mas pod cesto opazimo ostanke prvotne ceste. Sledi še zaselek Chiout di Pupe in po osemnajstih kilometrih se končno spustimo do vasi Dunja. Na tem mestu velja omeniti, da smo celoten odsek od Ovčje vasi do Dunje vozili po trasi devete etape italijanske romarske poti Cammino Celeste.

Pontebba

Po tem, ko smo se zapeljali pod viaduktom državne ceste SS13 se držimo desno in čez dobrih sto metrov poiščemo strmo dovozno cesto, po kateri se povzpnemo do  kolesarske steze Alpe-Adria FVG1. Skoraj štiristo kilometrov dolga kolesarska steza Alpe Adria povezuje avstrijski Salzburg z obalo Jadranskega morja. Na poti do Gradeža (Grado) prečka celotne Alpe. Ko prestopi italijansko mejo je praktično ves čas speljana po trasi zgodovinske železnice Pontebbana. Dobrih sedem kilometrov dolg odsek med Dunjo in Pontebbo je še posebej zanimiv, saj je speljan skozi številne tunele, mostove in viadukte. Tik pred Pontebbo, do prve svetovne vojne je skozi mesto potekala državna meja med Italijo in Avstrijo, se spustimo na glavno cesto. Če nas številni lokali ob glavni ulici ne premamijo, nadaljujemo proti vasici Laglesie-San Leopold. Tam se po petih kilometrih ne pretirano atraktivne vožnje pri opuščeni železniški postaji ponovno znajdemo na  trasi nekdanje železnice. Vzporedno z reko Bela (Fella) nadaljujemo po čudoviti kolesarski stezi proti izhodišču v Ukvah. Spotoma prevozimo vasi Lužnice (Bagni di Lusnizza), Santa Caterina in Naborjet (Malborghetto). Od Dunje do izhodiščne točke v Ukvah, ne da bi opazili prevozimo dobrih enaidvajset kilometrov in premagamo skoraj petsto višincev.

Komentar

Sproščujoč, povsem nezahteven kolesarski krog z obilico lepih razgledov. Še posebej bo izlet na kožo pisan ljubiteljem vojne zgodovine. Da bi ob povratku po kolesarski stezi Alpe-Adria uživali še bolj, bi morali izbrati primernejši datum. Na praznik Marijinega vnebovzetja je steza pokala po šivih.