Sedlo Prašnik

Tudi tokrat naju je avto počakal na brezplačnem parkirišču pod spodnjo postajo gondole v Žabnicah (Camporosso in Valcanale, 805m). Navada je železna srajca.

Začetek poti je identičen tisti na Višarje. Krenemo po kolesarski stezi »Cyclovia Alpe Adria« proti zahodu, v smeri Ovčje vasi (Valbruna). Ko pridemo do ceste, zavijemo levo in čez dobrih petsto metrov smo v Ovčji vasi. Peljemo kar skozi naselje. Na koncu vasi zavijemo na cesto za dolino Zajzera (Val Saisera), ki pelje ob istoimenski hudourniški reki. Blago vzpenjajoča se cesta nas vodi mimo vojaškega pokopališča, kamor je avstro-ogrska vojska leta 1916 pokopala svoje vojake, padle v bližini druge obrambne črte, ob vstopu v dolino Zajzere. Čez slaba dva kilometra ugledamo tablo z napisom Santuario del Monte Lussari, oziroma svetišče Višarje. In tu bi se zgodba lahko za lep čas končala...

Dolina Zajzera (Val Saisera)

...če bi bila tistega dne naklonjena enostavnim rešitvam. Pa kot po navadi nisva bila! V osnovi je bila tura načrtovana kot dodatek h kopanju v Rabeljskem jezeru. Nekaj lahkega, ne preveč utrujajočega, brez velikih pričakovanj. Ker pa je za zgolj »bednih 700 višincev« škoda bencina, je bilo treba še malo raziskati okolico.

Za tiste, ki si ne bi radi močili nog – na omenjenem odcepu je možno zaviti s ceste, levo v smeri Višarij. Ne čez most proti kmečkemu turizmu »Dai Prati Otzinger« temveč se držite desno. Prvi odcep na levo je cesta proti Višarjem (po njej delno poteka pešpot 615), na naslednjem razcepu se držite levo. Kmalu za razcepom se na cesto priklopi pešpot 616 proti zavetišču Pellarini in Sedlu Prašnik (Sella Prasnig).

Kot rečeno, midva sva se raje odpeljala še dva kilometra in pol naprej, do parkirišča na Planini Zajzera (Malga Saisera, 1004m). Od tu cesta pelje naprej, proti zavetišču Grego, midva pa sva se spustila levo, proti strugi hudournika. Kar je na karti vrisano kot makadam, se je izkazalo kot v beli hudourniški grušč »urezana« cesta. S težavo sva se prebijala naprej, čeprav praktično ni nobenega naklona. Je pa podlaga toliko bolj naporna. In zabavna obenem. Kjer je granulacija manjša se udira, kjer je večja so večje tudi težave. Ko pridemo skoraj tik pod vznožje Montaža »cesta« zavije proti vzhodu. Vse dokler nisva prišla do mostu čez Zajzero, nisva bila povsem prepričana, če je to res cesta. Še malo vožnje po sipinah, potem pa podlaga postane bolj utrjena in cesta razpoznavnejša. Sledita torej dobra dva kilometra blagega spusta po gozdu in tu se cesta konča. Nadaljuje se sicer na nasprotnem bregu, a sva se sklenila spustiti kar po strugi navzdol. Teh par sto metrov bova že nekako, sva si rekla. In tu se je začela nova zabava. Ko na desnem bregu ni bilo več kam stopiti, je bilo treba na levega in tako naprej. V prvem poskusu sva še gradila »nasipe« in »mostove«, a hitro spoznala, da se bo pač treba sezuti in zabresti do kolen v ledeno vodo. Ko sva na nasprotnem bregu končno ugledala makedamsko cesto sva potok še zadnjič prebredla in zabave je bilo konec.

Vzpon

To, kako sva se borila z naslednjimi ne polnimi šestimi kilometri (slabih 700 višincev), pač ni vredno podrobnejšega opisa. Morda le to, da gre v povprečju za 13% naklon in so nekateri deli tako strmi, da sva enostavno morala sestopiti. Podlaga je bila sicer dovolj dobra in je dopuščala vožnjo, je pa bilo malodušje ob tem, da strmina niti za trenutek ne popusti, premočno. Ko sva prišla do prvega odcepa na levo, sva bila preprična, da je to mesto, kjer je treba zapustiti markirano pot 616. Na srečo nama ni bilo treba na lastni koži odkriti, da se motiva. Sta to dovolj dobro opravila domačina, ki sva ju srečala že spodaj, pa jima nisva uspela slediti. Včasih pač ne velja biti prehiter. Predno pridemo do pravega odcepa, moramo v daljavi pred seboj ugledati zavetišče Pellarini, precej visoko pod vrhom Cime delle Rondini. Šele po tem sledi odcep na levo proti sedlu Prašnik (Sella Prasnig). Sprva je vzpon precej monoton, ko pa na višini približno 1350 m pridemo do prve serpentine, postane vožnja spet bolj zanimiva. Šest, sedem kratkih serpentin in znajdemo se na sedlu (1491m). Tu je nerazgledna jasa, kjer je križišče pešpoti 615 (najina smer) in 617, od zavetišča Pellarini proti vrhu Kamniti lovec (Cima del Cacciatore) oziroma proti Višarjam. Od tu sva nadaljevala še priližno kilometer in pol blago navzgor do prostranega pašnika, kjer sva dosegla najvišjo točko izleta (1516m). Od tu je čudovit razgled na vrhove Kamnitega lovca, ki je priljubljena izletniška točka. »Zaradi kratkega dostopa, ki ga skrajša žičnica na Višarje je dobro obiskan. Na vrh na katerem stoji križ pripeljeta dve poti. Prva, ki jo uporablja večina planincev in je tudi lažja pride z Svetih Višarij, druga težja pa iz doline Zajzere po markirani peš poti čez sedlo Prašnik. Tudi lažja pot v zadnjem delu zahteva precejšnjo previdnost.«

Dolina Mrzle vode-Riofreddo

Sledil je spust do zaselka Riofreddo, sestavljen iz dveh povsem različnih delov. Na prvih treh kilometrih opravimo večino dela, saj se spustimo na vsega 1000m (16% naklon). Podlaga je precej gruščasta, ampak z ravno prav hitrosti je bilo začuda vse zelo tekoče in vse prej kot mučno. Misel, ki naju je spravila v še boljšo voljo je bila – kakšna sreča, da nisva šla gor s te strani. Sledilo je še pet kilometrov čistega užitka v blagem spustu do glavne ceste Bovec – Trbiž. Cesta je ves čas speljana po bregovih hudourniškega potoka Mrzla voda. In kaj te v vročem dnevu bolje odžeja kot mrzla voda? Mrzla voda z veliko začetnico.

Slabih pet kilometrov glavne ceste sploh ni bilo tako mučnih, kot bi človek pričakoval. Prometa ni bilo, naklon je majhen in na srečo vseskozi navzdol. V trenutku sva bila v Trbižu. Na nepreglednem križišču tik pred centrom, kjer glavna cesta zavije levo in navzgor skozi center proti Žabnicam, sva zavila desno proti Sloveniji. Ko se čez par sto metrov cesta razcepi, sva peljala po levem kraku navzgor in za prvim ovinkom sva se znašla na kolesarski stezi. Na zadnjih petih kilometrih je vsekakor najbolj zanimiva stara železniška postaja Trbiž (Tarvisio Citta), ki je bila uradno zaprta 14. Avgusta 1967, železniške tire pa so odstranili v osedemdestih letih prejšnjega stoletja.

Komentar

Ko človek najmanj pričakuje, je lahko najbolj presenečen. To je misel, ki se je še enkrat več izkazala za resnično. Zabava po strugi Zajzere, mučen vzpon poplačan s prelepimi razgledi, čudovit in ne pretirano naporen spust, dolga sproščujoča vožnja po soteski Mrzle vode... To je to!