Veliko Rujno

Med potmi, predlaganimi na spletni strani Zadar Magic, je vzpon na Veliko Rujno, čudovito planoto nad Starim gradom, na prvem mestu.

Gre za orientacijsko povsem nezahteven vzpon, v pomoč mi je služila topografska karta SMAND 1:30.000 (Južni Velebit II, oziroma 18a). Morda je še najteže najti odcep na magistrali, v središču Starega grada. Od tu naprej je prvih par križišč več kot zgledno označenih, potem pa teh tako in tako ni več.

Vzpon

Kar takoj, ko zapustimo magistralo, se začne asfaltna cesta precej strmo vzpenjati. Naklon ne popušča niti za trenutek in tako je dobrih šest kilometrov, vse do konca asfalta in parkirišča na višini 660m. Ob poti je nekaj bolj kot ne zapuščenih zaselkov. Na bolj razglednih delih sem se kar pogosto ustavljal. Deloma zaradi čudovitih razgledov na razčlenjeno obalo, včasih pa mi je zavoljo strmine enostavno primanjkovalo zraka. Od konca asfalta pa do planote (900m) vodi približno šest kilometrov solidnega makadama. Predvsem je bistveno bolj položen kot spodnji del. Že nekje na sredini makadama stoji obvestilo, da vstopamo v Nacinalni park Paklenica. In to je vse, kar predvideva spletna stran Zadar Magic.

Nacionalni park Paklenica

Ker sem nepoboljšljiv pristaš krožnih poti, mi povratek po isti poti ni preveč dišal. Kot logično nadaljevanje začete poti, se je ponujal vzpon na Stražbenico, spust do Ivančevega doma v Parićih, od tu pa ob potoku VelikaPaklenica v dolino, vse do vhoda v Nacionalni park. V našem primeru bolje rečeno, do izhoda iz njega.

Dan pred opisano turo, sem si peš ogledal kako izgleda omenjena pot ob Veliki Paklenici. Vstopnina v park je 40 HRK plus 10 HRK za parkiranje avtomobila, kar je roko na srce, povsem sprejemljivo. Avto pustimo kak kilometer višje od vhoda. Ko se z avtom ne da več naprej se začne strma, s precej velikimi skalami tlakovana pot, večji del tudi v obliki stopnic. In tako kar nekaj časa. Ko pot ni več tako strma, se spremeni v lepo široko pot, ki vztraja vse do Planinskega doma Paklenica. Od tu naprej, do Ivančevega doma v Parićih oziroma do Ramića (dvesto metrov više), je še dobrih 20 minut hoje po precej spremenljivi podlagi. Če bi bila vožnja s kolesom po parku dovoljena, bi bila zadeva čisto sprejemljiva. Poleg izrecne prepovedi vožnje s kolesom in morebitne kazni, katere plačilo bi tvegal, so tu še kolone turistov,v glavnem nemških upokojencev, zato sem se prvotni zamisli enostavno odpovedal.

Stražbenica

Čeprav je bil vzpon vsaj v prvem delu precej naporen, sem sklenil vsaj malo »raziskati« planoto. Najprej sem se odpravil proti že omenjeni Stražbenici. Sledimo markirani poti (pešpot št. 39)za Ivančev dom v Parićih. Stražbenica ni kak omembe vreden vrh, gre bolj za sedlo na višini 1160 metrov. Dobršen del se vozimo po lepem kolovozu, sledi simpatična pešpot. Vse više ko smo, bolj neprijazna (nevozna) postaja. Malo pred ciljem je znak za prepoved vožnje s kolesom. Do tu je torej možno brez večjih težav. Prav tako bi bil v večji meri možen spust ob Veliki Paklenici. Edina neznanka ostajajo še preostali, približno štirje kilometri spusta od Stražbenice (1160m)do Ivančevega doma (570m). Morda kdaj izven sezone, po predhodnem dogovoru z upravo parka...

Veliko in Malo Rujno

Planota je bila konec maja povsem zelena in en sam ogromen pašnik. Na njem pa le ena manjša čreda krav. O tem, da je bila paša tu svoje čase način preživljanja poletij, priča precej veliko število bolj kot ne zapuščenih planšarij.

Nekaj je sicer obnovljenih za potrebe turizma, večina pa jih je v precej klavrnem stanju. Ker se mi še ni vračalo v dolino, sem pot sklenil nadaljevati naprej do Malega Rujna. Kolovozi po planoti so čisto »užitni«, zato se mi je ob pogledu na karto odprlo novo upanje za drugačen povratek v dolino. Nekje sredi Malega Rujna naj bi šla proti dolini (Zavrata) planinska pot št.51. Vrisana je precej optimistično. Na omenjenem »križišču« smerokaz proti Zavratom sicer obstaja, o kakšnem kolovozu ali shojeni poti pa ni sledu. Ne pretirano razočaran sem se vrnil, si na povratku ogledal spomenik Velike Gospe, zapuščene planšarije v Marasovićih, poklepetal s priletno gospo, ki je pripravljala svojo »vikendico« za turiste iz Zagreba in se po isti poti spustil v dolino. In diski so žareli...

Komentar

Ko sem prebolel travme zaradi povratka po isti poti, so ostali le še spomini na zahteven vzpon s čudovitimi razgledi, predvsem pa na prostrano planoto, ki z nostalgijo zre nazaj, na neke boljše čase. Sredi poletne sezone, bi bil vzpon za voljo visokih temperatur, verjetno precej neugoden.