Čaven

S parkiranjem v Ajdovščini (107 m) ni posebnih težav. Kjer koli že pustimo avto, s kolesom se moramo odpraviti proti sevrozahodu. Čaven je težko zgrešiti – je najmogočnejši od hribov, ki se vzpenjajo strmo nad Ajdovščino. Vsaj približno sva se nameravala držati poti, kakor je opisana v Strmih kolesnicah. Po Cesti IV. Prekomorske, mimo Mladinskega centra do izvira Hublja. Tu cesta zavije ostro levo proti zaselku Gorenje. Peljemo skozi prvi zaselek, kak kilometer in pol od izvira, še pred prvimi hišami naslednjega zaselka zavijemo na ozko asfaltno cesto desno in navkreber. Oznak ni, nasproti odcepa je ekološki otok s kontejnerji. Že čez kakih petdeset metrov asfalt vodi na levo, mi pa nadaljujemo po strmem kolovozu naravnost. Kolovoz je izredno strm, podlaga pa nemogoča, še sploh na najbolj strmih delih, tako da sestop s kolesa tu pa tam ne bo v ne vem kakšno sramoto. Po nekaj več kot dveh kilometrih sva se znašla na glavni asfaltni cesti Lokavec-Predmeja. Vseskozi sva se namreč držala boljšega kolovoza, ki je bil služil kot obvoz pri sanaciji plazu nad Lokavcem.

Kakor koli, naslednjih osemsto metrov sva se vozila po »avtocesti« proti Predmeji. Na prvem vidnem odcepu sva cesto zapustila in zavila desno, po z robidami preraščeni pešpoti. Dobrih dvesto metrov in že sva bila nazaj na mulatjeri. In tu se je »kalvarija« začela. Dva kilometra in pol izredno strme, precej razsute mulatjere. Paternu v Strmih kolesnicah vzpon sicer opisuje kot »mestoma neprevozen«, meni pa se je zdela primernejša besedna zveza »le mestoma prevozen«. Po vseh mukah, vmes mi je razpadel sicer že močno dotrajan Scottov čevelj, ki sem ga vsaj za silo popravil z izolir trakom, sva končno le prišla nazaj na cesto Lokavec - Predmeja, kakih sto metrov nad kapelico in le malo pred križiščem, kjer glavna cesta zavije desno proti Colu, cesta naravnost pa gre proti Lokvam. Na križišču je spomenik izumitelju Jožefu Reslju, kar pa je bilo v tistem trenutku še veliko bolj pomembno – vodnjak s pitno vodo (890m).

Po Trnovskem gozdu

Z novimi zalogami vode sva se odpravila naprej, v smeri proti Lokvam. Cesta kaj kmalu postane makadamska in čez slaba dva kilometra pridemo do razcepa – desno gre cesta proti Golakom, levo pa proti Čavnu. Tu sicer zavijemo levo, a na naslednjem križišču ne zavijemo proti Čavnu, temveč se držimo glavne ceste proti Lokvam oziroma Trnovem. Naslednjih deset kilometrov pot poteka bolj ali manj po ravnem. Osvežujoča vožnja po Trnovskem gozdu se je v veliki meri oddolžila za krvavi pot do Predmeje. Najprej sva zapustila cesto in peljala po kolovozu čez »Gospodove senožeti«. V stilu slovenske realnosti, tu ni ne duha ne sluha o kakih senožetih. Gotovo so nekdaj bili, a so danes povsem zaraščeni. Čez poldrugi kilometer kolovoza, ki mimogrede ni nič slabši od bolje vrisane ceste, sva se vrnila na cesto in nadaljevala proti Prevali. Tu se konča zaščiteni krajinski park Smrečje. V Prevali sva zavila levo, sprva malce navzgor, potem blago navzdol. Čez kaka dva kilometra je križišče – glavna cesta (asfalt in the midle of nowhere) gre desno v smeri Krnice, levo pa gre cesta proti Čavnu. Krenila sva na levo, ampak ne po cesti, temveč po kolovozu malce niže. Ta se kmalu priklopi nazaj na cesto, še poldrugi kilometer in že sva bila na križišču Ravne, kjer stoji samotna počitniška hiša. Od tu v dolino pelje mulatjera, po kateri sva se kasneje vračala, naravnost pa pelje cesta do zavetišča Antona Bavčerja na Čavnu. Sledi kake štiri kilometre blagega vzpona do zavetišča (1242m).

Pet sto metrov naprej od zgradbe zavije kolovoz levo proti Velikem Modrasovcu (1355m). Na tem mestu se velja ustaviti in se naužiti razgledov v dolino. Enkratno! Sicer bi človek z lahkoto cel dan »zijal« v dolino, a kar se mora, se pač mora. Krenemo po kolovozu, ta se proti vrhu zoži v pešpot, ki pa je vseskozi prevozna. Na vrhu je razočaranje popolno – kamnita škarpa, vse zaraščeno in predvsem nobenega razgleda. Nekaj podobnega kot Mokrec. Od sodelavca, sicer rodom iz Ajdovščine sem (kasneje) izvedel, da ime Modrasovec tam ni slučajno!? Po isti poti se vrnemo do zavetišča in naprej do križišča Ravne. Cesta do Raven sicer ne ponuja razgledov v dolino, poteka pa pod vrhom impozantnega Kuclja, ki bi bil verjetno precej boljši cilj kot je bil Modrasovec. Pa drugič.

Spust v dolino

Od križišča Ravne pa do prvega zaselka vasi Vrtovin (Fevči), je slabih sedem kilometrov. Sprva se vozimo dobrih pet sto metrov po slabi cesti, bolj kot ne po ravnem do roba planote, kjer se zopet ponujajo fantastični pogledi na dolino. Od tu naprej pa z eno besedo – pasijon! Za roke in kolo. Totalno razsuta mulatjera, serpentine poskrbe da vsaj ni prestrma. Kljub temu sem moral vsake toliko ustaviti, da sem spočil roke in zbral pogum za naprej. Na skalah mi je uspelo zviti menjalnik tako nerodno, da se je zagozdil med napere povsem nove feltne. Vsekakor mi spust v zameno za trpljenje in poškodovano kolo ni ponujal prav nobenega užitka. Je bil pa dosežek to, da sva cela prišla v dolino.

Povratek v Ajdovščino

V Fevčih nama je prijazni domačin razložil, kako priti do Kamnja, razjasnill da je tu devet zaselkov, ki vsi spadajo pod Vrtovin (tako jim piše tudi na hišnih številkah). V Kamnju sva pri cerkvi zavila levo, da bi se čim bolj izognila glavni cesti. Krenila sva po kolovozu med vinogradi in sadovnjaki proti zaselku Ruštiji, v Skriljah pa sva se vdala in zavila proti glavni cesti. Po približno petih kilometrih stare glavne ceste sva prišla do avta.

Komentar

Zelo kontroverzna tura, ne vem ali si jo želim ponoviti. Če pa že, bi izbral kako bolj humano varianto vzpona, predvsem pa spusta. Znašel sem se na razpotju – ali nabaviti polno vzmeteno kolo, ali pa se spustom kot je ta enostavno izogibati. Če ne bi bilo čudovitih razgledov z roba planote in sprošujoče vožnje po Trnovskem gozdu, bi bil vtis bolj kot ne katastrofalen. Množica enekovrednih cest po Trnovskem gozdu zahteva dobre zemljevide, oziroma še bolje - kako sodobnejšo navigacijsko napravo.