Monte Zovo

Z avtom se sputimo iz Sappade proti San Stefano di Cadore. Ko prevozimo krajšo galerijo, na desni uzremo most čez reko Piave. Krenemo preko mosta in takoj za mostom zavijemo desno. Tu je manjši kamping “Val Visdende”(1004m), kjer lahko pustimo avto. V senci! V pomoč nam bosta karti Tabacco 1 in 17. Na karti 1 namreč zmanjka del, zahodno od Coste.

S kolesom se vrnemo preko mosta na glavno cesto in se spuščamo proti San Stefano di Cadore. V zaselku Presenaio zavijemo desno proti San Pietro do Cadore. Ko prispemo do slikovitega trga s cerkvijo Svetega Petra in gostiščem Albergo Stella Alpina, se držimo levo in se spustimo mimo pokopališča. Cesta desno in navkreber vodi v Valle in naprej proti Forcella Zovo. Pod pokopališčem pridemo do večjega križišča.

Cesta levo vodi v dolino do glavne ceste Sappada - San Stefano di Cadore, mi pa krenemo desno in navkreber, proti Costalti (1302m). Cesta je sicer umetelno speljana, s čudovitimi serpentinami, težava je le v tem, da je neprestano izpostavljena dopoldanskemu soncu. Ko prispemo do prvih hiš, se odcepimo levo, proti Costalissoio. V središče mesteca Costalta, tako slikovito umeščenega visoko na pobočju hribov, torej niti ne pridemo. Sledijo slabi štirje kilometri vožnje, bolj kot ne po ravnem, do mesteca Costalissoia (1247m). Tu se držimo desno. Čakata naš še približno dva kilometra mirne asfaltne ceste do Coste (1346m). V Costi vozimo pod cerkvijo, malo naprej pa se odcepimo ostro desno v smeri Rifugio de Doo (označeno).

Kljub temu, da v aprilu in maju nisem naštel dveh suhih dni zaporedoma, sem se do Coste že naužil pekočega sonca za celo leto nazaj. Še sreča, da je praktično pred vsako hišo vodnjak s stalno tekočo izvirsko vodo. Jasno mi je bilo, da me od tu naprej čaka zelo strm vzpon, saj je na kratki razdalji potrebno premagati šeststo višincev. Pogled na gozd, skozi katerega je speljan preostanek poti me je navdajal z optimizmom. Kar pa se je pokazalo za povsem neupravičeno. Cesta sicer poteka po gozdu, je pa na obeh straneh ceste vse drevje “radodarno” posekano, opoldansko junijsko sonce pa tudi ne žge pod ravno položnim kotom. Kakorkoli, s precejšnjimi težavami sem se privlekel do koče Rifugio de Doo (1876m). Koča je povsem nova, in na starejših kartah še ni označena. Končno sem prišel do kave in radlerja. Če ne bi bilo vode na vsakem koraku, bi znalo biti precej hudo. Bil bi greh, če se ne bi povzpel na vrh Monte Zovo (1943m), ko sem se že znašel tu. Tik pred kočo se na levo odcepi dober, ne prestrm kolovoz, po katerem se z lahkoto pripeljemo na vrh. Vrh je zanimiva, razgledna travnata planota, z razgledi dobesedno na vse strani.

Z vrha se spustimo nazaj do kolovoza. Nekaj deset metrov naprej se začne pešpot Sentiero 165. Sentiero 165 je čudovit travnat kolovoz, ki naravnost v dolino pelje proti mestecu Costalissoia, mi pa zavijemo ostro levo, v smeri sedla Sella dei Pradetti (1757m) in naprej proti Rifugio Forcella Zovo. S sedla Sella dei Pradetti se trail 165 nadaljuje kot slabo shojena pešpot, ki se odcepi na levo od kolovoza, po katerem smo prišli, le ta pa se nadaljuje kot Sentiero 154 naprej proti dolini Val Visdende. Do sedla Pradetti je kolovoz mehak in tekoče speljan. Na zavojih so “bande”, očitno izdelane nenamenoma s kros motorji. Čudovito, a čisto prekratko. Od sedla naprej, trail 154 torej, pot dobi obliko povsem konkretne gozdne ceste, a še vedno lepo speljane in s povsem nezahtevno podlago. In tako naprej do Rifugio Forcella Zovo. Glede na sestavo obiskovalcev bi lahko sklepal, da je omenjena koča priljubljena zlasti med motokrosisti.

Takoj za kočo se držimo ostro levo. Kakih 100m niže je namreč stičišče asfaltnih cest . Leva pelje v Valle, desna pa v Costalto. Vsekakor se jima izognemo in kot rečeno krenemo po makadamu, ostro levo. Cesta po parih zavojih postane asfaltna, čez kaka dva kilometra pripeljemo do Albergo Miravale (1359m). Nadaljujemo po asfaltni cesti preko pašnikov, ki naj bi bili med domačini priljubljen »piknik plac«, a očitno celotedensko neurje novembra 2018 tudi temu delu ni prizaneslo. Vozimo mimo Agriturismo Malga PraMarino (1289m), vse do križišča, kjer se držimo desno. Cesta levo pelje namreč proti Bivio Cladon, kjer se začne Sentiero 170. Tu sem po prvotnem načrtu nameraval izpeljati del ture, in sicer proti kmečkemu turizmu Casera Dignas in naprej proti Tilliacher Joch na meji z Avstrijo. Na povratku, kak kilometer pred kmečkim turizmom, se od ceste na levo odcepi Karnijska transverzala, ki na tem delu povezuje gorske pašnike in se zato imenuje »Strada delle Malghe«. Pot je bila zaradi podrtih dreves na žalost zaprta. Preostal je le še spust po asfaltni cesti ob hudourniški reki Cordevole do campa “Val Visdende”

Zanimiva in zelo razgledna tura, ki ji poseben pečat dajejo slikovita gorska mesteca, skozi katere nas pelje pot. Ne gre se je lotevati v največji vročini, ampak to verjetno ne velja le zanjo.