Sabotin in Sveta gora

Parkirišče med železniško postajo in mostom čez Sočo v Solkanu je odlična izhodiščna točka za vzpon tako na Sveto Goro, kot tudi na Sabotin na sosednjem bregu reke. Najprej smo se odločili osvojiti Sabotin. Malo na okoli, seveda.

Oslavje

Po Cesti IX. korpusa kolesarimo proti Italiji, zavijemo proti Soča fun parku, prečkamo železniško progo in čez petdeset metrov zavijemo levo na kolovoz, kjer neopazno prečkamo državno mejo. Nekaj časa vozimo med vinogradi, a se hitro vrnemo na Via degli Scogli po kateri se spuščamo proti Ponte di Piuma kjer prečkamo Sočo. Na desnem bregu se držimo desno v smeri Oslavja. Mimo slovenske osnovne šole Josipa Abrama se povzpnemo do Kostnice na Oslavju (Sacrario Militare del Oslavia), veličastnega spomenika vojakom, padlim med prvo svetovno vojno v bitkah na območju Gorice in Tolmina. Z vzponom nadaljujemo poldrugi kilometer do sedla, kjer se po makadamski cesti ostro levo spustimo v Vallone delle Acque. Sproščujočemu dvo kilometrskemu spustu ob strugi Rio Groina sledi vzpon po precej strmi asfaltni cesti preko zaselka Ščedno do Števerjana (San Floriano del Collio). Od župnijske cerkve svetega Florijana se mimo pokopališča spustimo do glavne ceste. Tik za zaselkom Sovenca prečkamo državno mejo in z vožnjo nadaljujemo preko vasi Hum in Kojsko. Štiri kilometre od državne meje, pri posestvu Peterc,  zapustimo glavno cesto in se po strmi, sprva asfaltni v nadaljevanju pa makadamski cesti dvignemo do izravnave, od tu pa po asfaltni cesti nadaljujemo proti vrhu Sabotina.

Sabotin

Že po približno pol kilometra se cesta razcepi. Po levi, makadamski cesti vodi pohodniška pot »Briški krog miru«, mi pa nadaljujemo po asfaltni cesti naravnost v smeri Doma pod Sabotinom. Cesta nas vodi tik pod grebenom in po približno petih kilometrih pridemo do lepo ohranjenih strelskih jarkov, ki so razporejeni na obeh straneh ceste. V nadaljevanju ob robu ceste  opazimo dve veliki kamniti piramidi - izhodiščni točki, s katere so italijanski bataljoni začeli napad na vrh Sabotina. Po tem, ko smo strelske jarke in piramide pustili za seboj, se na ostrem levem ovinku, tik pred zaključnim vzponom proti planinski koči na Sabotinu, naravnost odcepi kolovoz proti Šmavru. Ta vodi do vojaške ceste »Strada Militare Monte Sabotino«, po kateri se bomo v nadaljevanju spustili v dolino. Po glavni cesti nadaljujemo še dobrega pol kilometra do Parka miru Sabotin, oziroma muzeja prve svetovne vojne. Možen je voden ogled urejenega sistema kavern in ostalih vojaških objektov. Desno od koče, v kateri je bil po prvi svetovni vojni italijanski muzej, po drugi svetovni vojni pa obmejna stražarnica je pešpot, po kateri krenemno proti vrhu Sabotina (609m). Pot je v večji meri prevozna, le tik pod vrhom je podlaga za spoznanje pregroba, tako da zadnjih nekaj metrov kolo potiskamo. Po drugi svetovni vojni so po ozkem grebenu Sabotina potegegnili državno mejo med Italijo in Jugoslavijo, zato je bil dostop na Sabotin vse do osamosvojitve Slovenije omejen. Po vrhu grebena se vijejo mejni kamni, o meji pa pričajo tudi opuščeni bunkerji in stražnice.

Spust v Šmaver

Sprva spust poteka po precej grobem, kamnitem kolovozu, vse do nekdanje italijanske vojašnice. Od tu se proti dolini Soče po strmih serpentinah spuščamo po ozki, že omenjeni cesti »Strada Militare Monte Sabotino«. Na šesti serpentini se na levo odcepi kolovoz, ki nas pripelje do ostankov cerkve Sv. Valentina. Če se od cerkve, ki leži neposredno na državni meji, po strmi pešpoti spustimo kakih sto metrov niže pridemo do kamnitega napisa Tito. Po kartah sodeč, od cerkve proti dolini Soče vodi kolovoz. Vsaj v zgornjem delu namesto na kolovoz naletimo na izredno zahtevno, strmo skalnato pešpot. Zato se vrnemo do vojaške ceste in s spustom nadaljujemo po njej. Ko prevozimo zadnjo serpentino, po nadvozu prečkamo Sabotinsko cesto (Strada di Osimo) in nadaljujemo po makadamski cesti naravnost proti dolini. Na prvem razcepu se držimo levo in navkreber. Peljemo mimo župnišča in pokopališča ter naprej v smeri kmetije  Castel San Mauro. Pred kmetijo se držimo slabšega levega kolovoza, po katerem se dvignemo do kolesarske poti G1 Solkan – Plave. Seveda spotoma še enkrat prečkamo državno mejo. Do mosta v Plavah nas čaka natanko deset kilometrov lagodnega kolesarjenja po senčni,  dvopasovni kolesarski stezi tik nad železniško progo. Približno na sredini poti si je mogoče obnoviti zaloge pitne vode.

Vodice

Prečkamo reko in se slaba dva kilometra vračamo po glavni cesti  v smeri Solkana. Na ostrem levem odcepu proti Zagori in Zagomili, se začnemo vzpenjati po strmi asfaltni cesti. Od Zagomile, vasi z natanko dvema hišnima številkama, z vzponom nadaljujemo po makadamu. Slabih petsto metrov za »zadnjo« hišo v Zagomili pridemo do razcepa. Cesta naravnost vodi proti Sveti gori, mi pa smo se namenili spotoma obiskati še Vodice, s kavernami preluknjano vzpetino nad levim bregom Soče. Tu so najbolj krvavi boji potekali med deseto soško bitko, ko so Italijani osvojili jugozahodni rob Banjšic. Po lepi, ne prestrmi makadamski cesti pridemo do razpotja, kjer stoji spomenik avstro-ogrskemu generalu Guidu Novaku von Arientiju. Tu se držimo desno in nadaljujemo v smeri Svete Gore. Ko prispemo do Vodic - gozdne jase z dvema hišama - za drugo hišo zapustimo gozdno cesto in se po precej strmem kolovozu povzpnemo do izravnave, kjer stoji informacijska tabla Muzeja na prostem Vodice (644m). Pot na desno vodi proti spomeniku padlim italijanskim alpinom, mi pa nadaljujemo naravnost do Mavzoleja generala Mavrizia Gonzaga.

Sveta Gora

Od spomenika v smeri Svete Gore nadaljujemo kar po Poti miru. Gre za slab kilometer dolg odsek, ki zaradi izjemno ostre kamnite podlage mestoma ni prevozen. Le nekaj deset metrov pred križiščem s cesto Zagomila -  Sveta gora, na višini 490m pridemo do kolovoza, po katerem bi se lahko za odtenek elegantneje spustili iz Muzeja na prostem Vodice. Do vrha Svete Gore (682m) nas čaka le še poldrugi kilometer ne prehudega asfaltnega vzpona. Na vrhu stoji bazilika Marijinega vnebovzetja, frančiškanski samostan in ne nazadnje restavracija, kjer si lahko privoščite craft pivo. Med prvo svetovno vojno je bila Sveta Gora spremenjena v kup ruševin. Po načrtih arhitekta Maksa Fabianija so pozidali romarski dom in v njem uredili začasno kapelo. Po Rapalski pogodbi je to ozemlje pripadlo Italiji. Frančiškani iz Trenta so v letih od 1924 do 1928 zgradili samostan in novo cerkev po vzoru oglejske bazilike.

Spust

S parkirišča pod samostanom sta v dolino proti Solkanu speljani dve kolesarski stezi (mtb traila). Desna steza se imenuje Ferata in se s takim imenom ne ponaša kar tako. Po lažji, levi stezi imenovani »Kraljica«, se je mogoče z obilo užitkov spustiti vse do Solkana. Ker gradnja tako lepih trailov zahteva ogromno vloženega prostovoljnega dela, se spodobi graditeljem (TCS Nova Gorica) oddolžiti z denarnim prispevkom. To najlaže storimo kar preko spletne platforme Trailforks. Kakih sto metrov od krožišča na Prevalu,  v smeri Trnovega, si lahko ogledamo spomenik  generalu Svetozarju Borojeviću, vrhovnemu poveljniku avstro-ogrskih oboroženih sil na soški fronti. Vrnemo se do krožišča, od koder je po enoslednici mogoče nadaljevati  spust vse do Solkana, lahko pa se tako kot mi, utrujeni od celodnevnega kolesarjenja, preostanek poti do avtomobila spustite kar po glavni cesti.

Komentar

Naporna celodnevna tura, močno obarvana z dogodki med prvo svetovno vojno. Izmenično poteka po slovenskem in italijanskem ozemlju, če nismo pozorni pa tega sploh ne opazimo. Čeprav ne prikolesarimo pretirano visoko, smo deležni čudovitih razgledov. Predvsem tisti z vrha Sabotina na sosednjo Sveto Goro, so poleg razgledov na dolino Soče in znameniti Solkanski most res nepozabni. Spust iz Svete Gore pa je itak zakon.