Kum

Avto lahko pustimo na velikem parkirišču pred rudniškim stolpom v Podkraju, med Kisovcem in Zagorjem. Po glavni cesti se odpravimo proti Zagorju. V centru mesta na krožnem prometu zavijemo na drugem izvozu v smeri Prapreče. Sprva se držimo bolj levo, nadaljujemo mimo Farčnikove kolonije. Za odcepom za Prapreče nas čaka ne prehud vzpon za ogrevanje, temu sledi spust proti Trbovljam. Ko dosežemo glavno cesto zavijemo desno proti Savi, mimo cementarne Lafarge in v hipu smo pri mostu čez Savo (210m). Tu se zgodba začne.

Duhamoren vzpon

Neposredno, strmo in nepopustljivo. Ko sem se prvič peljal na Kum sem se moral ustavljati, da sem lahko pil, balance si enostavno nisem upal spustiti. Razen strmine na tej poti ni nič kaj posebno zanimivega. Morda le dimnik trboveljske termo elektrarne, najvišja betonska zgradba v Sloveniji in najvišji dimnik v Evropi. Ko ga vidiš pod sabo, veš da si naredil vsaj 360 višincev. Sledi hiša s hišno številko Dobovec 1, a brez skrbi, do strnjene vasi bo še kar naporno. Naslednja stvar, ki mi je ostala trdno v spominu je naklon ceste mimo gasilskega doma v Dobovcu. Ko na koncu vasi zavijemo desno proti Kumu, strmina postane malo bolj človeška. Čez slab kilometer se cesta celo malce zravna, in to za celih dvesto metrov. Zato pa na polno vrne na zadnjem kilometru pred Lontovžem. Še dober kilometer in asfalta je konec. Po dveh kilometrih makedama zagledamo TV stolp, še dva ovinka in smo na vrhu, pri cerkvi Svete Neže in Planinskem domu (1216m).

Povratek

Vračanju po isti poti se izogibam, če je le mogoče. Zato pred zapornico zavijemo desno in se peljemo navzdol skozi gozd po strmi, bolj ali manj kamniti pešpoti. V suhem vremenu še nekako gre, če pa je teren razmočen se bomo nošenju le stežka izognili. Tako ali drugače se spustimo do kapelice, kjer se naša pot stika z makadamsko cesto, ki pelje naravnost k domačiji Podlesnik, na levo pa v smeri Podkraj.

Poti ne nadaljujemo po cesti, marveč po pešpoti desno, ki nas (po sicer malo manjših mukah kot zgoraj) pripelje v zaselek Mali Kum, kjer nadaljujemo pot po asfaltni cesti proti zaselku Borovak in naprej proti Podkumu. Tu imamo možnost zaviti na desno in se preko Šklendrovca spustiti do Save, če pa bi radi izlet podaljšali, pot nadaljujemo naravnost.

Kljub temu, da se je pripravljalo na nevihto sva se odločila za podaljšano verzijo in nadaljevala naprej, proti zahodu. Že po nekaj sto metrih naju je ujel naliv, ki sva ga sklenila prevedriti pod krošnjami dreves. Ker ni prav nič kazalo na to, da bo prenehalo dežavati in sva bila kljub gostim krošnjam že čisto mokra, sva šla naprej. Po dobrem kilometru vzpona sva prišla do križišča. Desno Rodež, levo Padež. Seveda sva zavila za Padež. Naliv je postajal vse močnejši, vse pogosteje in vse bliže so sekale tudi strele. Po makadamski cesti sva ga brcala naprej, v glavnem navkreber preko Stranskega vrha. Za lepote narave se nisva kaj dosti menila, razen tam, kjer je voda v potokih drla preko ceste. In tako vse do kmetije Končar, kjer sva zavila ostro desno proti Polšniku. Od tu je šlo v glavnem samo še navzdol. Preko zaselka Zgornje in Srednje Tepe ter Pasjek, sva po natanko štiridesetih kilometrih poti prišla do Save. Prvotno sva imela v načrtu prečenje Save kak kilometer više proti Litiji, pri naselju Sava ter od tu nadaljevati v hrib proti cesti Vače - Zagorje, vendar sva imela vsega poln kufer in se po liniji najmanjšega odpora kar po glavni cesti vrnila do avta.

Komentar

Vzpon na Kum zna biti precej moreča zadeva. Mrmranje hita skupine Orlek pomaga. Je pa zato opisan spust toliko lepši. Mimogrede, kolesarsko društvo Partizan iz Trbovelj vsako leto prireja dirko, imenovano Kolesarski vzpon na Kum. Če se jo kanete udeležiti, ne bodite preveč razočarani, če vaš čas ne bo blizu najboljšim.