Rapalska meja

Tako kot v primeru soške fronte, smo se na kolesarskih izletih po Sloveniji spočetka tudi z ostanki rapalske meje srečevali zgolj naključno. Ker so bila naša srečanja  z opuščenimi vojaškimi objekti vse pogostejša, nekako istočasno pa je bil pri Planinski zvezi  Slovenije izdan planinsko-zgodovinski vodnik avtorja Dušana Škodiča Meja na razvodnici smo sklenili, da kolesarske izlete ob rapalski meji povežemo v smiselno celoto. Obstoječim, povsem naključnim »rapalskim« turam smo dodali še lepo število novih, katerih trase smo načrtno izbrali tako, da si spotoma lahko ogledamo kar največ  utrdb, mejnikov, vojašnic in ostalih zanimivosti, povezanih z obdobjem med obema vojnama.

Najpomembnejša zapuščina rapalskega obdobja je slejkoprej omrežje cest in poti, zgrajenih na obeh straneh meje. Namenjene so bile varovanju meje, omogočale so dostop do gradbišč in lažjo oskrbo položajev. Po skoraj stoletju je večina teh cest še vedno v uporabi. Precej jih je vključeno v omrežje gozdnih cest, nekatere so bile posodobljene in niti opazimo ne, da so vojaškega izvora. Rapalska meja, sploh v svojem severnem delu, je v veliki meri potekala preko najvišjih slovenskih vrhov. Nas, tako kot večino gorskih kolesarjev, so od nekdaj privlačili bolj odmaknjeni in višje ležeči cilji. Prav omenjene ceste, poti in mulatjere so zanimive cilje naredile dostopnejše in ravno njim gre zahvala za tako veliko število »rapalskih« tur. Povedano drugače, če so bili »rapalski izleti« spočetka izbrani naključno, zagotovo ni naključna njihova številčnost.

Ture

1 Tromeja (Monte Forno) 2 Tromeja in Vošca 3 Vršič (trodnevna) – plan 4 Vogel 5 Planina Razor 7 Kobla 6 Kobla iz Bohinjske strani 8 Možic 9 Porezen 10 Blegoš in Črni vrh 11 Bevkov vrh - Sivka – Ermanovec 12 Žiri – Vrsnik 13 Idrijske Krnice 14 Hleviše 15 Godovič – Črni vrh – Zadlog

16 Rovte – Medvedje brdo 17 Vrh Svetih Treh Kraljev 18 Javornik 19 Planina 20 Javorniki 21 Nanos 22 Kožljek in Sveta Trojica 23 Velika Milanja 24 Sviščaki 25 Snežnik - plan 26 Babno Polje 27 Veliki Razbor - plan 28 Trstenik iz Klane 29 Gumance iz Grobnika

 

 

Malo zgodovine

Leta  1882 je Kraljevina Italija pristopila k trojni zvezi z Nemškim cesarstvom in Avstro-Ogrsko monarhijo. S tajnim sporazumom so se države podpisnice zavezale k medsebojni pomoči pri obrambi v primeru napada na eno izmed članic. Ob začetku prve svetovne vojne so italijanski diplomati vztrajali, da nobena od članic trojne zveze ni bila napadena in tako je Kraljevina Italija v prvo svetovno vojno vstopila kot nevtralna država. V zameno za (vsaj) nevtralnost je bila Avstro-Ogrska Italijanom po vojni pripravljena odstopiti Južno Tirolsko, kjer je bilo italijansko prebivalstvo v večini.

Londonski sporazum

Italija s tem seveda ni bila zadovoljna, saj se je dobro zavedela, da antanta veliko lažje ponudi tuja ozemlja kot Avstro-Ogrska svoja. Zato je skupaj s silami antante 26.aprila 1915 podpisala tajni Londonski sporazum. V sporazumu se je obvezala, da bo najkasneje v mesecu dni vstopila v vojno na strani antante, za protiuslugo pa so ji med drugim obljubili Trentino, Južno Tirolsko do Brennerja, Trst, Istro, Dalmacijo in pomembnejše jadranske otoke.  Avstro-Ogrska, že hudo izčrpana od bojevanja na ruski in srbski fronti, je bila primorana odpreti novo, šeststo kilometrov dolgo jugozahodno fronto, katere najjužnejši del je predstavljala soška fronta.

Po preboju soške fronte in vsesplošnem paničnem umiku italijanske vojske oktobra 1917, se je fronta preselila na reko Piave. Od štiriletnega bojevanja povsem izčrpana in zaradi notranjih razkolov močno oslabljena Avstro-Ogrska je bila po napadu italijanske armade, okrepljene s tremi britanskimi, dvema francoskima in eno češkoslovaško divizijo ter ameriškim polkom, 24. oktobra 1918 (na obletnico poloma pri Kobaridu) dokončno zlomljena. 29. oktobra je bila v Zagrebu in Ljubljani razglašena ustanovitev neodvisne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, dva dni kasneje pa ja Avstro-Ogrsko vodstvo zaprosilo za premirje. Po določilih premirja je morala poraženka demobilizirati armado in izprazniti ozemlja, dodeljena Italiji po Londonskem sporazumu.

Rapalska pogodba

8. novembra 1920 so se začeli pogovori v italijanskem mestu Rapallo, njihov rezultat pa je bil podpis istoimenske pogodbe 12. novembra 1920. Najobširnejši je bil prvi člen pogodbe, v katerem je natančno določen potek meje med kraljevinama SHS in Italijo. Rapalska meja je čez noč vzela dobro četrtino ozemlja, ki so ga Slovenci smatrali za svojega. Italija je pogodbo ratificirala zelo hitro. 17. decembra 1920 jo je potrdil italijanski parlament, deset dni kasneje pa še senat. V Kraljevini SHS je bila situacija drugačna. Javno ogorčenje je bilo tako izrazito, da pogodba sploh ni bila predložena narodni skupščini, temveč je bila 8. decembra 1920 zgolj objavljena v uradnem listu, brez kakršnih koli napovedi in dodatnih pojasnil. Z utrjevanjem meje so prvi začeli Italijani leta 1932, njihova obrambna linija se je imenovala Vallo Alpino ali Alpski zid. Jugoslavija je z gradnjo utrdb dolgo odlašala, predvsem zaradi visokih stroškov. Dela so resneje stekla šele leta 1935, ko je gradnjo prevzel general Rupnik.

Potek Rapalske meje

Obe kraljevini sta se zavezali k ustanovitvi mešane skupine, ki bi natančno začrtala mejo med državama. Devetinšestdeset meter visokih glavnih mejnikov so postavili na pomembnejših mejnih točkah. Mejniki druge vrste so se nahajali na prostoru med glavnimi mejniki in so bili pomembni za natančnejše določanje meje. Posebni, poldrugi meter  visoki mejniki so stali ob pomembnejših komunikacijskih poteh.

Severni  del - na severu se je meja pričela na vrhu Peč (1508 m), kjer je še danes tromeja med Avstrijo, Italijo in Slovenijo. S Peči se spusti proti Ratečam in se na drugi strani Zgornjesavske doline dvigne preko grebena Ponc do V Koncu špice (2351 m). Meja se je nadaljevala proti jugu preko Kotovega sedla (2134 m) do Jalovca (2645 m) in od tam do Male Mojstrovke (2333 m) ter do prelaza Vršič (1611 m). Od Vršiča dalje je meja potekala preko Prisojnika (2547 m) in zgornjega roba Kriške stene tako, da je Razor (2601 m) v celoti pripadel Italiji. Meja se je nato preko Bovškega Gamsovca (2391 m) spustila na planinski prehod Luknja (1756 m) ter se od tam dvignila proti najvišji točki Triglavu (2864 m). Meja se je s Triglava spustila proti Šmarjetni glavi (2355 m) in sedlu Dolič (2164 m), kjer se je zopet vzpela na Kanjavec (2569 m) in se preko čela Doline sedmerih jezer povzpela na dolg greben Lepošpičja. Greben Lepošpičja je meja zapustila na vrhu Travnika (2258 m) in se preko Velikih vrat (1924 m) vzpela na Kal (2001 m). Za Bogatinskim sedlom (1803 m) se je meja obrnila proti vzhodu in preko Velikega Bogatina (2005 m), Tolminskega Kuka (2086 m), Vogla (1923 m), Rodice (1964 m) in Črne prsti (1844 m) povsem sledila grebenu oz. razvodnici. Nad Soriško planino je meja potekala preko Šavnika (1576 m), Čevžla (1536 m) in Dravha (1548 m). Meja se je nato spustila do prelaza Petrovo Brdo (797 m), kjer zapustila Julijske Alpe in se strmo dvignila na Hoč (1514 m).

Osrednji del - s Hoča se meja prične spuščati preko vzhodnih pobočij Porezna (1630 m), ki je pripadel Italiji. Od Porezna proti Blegošu (1562 m) je meja potekala čez Črni vrh (1288 m) in se pri današnji Koči na Blegošu usmerila proti jugozahodu. Tu je potekala med Robidnico in Leskovico ter pri zaselku Joškovec prečkala potok Podplečica. Od tu se je povzpela proti Vrhovčevemu griču (1048 m) in v bližini zaselka Trah prečkala potok Podjelovščica. Meja je nato zaobjela Sovodenj, ki je ostal Jugoslaviji, in se pod Kanalskim vrhom usmerila proti Sivki (1008 m). Od Sivke je potekala vse do Medvedjega Brda (814 m) nad Godovičem. Od Medvedjega Brda se je meja spustila proti Žejni dolini in zaobšla Hotedršico, ki je s tem postala jugoslovansko obmejno naselje. Meja je od nje proti Kalcam bolj kot ne sledila južni strani glavne ceste ter med Kalcami in zaselkom Gruden prečkala cesto Kalce–Hrušica. Od tu dalje je zopet sledila glavni cesti proti Grčarevcu ter se počasi vzpenjala pod Mesarjev vrh (796 m). Od tam je po plastnicah potekala proti južnim pobočjem Grmade in se spustila proti Planini, ki jo je odrezala od bližnjih naselij. Ob južnem robu Planinskega polja je meja vodila do graščine Hošperk. Meja se je ob makadamski cesti dvigovala pod Stari grad (703 m) in jo prečkala za Cerovico (629 m). Pred Stražnikom (646m) je prečila južno železnico ter v skoraj ravni črti vodila na Veliki Javornik (1269 m). 

Južni del - od Velikega Javornika je šla meja na Debeli vrh (1267 m), Suhi vrh (988 m) in prečkala križišče severno od Sovinščka (872 m). Od tu je potekala dalje po dolgem hrbtu Kozlovke, Lačnika (1103 m), Škodovnika (1260 m), Bičke gore (1236 m) do kote 950 m zahodno od Bičkih lazov in po vzhodnem robu Leskove doline do kote 866 m severno od Velikega Vavkovca. Od tu dalje je meja potekala na obeh straneh današnje državne meje med Hrvaško in Slovenijo in je imela povsem južno smer. Meja je tako prečkala Praprotno drago, Paravičevo mizo, Jelenjo drago, Čabransko polico in se pri Črnem vrhu (1121 m) južno od Gomanc usmerila proti Klani. S tem je tudi dokončno zapustila današnje ozemlje Slovenije. Na Hrvaškem je meja potekala preko Trstenika (1248m) in Štulaca (1057), kjer je zadnjič presegla nadmorsko višino 1000m. Sledil je spust preko doline Mlake tako, da je v smeri zahoda delila Klano in Studeno ter  se južno od Breze vzpela na Mačkov vrh, od tam pa je potekala v smeri juga vse do Majevega vrha. S sektorskim mejnikom 69 se je pričel zadnji odsek prvotne meje do Svobodne Reške države.

Alpski zid

Alpski zid (italijansko Vallo Alpino) je bil Italijanski fortifikacijski sistem, ki je potekal ob celotni kopenski meji. Raztezal se je od Ligurskega morja in preko grebenov Alp ob meji s Francijo, Švico, Avstrijo in Jugoslavijo vse do Reke v dolžini 1850 kilometrov ter je tako varoval tudi del slovenskega ozemlja, ki ga je po letu 1918 zasedla Italija. Vzhodni del alpskega zidu na slovenskem območju je bil dolg približno 250 kilometrov. Zgrajen je bil vzdolž rapalske meje, da bi varoval strateško pomembne prehode v Italijo iz ozemlja Jugoslavije. Sprva je imel zgolj obrambno vlogo, kasneje pa so utrdbe prilagodili tudi v napadalne namene. Prva obrambna črta (Zona di Sicurezza) je potekala tik ob rapalski meji. Utrdbe so večinoma postavili ob vznožja grebenov, ki so lažje branljiva. Druga obrambna črta (Zona di Resistenza) je potekala nekaj kilometrov za prvo črto. Oddaljenost od prve črte je bila pogojena s terenom. Potekala je od Peči, preko Mangarta, Učje, dolini reke Idrijce, Črnega vrha, Javornika, Nanosa, Pivke, Milanje, Jelšan in obronkov Čičarije, pa vse do Opatije. Poleg teh dveh glavnih črt je obstajala še tretja linija imenovana Zona di Schieramento. Gre za  območje za obema črtama, v njem je bilo nameščeno težko topništvo in protiletalski topovi, tu so bila zbirališča čet za protinapade. Skupno število italijanskih vojakov, ki naj bi varovali rapalsko mejo je bilo okrog petnajst tisoč. Za razliko od razmeroma redkih ohranjenih ostankov Rupnikove linije, na ostanke Alpskega zidu naletimo praktično na vsakem koraku.

Rupnikova linija

Tudi Kraljevina Jugoslavija je za potrebe zoperstavljanja zunanjim vojaškim grožnjam pred drugo svetovno vojno gradila utrjeni obrambni sistem. Del ob meji z Italijo je bil uradno poimenovan Zahodna fronta. Ta del utrdbenega sistema v takratni Dravski banovini (današnja Slovenija) je med ljudmi  že v času gradnje dobil ime po generalu slovenskega rodu Leonu Rupniku, načelniku štaba za utrjevanje med letoma 1938 in 1941. Rupnikova linija ni nikoli služila svojemu prvotnemu namenu obrambe proti Italiji. Vojska Kraljevine Jugoslavije se je namreč  od tu umaknila še pred pričetkom italijanskega napada leta 1941. Nekaj ostankov Rupnikove linije lahko vidimo še danes. Posebej dobro so ohranjeni med Begunjami na Gorenjskem ter Poljansko dolino ter na Koroškem in Štajerskem. Ostankov Rupnikove linije med Poljansko dolino in Babnim poljem je malo, saj jih je italijanska vojska načrtno uničevala v času okupacije Ljubljanske pokrajine.

 

 

1 Tromeja (Monte Forno)

Prvi od v uvodu omenjenih glavnih mejnikov rapalske meje na naših tleh stoji na Peči (Monte Forno, nemško Ofen, 1508 mnv). Nahaja se na točki, ki je predstavljala in še vedno predstavlja tromejo med Italijo, Avstrijo in Slovenijo oziroma med predhodnicami današnjih držav. Originalen mejnik je bil za razliko od ostalih glavnih mejnikov, ki so bili oglati s stranicama 40 centimetrov, valjaste oblike. Je bil pa ravno tako meter visok in je imel premer 40 centimetrov. Na istem mestu so kasneje postavili nadomestni mejnik. Če se po pešpoti Sentiero 522 po italijanski strani spuščamo v smeri proti Beli Peči (Fusine in Valromana), že nekaj sto metrov pod vrhom naletimo na ostanke dveh manjših italijanskih vojašnic. Na Kopi, pod katero se spuščamo je še večje število italijanskih vojaških objektov, med njimi tudi večje utrdbe, ki pa z mulatjere niso vidni.

 

 

2 Tromeja in Vošca

S Peči do Rateč se potek rapalske meje ujema z današnjo državno mejo. Tudi glavni mejnik s številko 2 stoji na aktualni državni meji, le da je namesto letnice podpisa rapalske pogodbe na njem letnica 1947. Takrat namreč je začela veljati pariška mirovna pogodba, ki je na naših tleh zaključila rapalsko obdobje. Na celotni rapalski meji je bilo le sedem mejnih prehodov prve kategorije, namenjenih cestnemu prometu. Eden od teh je bil v Ratečah. Na italijanski strani meje je stala vojašnica in večje število utrdb. Na prelazu Korensko sedlo in na planini Vošca (1737 mnv) sta bili mejni stražnici kraljevine SHS. Tudi na drugi strani Zgornjesavske doline je rapalska meja iz Rateč preko grebena Ponc do vrha V Koncu špice (2351 mnv) potekala po identični črti kot današnja meja. Od V Koncu špice meja danes zavije levo proti Mangartu (2679 mnv), rapalska meja pa se je nadaljevala naravnost proti vrhu Jalovca (2645 mnv).

 

 

3 Vršič (trodnevna) – plan

Kot smo omenili že v uvodu, je najpomembnejša zapuščina rapalskega obdobja omrežje cest in poti, zgrajenih na obeh straneh meje. Najbolj znamenita cesta iz tistih časov je vsekakor leta 1938 zgrajena Mangartska cesta. Gre za našo najvišjo cest, ki se s Predela na dvanajstih kilomertrih vzpenja vse do Mangartskega sedla na višini 2055 metrov. Prvo kočo na Mangartskem sedlu so zgradili Nemci in je bila med prvo svetovno vojno porušena. Italijani so jo obnovili, med drugo vojno so jo zažgali Nemci. Po vojni je Planinsko društvo Bovec na novi lokaciji pod sedlom zgradilo novo kočo, ki je zaradi neprimerne lege zdržala le pol stoletja. Sedanja koča na Mangartskem sedlu je v prenovljenih prostorih nekdanje karavle, ki jo je po drugi vojni zgradila JLA.

Tik pred izbruhom prve svetovne vojne so slovenski planinci na prelazu Vršič postavili Slovensko kočo, danes Tičarjev dom (1620 mnv). Po vojni je rapalska meja prečkala prelaz Vršič. Slovensko kočo, ki se je znašla na italijanski strani, so zasedli italijanski finančni stražniki. Uporabljali so jo vse do kapitulacije leta 1943. Poseben podvig predstavlja tudi mulatjera, speljana iz Trente skoraj pod vrh Triglava. Speljana je bila vse do italijanske gorske vojašnice Caserma Rifugio Vittorio Emanuele III di Monte Tricorno. Na višini 2520 metrov so danes ohranjene le še ruševine druge najvišje ležeče stavbe v Sloveniji.

Planinstvo je bilo zaradi vzpostavitve rapalske meje izredno prizadeto. Obstajali so zaprti odseki meje, ki jih zaradi bližine vojaških objektov turisti niso smeli prekoračiti. Eden takih odsekov je bil na Luknji. Planinci niso smeli po mulatjeri v dolino Zadnjice, saj je ta vodila do vojaških barak v zatrepu, kjer sta bili postaji tovornih vojaških žičnic.  Na spodnjo postajo žičnice proti vojašnici Vittoria Emanuela bi naleteli na večji jasi deset minut hoje pred kamnitim mostom v zatrepu doline. Pri pretovorni postaji Jolandi se je nekoliko zalomila in se končala praktično na dvorišču vojašnice. Zanimiva je tudi druga žičnica, ki je še manj poznana, zgrajena pa je bila še pred žičnico proti Jolandi. Njena spodnja postaja je malce pred mostom na koncu Zadnjice. Na mestu, kjer se pri kažipotu odcepi pot na Prehodavce, najdemo kolovoz, ki krene levo in se po petdesetih metrih konča na mali gozdni jasi. Ostanke zgornje postaje in njeno izravnavo pa najdemo deset minut pod Doličem, kjer mulatjera naredi širok ovinek. Zaradi arhiva CAI Trst sedaj vemo, da je ta žičnica nastala zaradi dogovora med planinskim društvom in italijansko vojsko o pomoči pri gradnji planinskega doma Napoleone Cozzi na Doliču ter je kasneje služila oskrbi doma. Danes žičnice seveda ni več, koča na Doliču pa se oskrbuje s helikopterskim prevozom.

 

4 Vogel

Ko se povzpnemo do zgornje postaje sedežnice Šija na Visokem Orlovem robu (1800 mnv), v smeri proti jugozahodu v neposredni bližini zagledamo 1880 metrov visoki vrh Šije, čez katerega je potekala rapalska meja. Na vrhu Šije je stal glavni mejnik številka 21. Proti zahodu se je meja nadaljevala proti vrhu Vogla (1923 mnv), od tu pa se je spustila proti bližnjemu prevalu Globoko pod Vrhom Planje (1863 mnv). Tu se nahajajo ostanki italijanske vojašnice, malo nižje pa stoji večji bunker. Nekdanji obmejni objekt finančne straže so planinci PD Tolmin preuredili v bivak. Neposredno na drugi strani mejne črte so ostanki mejne stražnice kraljevine SHS. Na prevalu Globoko je stal glavni mejnik z zaporedno številko 20.

 

5 Planina Razor

S planino Razor so imeli Italijani velikopotezne načrte, saj so prvo cesto do sem gradili iz Tolmina preko Žabč in Zadlaza do Tolminskih Raven, drugo pa od naselja Ljubinj do planine Stador in preko planine Kuk do planine Razor. Cesta iz Tolminskih Raven proti planini se konča v grapi potoka Zadlaščica, od koder danes do planine Razor pelje le prvotna vojaška pot iz leta 1924. Tik pod planino Razor je med letoma 1933 in 1936 tržaški Club Alpino Italiano zgradil planinski dom imenovan Rifugio Piave, od katerega so ostale le ruševine. Zgradba, v kateri je od leta 1948 planinska koča na planini Razor (1315 mnv), je bila med obema vojnama postojanka italijanske mejne milice.

Če od koče sledimo oznakam proti Voglu, na višini okoli 1650 metrov na levi opazimo vhod v večji italijanski buker. Po stari mulatjeri nadaljujemo proti prelazu Globoko pod Vrhom Planje (1863 mnv) in že od daleč zagledamo dolgo in ozko obmejno vojašnico. Malce nad njo stoji obnovljeni bivak na Globokem, v katerem je delovala finančna straža. Neposredno na drugi strani mejne črte so ostanki mejne stražnice kraljevine SHS. Na vrhu Tolminskega Kuka je stal sektorski kamen št. 18, ki je označeval pristojnost brigade in oddelka na Tolminskih Ravneh.  V Tolminskih Ravneh so šele leta 1934 postavili vojašnico finančne straže, še pred tem pa so ob poti do planine Na Kalu zgradili vojašnico mejne milice. Od obeh vojašnici so ostale le razvaline. Tolminska vojašnica »Italia« je bila skoraj desetletje edina vojašnica Posočja in Idrijsko – Cerkljanskega.

 

6 Kobla

Po umiku avstro-ogrske vojske z italijanskega bojišča in podpisu mirovne pogodbe 3. novembra 1918 je Italija v skladu z določili mirovnega sporazuma pričela zasedati ozemlje ter pri Sorici posegla čez predvideno demarkacijsko črto na Petrovem Brdu. V Sorico je italijanska vojska prišla že 25. novembra 1918. Center vojaštva je bil v Spodnji Sorici. Decembra so v Zgornjo Sorico prispeli topničarji in usmerili topove proti Soriški in Dajnarski planini. Januarja 1919 so bili alpinci nameščeni  v Sorici, Ravnah, Podporeznu in Danjah, maja pa še v Zabrdu, Davči in Petrovem Brdu. Upravno je občina Sorica spadala pod Tolmin. Iz Sorice so Italijani odšli šele 2. junija 1921, po dveh letih in pol zasedbe. Jugoslovanska stran je imela na območju Soriške planine mejno karavlo tik ob parkirišču za Litostrojsko kočo. Od objekta so ostale le še stopnice ob robu gozda. Ko se povzpnemo do sedla na planini Kal, se po označeni pešpoti  (trasa gorskega maratona treh občin) lahko spustimo do travnate kotanje Kal (1362 mnv), kjer ob smreki s smerokazom za Črno prst opazimo ruševine jugoslovanske karavle. Glavni mejnik številka 25 je le nekaj metrov za ruševino. Meja proti mejniku številka 26 na Vrhu Bače je potekala po grebenu Koble, med spustom naletimo na nekaj vmesnih mejnikov. S sedla na planini Kal je na vrhu bližnje Črne prsti (1844 mnv) mogoče videti del planinskega doma. Italija se je leta 1937 odločila, da bo utrdila vrh gore. Za potrebe mejne straže sta bili zgrajeni manjša vojašnica z bunkerjem za opazovanje in mulatjera za oskrbo. Po vojni opuščeni objekt so planinci prenovili in leta 1954 odprli planinsko zavetišče. Ko je objekt v oskrbo prevzelo PD Podbrdo, so zavetišče dvignili za eno nadstropje. Za lažjo oskrbo so zgradili tovorno žičnico. Koča je poimenovana po primorskemu domoljubu Zorku Jelinčiču. Pred prihodom ceste in železnice je edina povezava med Bohinjem in Primorsko potekala preko sedla Vrh Bače (1281 mnv).  Prelaz je po prvi svetovni vojni  in razmejitvi postal  prehod druge kategorije, kar pomeni, da tu ni bilo carinikov ali karabinjerjev, temveč le finančniki. Kakega omembe vrednega tihotapljenja tu ni bilo, saj  je ozek prehod med stenami praktično nemogoče zaobiti, tik pod vrhom pa sta stali s skalami maskirana italijanska vojašnica in nad njo utrdba.  Na severni strani meje je stala jugoslovanska graničarska karavla.

 

7 Kobla iz Bohinjske strani

Vojašnica alpincev Monte d'Oro pod vrhom Slatnika je bila iz Bače preko Kovc oskrbovana s tovorno žičnico. Pri spustu po odlično ohranjeni italijanski mulatjeri iz Vrha Bače proti Podbrdu, tik pod razpotjem »Pri kolcah« lahko opazimo precej zaraščeno vojašnico žičničarjev Kovce. Italijanska vojska je Podbrdo zasedla novembra 1918 ter ga zapustila šele dolgih petindvajset let kasneje, ob kapitulaciji Italije leta 1943. Z dokončno določitvijo rapalske meje in postavitvijo mejnikov leta 1924, je Podbrdo postalo obmejno središče nove italijanske oblasti, železniška postaja pa zadnja postaja v Italiji. Bohinjska Bistrica na drugi strani predora je bila prva v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Jugoslaviji).

Predor skozi Julijske Alpe je med leti 1901 in 1906 gradilo podjetje Giacoma Ceconija. Predor pod Koblo je s 6327 metri še danes najdaljši železniški predor, ki je v celoti na območju Slovenije. Železniška proga je v Podbrdo, kot tudi v celo dolino prinesla novo življenje, kraj pa je zaradi predora dobil status pomembne železniške postaje. Kot izjemno pomembna za oskrbo bojišč se je železniška proga izkazala med prvo svetovno vojno. V letih 1931 – 1933 so zgradili tudi novo vojašnico v Podbrdu. Vojašnica »Tarabocchia« je bila zasnovana z namenom namestitve ene stotnije Alpincev.

 

8 Možic

Italijanska obrambna dela, bolje znana pod imenom Alpski zid, so na območju Soriške planine in Petrovega Brda neločljivo povezana s celotnim območjem med Črno prstjo in Poreznom ter skupaj tvorijo največje povezano območje gorskih obrambnih del pri nas. Z letom 1931, ko so Italijani pričeli s pospešeno izgradnjo Alpskega zidu, se podoba Soriške planine z okolico prične zelo hitro spreminjati. Na sedlu Vrh Bače so zgradili utrdbo, na Lajnarju in Možicu stojita značilni opazovalnici. Dokončani sta bili leta 1935, ko so vse od železniške postaje Podbrdo, s pomočjo vlečnega traktorja in tirnic vlekli opazovalni jekleni kupoli. Imeli sta petnajst centimetrov debelo zaščitno plast in sta tehtali več ton. Vsi trije omenjeni objekti so bili med seboj preveč oddaljeni, da bi lahko ščitili drug drugega. To je bil povod za gradnjo številnih manjših obrambnih objektov na območju med Črno prstjo in Poreznom. Gre za manjše, pogosto povsem samostojne ali pa zgolj s hodnikom povezane bojne bloke, ki se bolj kot na debele betonske zidove zanašajo na zaščito terena.

Prva gradbena dela italijanske vojske so se pričela šele deset let po zasedbi Podbrda. Leta 1928 so alpinci bataljona Feltre obnovili staro pot iz Podbrda na sedlo Vrh Bače ter proti Možicu. Naslednje leto so alpinci bataljona Belluno zgradili dostopno pot iz Podbrda mimo Kovc na Lajnar ter od tam do Slatnika, že naslednje leto pa so zgradili še povezovalno pot med Kovcami in Vrh Bače. Istočasno z gradnjo zadnje poti, je potekala tudi gradnja gorske vojašnice alpincev Monte d'Oro pod Slatnikom. Petrovo Brdo je v času rapalske meje postalo naselje na samem robu italijanskega državnega prostora, zato je zelo presenetljivo, da je finančna straža svojo vojašnico z imenom S. Tenente Ennio Poggiolini zgradila tu šele leta 1932. Vojašnica je po drugi svetovni vojni postala dom starejših občanov Petrovo Brdo. Ko se iz Petrovega brda po kolovozu vzpenjamo v smeri proti Lajnarju, se pod Kupom (1046 mnv) priklopimo na staro italijansko mulatjero, po kateri iz Podbrda poteka trasa gorskega maratona treh občin. Če nadaljujemo po mulatjeri proti Lajnarju, čez dobrih sto metrov pridemo do ostankov vojašnice fašistične mejne milice, imenovana Millequaranta. Ime je dobila po nadmorski višini 1040 m.

Ko na višini 1450 mnv kolesarimo tik pod zgornjo postajo vlečnic Sedlo in Lajnar se nahajamo praktično tik pod vojašnico, bunkerjem in utrjeno opazovalnico. Iz jeklene kupole opazovalnice na Lajnarju (1594 mnv) so jugoslovansko stran nadzorovali italijanski financarji, nameščeni v vojašnici pod njo. Vojašnico opazimo tik preden stopimo na njeno streho, saj je skrita za grebenom. Glavni mejnik s številko 27 je stal na sosednjem Dravhu. Ko pot nadaljujemo proti Slatniku, pridemo do kompleksa podzemnih utrbd. Tik pod Slatnikom (1609 mnv), v plitvi kotlinici stoji najbolje ohranjena od treh velikih gorskih vojašnic na naših tleh, vojašnica alpincev Monte d'Oro. Ta je sicer dobro ohranjena, a trenutno služi zgolj kot zavetje za drobnico.  Italijani so slovensko ime Slatnik napačno tolmačili kot  zlatnik in tako je nastalo ime »zlata gora«. Na samem vrhu Možica (1602 mnv) stoji prav tako opazovalnica z jekleno kupolo. Med spustom pod Šavnikom tik nad parkiriščem na Vrhu Bače naletimo na dobro ohranjen, delno preurejen italijanski bunker.

 

9 Porezen

Ko se z Davče po makadamski cesti vzpenjamo proti Poreznu, na višini 1260 metrov pridemo do manjše izravnave na sedlu Vrša. Po približno kilometru vzpona prispemo do lese, od koder se spustimo navzdol proti Velbniku (1331m), kjer je stala italijanska vojašnica »Vrh šaš«. Pot nadaljujemo okoli vrha Medrce (1411 mnv),  na vrhu katere stojita dva italijanska bunkerja. Vrh Porezna (1632 mnv) je po razmejitvi pripadel Italiji. Ta ga je močno utrdila in zgradila omrežje podzemnih bunkerjev, med seboj povezanih z dolgimi hodniki. Nekaj minut pod vrhom stoji planinski dom Andreja Žvana-Borisa, ki je preurejen z italijanske vojašnice. Dobro grajen objekt so planinci preuredili , v uporabi je od leta 1949. Južno pobočje Porezna, med Jeseniško planino in Medrcami preči široka, skoraj vodoravna mulatjera, zgrajena za dostop do vojaške infrastrukture. Na vzhodnem pobočju se proti vrhu vzpenja tudi kolovoz, a je bil preveč na očeh jugoslovanski vojski in je s tega gledišča predstavljal preveliko tveganje. Glavni mejnik številka 29 se nahaja na vrhu Hoča (1513 mnv), na severnem grebenu Porezna. Od tu je šla meja proti Konjskemu brdu, kjer stoji naslednji glavni mejni kamen. Na Konjskem brdu se je meja obrnila proti vzhodu in se usmerila proti Prviču in naprej v smeri smučišča na Črnem vrhu.

 

10 Črni vrh in Blegoš

Blegoš (1562 mnv) je po dokončni razmejitvi ponovno pripadel Jugoslaviji, ki je hrib izdatno utrdila. Iz Podpulfrce do koče na Blegošu (1391 mnv) se lahko pripeljemo po cesti, pogovorno imenovani Rupnikova cesta. Na Blegošu mrgoli raznovrstnih bunkerjev in mitraljeških gnezd. Bunkerji so posejani po sedlih in po pobočju, na gozdnih grebenih in celo po samem vrhu, kar je skregano z vojaško doktrino. V primeru vojne bi bil več kilometrov daleč viden objekt lahek cilj topniških izstrelkov.

Od koče na Blegošu se spustimo do  prevala Špehovše in po markiranem kolovozu nadaljujemo proti cesti, ki povezuje Zali log in Cerkno. Le malo naprej je na levi strani vrh Špehovše (1355 mnv), kjer je rapalska meja zavila južno proti vrhu Kovk (1201 mnv), na vrhu katerega stoji glavni mejnik številka 33. Južna pobočja Črnega vrha so Italijani utrdili s sistemom štirih velikih pobočnih vojašnic.  Od vzhoda proti zahodu si sledijo vojašnica finančnikov Lajše v Robidnici,  vojašnici Robidnica in Črni vrh ter vojašnica nad Slugovo dolino. Nad križiščem, kjer s ceste zavijemo desno proti smučišču, stoji vojašnica nad Slugovo dolino. Gre za veliko pobočno vojašnico, ki v dolžino meri kar osemdeset metrov. Vojašnico italijanske obmejne straže tik pod vrhom Črnega vrha (1291 mnv) so začeli graditi leta 1927. Po drugi svetovni vojni je začela propadati, dokler je niso leta 1956 preuredili v planinski in lovski dom na Črnem vrhu. Leta 1988 je dobila prizidek z restavracijo za smučarje, štirinajst let kasneje pa so jo zaprli. Malo nižje, sredi smučišča Lom je stal glavni mejni kamen številka 32, ki pa bi predstavljal veliko nevarnost za smučarje, zato so ga odstranili. Na sedlu Pod Prvičem (1253 mnv), ki povezuje Cerkno in Davčo, je bil na križišču maloobmejni prehod druge kategorije Podprvič. Glavni mejnik s številko 31 je bil postavljen na neizrazitem Bičkarjevem vrhu (1106 mnv), vendar ga ni več na svojem mestu. V bližini je stala jugoslovanska mejna stražnica, medtem ko je bila nedaleč stran pri kmetiji Čumer mejna vojašnica italijanske finančne straže Podprvič.  V sklopu kmetije je stara hiša, v katere vogal je vzidan mejnik številka 31. Med spustom s parkirišča smučarskega centra Cerkno proti Dolenjim Novakom, se ob cesti nahaja vojašnica Leše. V Dolenjih Novakih nad cerkvijo Sv. Tomaža zavijemo levo v smeri Hotavelj. V Robidnici so ostanki istoimenske vojašnice, prav tako vojašnica finančnikov Lajše. Tik za Robidnico je cesto prečkala rapalska meja, na drugi strani je stala obmejna stražnica kraljevine SHS.

 

11 Bevkov vrh - Sivka – Ermanovec

Prelaz Kladje sta na italijanski strani varovali vojašnica mejna milice Podlanišče in vojašnica finančne straže Kladje. Na Kladju najdemo tudi veliko pobočno vojašnico, ki je danes delno uporabljena kot skladišče. Ko se nad kmetijo Bevšek spuščamo proti Gorenjim Jaznam, po južni strani obvozimo Jaški grič (796 mnv), na katerem stoji pobočna italijanska mejna vojašnica Jazne. Po tem, ko smo se po izredno strmem kolovozu povzpeli do kmetije Likar, po gozdni cesti tik pod Likarjevo Sivko (945 mnv) nadaljujemo proti kmetiji Tušar. Na Likarjevi Sivki (945 mnv) stoji pobočna italijanska mejna vojašnica Sivka I. Do mejne vojašnice Sivka II pridemo, ko na Mrzlem vrhu pri kapelici pripeljemo do ceste, ki povezuje Ledine in Sovodenj. Uzremo jo  v manjši dolinici tik pod cesto, ki vodi v smeri vrha Sivke (1008 mnv). Vzdolžne, praktično neuničljive pobočne vojašnice, z zadnjo stranjo vkopane v pobočje in obrnjene stran od meje (tako niso bile na očeh niti na udaru topništva v primeru vojne) je gradila italijanska mejna milica GAF (Guardia alla Frontiera). Po vzponu na Sivko in ogledu vojašnice, pri kapelici na Mrzlem vrhu zavijemo levo v smeri Sovodenj. Nekaj sto metrov naprej se na desno odcepi kolovoz proti vrhu hriba Mrzlik (971 mnv). Tik pred odcepom ob cesti stoji glavni mejni kamen številka 38. Planinsko kočo Mrzl'k so zgradili na mestu nekdanje jugoslovanske graničarske karavle. Na vrhu Ermanovca so bila mitralješka gnezda vojske kraljevine SHS. Na dvorišču kmetije Vrhovec pod Ermanovcem bi pred nekaj leti zaman iskali petintrideseti mejnik, saj ga je gospodar po razmejitvi leta 1947 razbil in oidstranil z dvorišča, da bi izbrisal spomin na mejo, ki mu je grunt presekala na dva dela. Danes mejnik ponovno stoji, najdemo ga le nekaj metrov stran od prvotne lokacije, na drugi strani ceste. Iz betona so ga ulili člani turističnega društva iz Sovodenj. Vojaški objekt, italijansko kaverno pod Šancami so zidali v letih 1937/38. Mojstri so bili Furlani, domačini so dovažali material. Pesek so s pomočjo tovorne žičnice z vlečno vrvjo spravljali po grebenu z mesta, levo od kmetije »Na Lanšah«. Bencinski motor je stal višje v gozdu, na betonskem podstavku, ki je še ohranjen. Tla po sobah so bila pokrita z osemkotnimi ploščicami opečnate barve. Vojaki so se iz vojašnice umaknili ob kapitulaciji leta 1943. Nekaj sto metrov stran, za hribom stoji še ena, delno porušena kaverna. Sicer pa so Šance hrib z zgodovino. Na vrhu je nekoč v smeri vzhod – zahod stal približno 28 metrov dolg in 23 metrov širok pravokotni plato, utrdba oziroma »šance«. Obdajal ga je pet metrov širok in do štiri metre globok jarek z vhodom z vzhodne strani. Oblika nakazuje, da so bile šance utrdba iz začetka 19. stoletja. Z Vrhovčevega griča se po kolovozu spustimo do sedla Vrh Vrat (810 mnv) in po cesti nadaljujemo nekaj sto metrov do razcepa Vrh Ulce. V bližini je stala italijanska mejna vojašnica Škofje.

 

12 Žiri – Vrsnik

Ko se iz Žiri odpravimo proti Logatcu in v Brnikovem Logu zavijemo desno proti Zavratcu, že zelo kmalu  »prestopimo« rapalsko mejo. Od tu naprej večji del poti kolesarimo po ozemlju, ki je bilo med obema vojnama dodeljeno Kraljevini Italiji. Ko v Zgornjem Zavratcu nadaljujemo naravnost proti Dolam, le nekaj sto metrov naprej, na levi strani tik nad cesto opazimo italijansko pobočno vojašnico Zavratec 1. Malo višje nad njo stoji še ena pobočna vojašnica Zavratec 2.

Če bi iz Žirovnice nadaljevali proti Brekovicam bi na levi strani ugledali italijansko mejno vojašnico predelano v stanovanjsko hišo. V Spodnjem Vrsniku je stal glavni mejni kamen št. 40. Sredi devetdesetih let so ga prepeljali v mestrni muzej v Idriji. Še vedno pa v Spodnjem Vrsniku lahko občudujemo italijanski zbiralnik za vodo, mimo katerega kolesarimo med vzponom proti cerkvi sv. Tomaža in naprej proti Zgornjem Vrsniku. Sredi Zgornjega Vrsnika zavijemo desno na makadamsko cesto proti Vidicu. Čez dobrih petsto metrov na levi strani uzremo  velik travnik, na robu katerega stoji večja pobočna vojašnica, ki so jo v sedemdesetih letih uporabljali rezervisti. Tristo metrov više, pri Vidicovem domu (764 mnv) je stala vojašnica mejne milice. Cesta se tu konča in čaka nas pol kilometra imenitnega spusta po markirani pešpoti. Takoj ko pridemo do kolovoza, zagledamo enega izmed vmesnih mejnih kamnov. Ko iz Žiri pripeljemo v zaselek Osojnica, na levi strani ceste naletimo na večji mejni kamen, ki naznanja, da je bil tu nekoč mednarodni mejni prehod prve kategorije Žiri.

Na Govejku se takoj za penzionom Na Kluk' na desno odcepi ozka cesta v smeri Ledinskih Krnic. Če si hočemo predhodno ogledati tamkajšnjo italijansko vojašnico, poiščemo naslednji desni odcep, se povzpnemo tristo metrov in na desni strani v gozdičku poiščemo ostanke vojaške zgradbe. Ko iz Korit pripeljemo do križišča tik pred pred Breznico in se po glavni cesti spustimo proti Žirem, čez stopetdeset metrov na levi strani zagledamo manjšo italijansko pobočno vojašnico, prebarvano v močno obledele maskirne barve. V njej je nekoč delovala lokalna diskoteka. V Breznici stoji tudi eden bolje ohranjenih glavnih mejnikov rapalske meje. Če mimo pivovarne Crazy Duck po levi strani nadaljujemo po kolovozu, čez dvestopetdeset metrov pridemo do razpotja, kjer se držimo levega, slabšega kolovoza. Na naslednjem razcepu se zopet držimo levo in čez petdeset metrov pridemo do mejnika št. 39. Vrnemo se do cerkve in zavijemo desno po ozki asfaltni cesti. Ko je asfalta konec, pred seboj opazimo še drugo italijansko pobočno vojašnico. Med potjo iz Breznice proti Mrzlemu vrhu naletimo na vmesni mejnik, ki priča o tem, da  je tu vzporedno s cesto potekala meja. Z nekaj ostanki rapalske meje na Mrzlem vrhu smo se sicer že srečali, ko smo kolesarili na Bevkov vrh, Ermanovec in Sivko. Planinska koča Mrzlk (971 mnv) stoji na mestu, kjer je bila nekoč jugoslovanska karavla. Nedaleč pod njo stoji glavni mejni kamen št. 38. V bližini je tudi italijanska  pobočna vojašnica Sivka. Tokrat smo se povzpeli še proti vrhu Loncmanove Sivke (987 mnv), vrh katere so v  gozdičku še vedno vidni ostanki vojašnice fašistične mejne milice, uničene ob koncu druge svetovne vojne.

 

13 Idrijske Krnice

Nad dolino Kanomlje na jugu in Idrijce na severu oziroma vzhodu, se vzpenjajo strma pobočja Jelenka oziroma Krniške planote. Krniško planoto oziroma Jelenk v italijanskih arhivih 20. in 30. let večinoma ne najdemo, šele z letom 1938 se pričenjajo omenjati položaji, ki so jih tam zgradili za stalno nameščene baterije topništva. Na Krniški planoti je italijanska vojska gradila izkope za namestitev topništva ter podzemna zaklonišča za zaščito vojakov in streliva pred topniškim obstreljevanjem. Vse kaže, da so jih gradili še v času vojne po letu 1941. Tipska zaklonišča, ki niso bila zasuta zaradi zaščite ter maskiranja lahko najdemo le na območju Idrijskih Krnic. Med leti 1939/40 je tu obstajala radiotelegrafska  postaja Jelenk oziroma po italijansko “Monte Jelenca”. Straža je majhna,  razgibana in raztresena vas v dolini reke Idrijce, ki šteje nekaj čez sto prebivalcev.   Stražo ljudje poznajo tudi kot Želin, a je v resnici Želin le zaselek treh domačij. Tu je nekoč stala vojašnica obrambne skupine Želin, v katero je sodilo še nekaj manjših utrdb in cestni zapori na cesti proti Cerknen in Idriji.

 

 

14 Hleviše

Pehotna vojašnica »Caserma di fanteria Costantino Brighenti« v Idriji je veljala za največjo italijansko vojašnico ob takratni italijanski vzhodni meji s staro Jugoslavijo. V njej je bilo lahko nastanjenih okoli 4.000 mož. Gradili so jo v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja, odprta je bila 5. aprila 1933. Danes se v njej nahaja psihiatrična bolnišnica. Na položaje obrambne skupine Alpskega zidu naletimo v Podroteji, ko se z Idrijske Bele spuščamo proti glavni cesti Godovič – Idrija. Gre za sistem utrdb, opazovalnic , bunkerjev in zaklonišč, ki se raztezajo na obeh bregovih Idrijce.

Tako kot preostale obrambne skupine v dolini Idrijce (Želin, Kanomlja in Nikova) je imela tudi Podroteja nalogo onemogočiti morebitni preboj z doline Idrijce čez Trnovski gozd v Vipavsko dolino. Nepolnih petsto metrov predno prikolesarimo do Podroteje, si na desni strani lahko ogledamo  kraško sifonsko jezero. Jezero leži pod stometrskimi prepadnimi stenami, ki obrobljajo severni rob Črnovske planote. Voda v Divje jezero priteka iz strmo spuščajočega se rova, ki je bil do sedaj raziskan do globine 160 m. Posebnost je tudi jezerski odtok Jezernica, ki se po vsega petinpetdeset metrih izlije v Idrijco. Jezernica je najkrajša reka v Sloveniji , hkrati pa najmočnejši izvir reke Idrijce. Divje jezero so razglasili za naravni spomenik že leta 1967, uradno pa so ga zaščitili šele 28 let pozneje.

 

 

15 Godovič – Črni vrh – Zadlog

Čeprav je bil Godovič od rapalske razmeroma precej oddaljen, so ga Italijani močno utrdili. Če se mimo cerkve Sv. Urbana usmerimo proti vzhodu v smeri Ivanje Doline, že čez približno pol kilometra pridemo do pobočne mejne vojašnice Ivanja Dolina. Poleg vojašnice Ivanja dolina k osrednji obrambni skupini spadajo še štiri utrdbe v Grižah in nedokončana obrambna skupina pri Godoviču, ki bi tako varovala cesto proti Idriji. Obrambni objekti so bili postavljeni tako, da so varovali prehode v Vipavsko dolino. Južneje od obrambne skupine Griže se nahajajo še številni strelski položaji, ostanki protitankovskih jarkov in šest podzemnih zaklonišč.

Niti »francoska cesta« niti »Feldbahn« ne spadata v rapalsko obdobje. Cesta proti Idriji je bila tu speljana že v času Ilirskih provinc, ozkotirna železnica pa je bila zgrajena med prvo svetovno vojno, takoj po padcu Goriškega mostišča v šesti soški bitki. Pa ju je kljub temu vredno omeniti. Gradnjo 53 kilometrov dolgega feldbana Dolenji Logatec–Kalce–Hotedršica–Godovič–Črni Vrh–Zadlog–Mala Lazna so začeli takoj po padcu Goriškega mostišča v šesti soški bitki, da so lahko oskrbovali avstrijsko vojsko na Banjšicah in Trnovskem gozdu. Proga je bila v glavnem speljana po obstoječih poteh in cestah, saj so jo morali na novo vrezati v teren le tam, kjer so bili klanci prestrmi. Dela, ki so se začela 15. avgusta 1916, so hitro napredovala, saj je bilo v gradnjo poleg pripadnikov vojaških železničarskih oddelkov vključenih več kot 20.000 ruskih vojnih ujetnikov. Ti so prebivali v barakah na Kalcah, v Hotedršici, Godoviču, Črnem Vrhu in Zadlogu. Tračnice, ki so bile 65 centimetrov narazen, so polagali na železne ali lesene pragove. Na odseku od Dolenjega Logatca do Zadloga so prve prevoze vagonov s konjsko vleko začeli 9. septembra, naprej do Male Lazne pa 29. novembra 1916. Kompozicije so bile sestavljene iz dveh vagonov, ki sta ju vlekla dva ali štirje konji. Zaradi zmanjševanja števila konj in pomanjkanja krme so naslednje leto živino zamenjali majhni bencinski motorji, pritrjeni na vlečni voziček. Avstro-ogrske enote, ki so gradile ozkotirnico Dolenji Logatec–Mala Lazna, so med 1. in 22. septembrom 1916 zgradile tudi 12 kilometrov dolg odcep iz Godoviča proti Idriji, ki so ga v času priprav na preboj soške fronte med 11. septembrom in 18. oktobrom 1917 podaljšali za 27 kilometrov po dolini Idrijce do Dolenje Trebuše. Pri tem so morali v Strugu zvrtati 25 metrov dolg predor in takoj za njim narediti še mostiček v strmi hudourniški grapi. Idrijski krak Feldbahna se je odcepil pri Cestnikovi rajdi oziroma pri ostrem levem ovinku takoj za predoroma na cesti Godovič–Črni Vrh. Po dobrih treh kilometrih, na kar nas opozori oznaka na bukvi, je Feldbahn zapustil francosko cesto, in se počasi spuščal nad prepadno strugo Zale.  Cesto Podroteja – Koševnik je prečkal na  razpotju Vrh Ključ in se zagrizel nad Divjim jezerom v Strug proti Idrijski Beli.  Celotna proga je delovala do 24. oktobra 1917, saj se je po 12. soški bitki oziroma »čudežu pri Kobaridu« avstrijska vojska premaknila naprej proti reki Piave. Ko se po številnih serpentinah francoske ceste spustimo do Podroteje, najprej opazimo ruševine starega mostu, ki so ga rudarji po ukazu partizanskih oblasti minirali 19. septembra 1943. Le malo naprej, tik nad križiščem s cesto proti Idrijski Beli, se nahaja Utrdba 2 s kovinsko kupolo. Neposredno nasproti sotočja Idrijce in Zale, na drugi strani glavne ceste Godovič – Idrija, si lahko ogledamo Utrdbo 1. Končno se usmerimo proti Idrijski Beli in čez približno petdeset metrov med hišami »poiščemo« visečo brv čez Idrijco. Prečkamo reko in se po pešpoti dvignemo do »Poti ob Rakah«. Na desni strani ugledamo manjšo stražarnico, na drugi strani vodnega kanala pa neposredno pred nami stoji Utrdba 3 in le malo naprej proti Idriji še protitankovski položaj. Postavitev utrdb je Italijanom omogočala popoln nadzor nad cestnimi povezavami, ki so vodile v notranjost italijanskega ozemlja. Kanal Raka je z vodo oskrboval rudniške naprave. V času po kapitulaciji Italije so vodni kanal kot strelski jarek uporabljali idrijski partizani. Zaprli so dotok vode, v kanal znosili zaplenjeno italijansko orožje in z njim branili mesto pred nemško vojsko, ki se je bližala iz Kovačevega Rovta. V Idriji si ogledamo pehotno vojašnico »Caserma di fanteria Costantino Brighenti«, ki je veljala za največjo italijansko vojašnico ob takratni italijanski vzhodni meji s staro Jugoslavijo. Ko se spustimo mimo mestnega muzeja in Gradu Gewerkenegg, nadaljujemo proti Žabji vasi. Pod vrhom Bar ob cesti uzremo Utrdbo 2, malo višje, na drugi strani potoka Nikova se v zaselku Skirca nahajata še dve utrdbi.

 

16 Rovte – Medvedje brdo – Zavratec

Iz Rovt približno tri kilometre kolesarimo po neprometni asfaltni cesti proti zaselku Trate. V Tratah se pri gostišču Tavžentroža spustimo do ceste, ki povezuje Rovtarske Žibrše in Medvedje Brdo. Nekdanja meja je potekala v neposredni bližini lesno predelovalnega obrata in okrepčevalnice Tavžentroža. Tik pod krajevno tablo Rovtarske Žibrše stoji glavni mejnik št. 43. To je edini primer, ko je glavni mejni kamen stal na mejnem prehodu. Tam, kjer je danes okrepčevalnica, je stala lesena italijanska baraka, na kateri je bil napis Regno d'Italia, Varco dognale di Trata (Kraljevina Italija, Carinski mejni prehod na Tratah). Na mejnih prehodih načeloma ni bilo zgradb in nastanjenih mejnih uslužbencev. Trate so bile izjema, saj se je čez ta mejni prehod prepeljalo več blaga kod drugod. Italijani so zato za ovinkom, na katerem stoji transformator, postavili  kasarno finančne straže, sto metrov višje je imela vojašnico tudi fašistična milica.

Iz Trat se povzpnemo do cerkve sv. Katarine in zaselka Medvedje Brdo (814 mnv). Kolesarimo mimo CŠOD Medved in po nekaj sto metrih zavijemo na oster levi odcep. Spustimo se dobrih petdeset metrov in znajdemo se pred italijansko mejno vojašnico Medvedje Brdo. Na poti do kmetije Šinkovec na levi strani opazimo hangarje bivšega izstrelišča za rakete. Da ne bo pomote, ti nimajo prav nič opraviti z rapalsko mejo, postavila jih je JLA. Na poti proti Zavratcu si lahko ogledamo še eno italijansko vojašnico, mejno vojašnico Lanevše. Ko se s Kamnikovega griča spuščamo proti zaselku Potok, si  tik pod vrhom Smuk (800 mnv) ob levi strani vozišča ogledamo mejno vojašnico Trate, ki je na las podobna maloprej videni v Lanevšah. Na prvem razcepu, še preden pridemo do glavne ceste Medvedje Brdo – Dole, se držimo desno v smeri Zavratca. Pred cerkvijo sv. Urha zavijemo levo in se spustimo do nižje ležečega križišča. Držimo se levo v smeri proti Dolam in že nekaj sto metrov naprej,  na levi strani tik nad cesto opazimo spodnjo izmed dveh italijanskih pobočnih vojašnic. Malo nad njima stoji še bunker. Junija 1961 se je na Onkološkem inštitutu v Ljubljani po nesreči razbila ampula z radioaktivnim izotopom radija, ki so ga uporabljali za zdravljenje raka. Med čiščenjem so z ostanki dekontaminacije napolnili večje število sodov in jih prepeljali v zgornjo od obeh pobočnih vojašnic nad Zavratcem. Vhod so zazidali, prebivalcev o tem ni nihče obvestil. Ko so informacije pricurljale v javnost, so krajani protestirali, do začetka sanacije pa je prišlo šele leta 1996. Ker je šlo za relativno nenevarne nizko radioaktivne odpadke, je bila vojašnica do konca sanirana šele leta 1999. Ko kolesarimo proti Spodnjim Dolam, sta na vzpetini z desne strani tik pod gozdom dve italijanski pobočni vojašnici in nad njima opazovalnica. v Dolenjih Dolah, zapustimo glavno cesto  in zavijemo desno proti  Žirem. Pod Kovkom (824 mnv) pridemo do razpotja, kjer se držimo desno.  Od razpotja levo proti vrhu Kovka vodi označena steza. Pešpot je zelo strma, za vzpon s kolesom povsem neprimerna. Se pa lahko proti vrhu, kjer je vpisna knjiga, povzpnemo peš. Od vrha se nadaljuje  neoznačena pešpot po grebenu v smeri Raven. Na Malem Kovku (784 mnv) nad Ravnami je na strateškem položaju veličasten betonski bunker, s katerim so Italijani zaščitili vzhodno stran glavnega vrha Kovka in cesto proti Dolam. Praktično nepoškodovan beton priča o tem, kakšni mojstri so bili italijanski gradbinci. Od razpotja pod Kovkom, po slabih dveh kilometrih pridemo v vas Ravne pri Žireh. Zaselek Ravne se je ugnezdil na valoviti planoti z razgledom na bližnji Vrh Svetih Treh Kraljev. Pred kmetijo na Ravnah št. 2 stoji grob z marmornim spomenikom šestnajstim partizanom, ki so padli 15. decembra 1943. Glavni mejnik št. 41 so leta 1962, ko so postavljali spomenik borcem NOB, izruvali in s traktorjem odpeljali do mesta kjer je danes. Glavni meujnik je prekrit s črnim marmorjem in predstavlja partizanski spomenik. Prvotno je mejnik stal levo nad cesto proti Dolam, nasproti vikenda ob smučišču. Z Vrha Treh Kraljev se po asfaltni cesti spustimo v smeri proti Zgornjem Smrečju. Približno stopetdeset metrov pod planinsko kočo (823 mnv), na ostrem levem ovinku tik nad stavbo osnovne šole, je na desni strani ceste vhod v umetno izoblikovan vodoraven rov. Izhod iz več kot kilometer dolgega rova je na drugi strani hriba, pri kmetiji Brence. Rov je bil izkopan v tridesetih letih v okviru izgradnje Rupnikove linije. Pri izkopu so naleteli na Jamo Sv. Treh Kraljev. Na Vrhu Svetih Treh Kraljev je bila načrtovana izgradnja največjega sistema utrdb za obrambo kraljevine SHS, a je graditelje prehitela vojna in so ostali bolj kot ne le pri načrtih.

 

17 Vrh Svetih Treh Kraljev

Vrh Svetih Treh Kraljev (884 mnv) ima posebno mesto pri utrjevanju rapalske meje. Razgled z njega je izreden na vse strani, zato je bila tu predvidena osrednja slemenska utrdba Rupnikove linije, ki bi skupaj z utrdbami na Golem vrhu, Hlavčih Njivah, Hrastovem griču in Strmico nad Logatcem branila dolinske in grebenske prodore Italijanov proti Ljubljani. Na Sv. Treh Kraljih je bila predvidena utrdba s tremi bojnimi bloki, vendar se je gradnja zaradi stroškov zavlekla in je bilo do začetka druge svetovne vojne izkopanih le nekaj podzemnih delov. Od načrtovanih slemenskih utrdb Rupnikove linije so bile delno dokončane le na Hlavčih Njivah, Golem vrhu in Hrastovem griču. Ob cesti, ki vodi na Vrh Sv. Treh Kraljev, nedaleč stran od šolske stavbe, je vhod v umetno izoblikovan vodoraven rov, ki prebije celoten Vrh. Izkopan je bil v tridesetih letih v okviru izgradnje vojaške obrambne Rupnikove linije. Pri tem izkopu so naleteli na Jamo Sv. Treh Kraljev, ki je več kot kilometer dolg in 70 m globok splet manjših rovov. Čez Vrh so v tem času gradili vrsto vojaških podzemskih utrdb. Kopali so bunkerje in povezovalne rove. Ko se je začela druga svetovna vojna so z gradnjo utrdbene linije prenehali. Vhod v umetni rov je nasproti šole na Vrhu in poteka skozi hrib v smeri proti Brencetu. Po tem rovu se še vedno lahko pride v dno enega od bunkerjev pri Brencetu.

 

18 Javornik

Povezava s Kalc proti Podkraju in Hrušici je zgodovinsko gledano izjemno pomembna, saj sega še v čas rimskega cesarstva. Predstavljala je zvezo med Oglejem in Ljubljano ter naprej proti vzhodu. Od križišča v Kalcah peljemo v smeri proti Podkraju in po približno tristo metrih pridemo do mesta, kjer je stala jugoslovanska karavla, tik za njo je tekla mejna črta. Tu je bil nekoč mednarodni mejni prehod  prve kategorije Kalce. Dvesto metrov naprej na desni strani pod daljnovodom nad cesto stoji glavni mejnik številka 46. Z vzponom nadaljujemo po glavni cesti v smeri proti Podkraju in že po nekaj sto metrih naletimo na smerokaz, ki nas usmeri na levo proti spomeniku ruskim vojnim ujetnikom na Vodicah. V nadaljevanju se na precej strmem delu ceste peljemo mimo obnovljene poznorimske utrdbe na Lanišču. 

Ta z rapalsko mejo sicer nima nič skupnega, je pa bila v 4. stoletju del obrambnega sistema Claustra Alpium Iulianum. Preprečeval naj bi vdore barbarov v rimsko cesarstvo. Precej pozorni moramo biti, da le malo naprej  od utrdbe, na levi strani pod cesto opazimo v vikend spremenjeno italijansko pobočno vojašnico. Poleg vojašnice je v obrambno skupino Laniše spadal še sistem utrdb, več opazovalnic in topniških položajev na drugi strani ceste. Pol kilometra naprej proti Hrušici je ohranjena čudovita vojašnica Casermeta De Cesaris, do katere pridemo če zavijemo levo na kolovz, zaprt za promet.  Čez par sto metrov pridemo do velike pravokotne zgradbe s pripadajočimi objekti za visokim obzidjem. Še ena manjša vojašnica je na Predivnem vrhu, prav tako na levi strani ceste.

 

Na Hrušici je bila v drugi polovici 3. stoletja zgrajena velika rimska utrdba Ad Pirum, ki je bila prav tako kot utrdba na Lanišču vključena v obrambni sistem, imenovan Claustra Alpinum Iulianum. V rapalskem obdobju je tu delovala vojašnica finančne straže Stara Pošta in stražnica mejne milice. Če proti Javorniku ne bi zavili v Mlakah, ampak v Hrušici en odcep prej, bi se peljali mimo še ene vojašnice, imenovane Mišji vrh. Na Javorniku je stala italijanska opazovalnica.

 

 

Z vrha Javornika se spustimo po eni od kolesarskih stez proti spodnji postali sedežnice. Tu se držimo desno v smeri Hotedršice in Kalc.  Na razcepu za Petelinovo bajto se držimo gozdne ceste ostro levo med Lipovim (1004 mnv) in Travnim vrhom (930 mnv). Za Travnim vrhom zapustimo cesto in krenemo na kolovoz, ki nas pod Dednim vrhom (685 mnv) pripelje do ostankov vojašnice Hotenjski ravnik in vodnega zbiralnika. Če se na Javornik namenimo iz Vipave, preko Sanaborja in po dolini Bele, pridemo na višini 737 metrov do razpotja »Na Farmancah«, kjer lahko v bližini najdemo ostanke vojašnice in utrdbo italijanske vojske.  V Podkraju je bil sedež podsektorja XXIII/A, posebej zanj so tu zgradili novo vojašnico. Poleg sedeža podsektorja je bila v Podkraju še ena manjša vojašnica in večje število utrdb.

 

 

 

 

 

19 Planina (Unška Koliševka)

Podobno kot pri obisku Javornika, smo se tudi proti Planini odpravili s Kalc. Od križišča v Kalcah peljemo v smeri proti Podkraju in po približno tristo metrih pridemo do mesta, kjer je stala jugoslovanska karavla, tik za njo pa je potekala mejna črta. Tu je bil nekoč mednarodni mejni prehod  prve kategorije Kalce. Dvesto metrov naprej na desni strani nad cesto stoji glavni mejnik številka 46. Le nekaj deset metrov naprej zavijemo levo na gozdno cesto, po kateri se vzpenjamo proti poznorimski utrdbi na Lanišču, ki je bila del obrambnega sistema Claustra Alpium Iulianum. Precej pozorni moramo biti, da kakih sto metrov naprej  od utrdbe, na levi strani pod cesto opazimo streho italijanske pobočne vojašnice Laniše. Na desni strani  ob uvozu je bila utrdba, ki je bila  po vojni minirana. Poleg vojašnice je v obrambno skupino Laniše spadal še sistem utrdb, več opazovalnic in topniških položajev na drugi strani ceste.

Pol kilometra naprej proti Hrušici je ohranjena čudovita vojašnica Casermeta De Cesaris, do katere pridemo če zavijemo levo na kolovz, zaprt za promet.  Čez par sto metrov pridemo do velike pravokotne zgradbe s pripadajočimi objekti za visokim obzidjem.  Vrnemo se na glavno cesto in nadaljujemo z vožnjo približno petsto metrov v smeri Podkraja. Za Orlovim gričem glavno cesto zapustimo in zavijemo levo na  gozdno cesto.  Pod Mesarjevim hribom na višini 805 mnv pridemo do mejna stražnice. Nadaljujemo proti Mesarjevem hribu, kjer si lahko ogledamo vojašnico in utrdbe. Slab kilometer naprej, tik pri razcepu, je stala še ena manjša vojašnica. Na razcepu se držimo desnega, slabšega kolovoza v smeri Kležnega griča, kjer je poleg  zelo dolge pobočne topniške vojašnice Kležni grič mogoče videti še bunker in zbiralnik za vodo.

Od Kležnega griča nadaljujemo proti jugu. Ko pridemo do makadamske ceste, se držimo levo v smeri lovske koče. Tu je stala vojašnica in dve utrdbi, ostankov pa je malo. Po cesti nadaljujemo proti romarski cerkvi Sv. Marije. Pred ostrim desnim ovinkom, za katerim se cesta pričenja spuščati proti cerkvi , se proti vrhu Grmade(873 mnv) odcepi kolovoz in v nadaljevanju pešpot. Nekaj sto metrov pred ovinkom se na levi strani ceste nahaja utrdba Planinska gora 2.  Na vrhu Grmade je utrdba Planinska gora 1. Če se spustimo le nekaj metrov niže, tik pod kamnito mizo na vrhu Grmade, pridemo do line protitankovskega položaja. Ostanke bunkerjev lahko opazimo tudi ob pešpoti tik pod cerkvijo.

Planino je rapalska meja presekala na dva dela. Kačja vas je ostala na italijanski strani. V stavbi kjer je danes osnovna šola je bila italijanska vojašnica. Le malo naprej  se je nahajal najpomembnejši  mejni prehod. Na italijanski strani je vse do meje vodila asfaltna cesta z betonskimi robniki, medtem ko je na jugoslovanski strani do mejnega prehoda držala makadamska cesta. Planino in prehod proti Postonjskim vratom so Italijani zavarovali z vrsto utrdb in protitankovskih položajev. Ostankov utrdb ni več, železje je bilo najverjetneje uporabljeno za izgradnjo objektov JLA. Planino je 19. septembra 1938 obiskal Mussolini. Na jugoslovanski strani ge je pričakal ban Marko Natlačen. Politiko uklanjanja Italijanom in zahvalno pismo Mussoliniju ob zasedbi Slovenije, so sicer priljubljenemu politiku zelo zamerili. Od mejnega prehoda Planina je meja tekla proti jugozahodu skozi zaselek Malni, kjer je vodno zajetje za Postojno in Pivko. Vhod v vodarno je zaprt z žičnatimi vrati, ki so pritrjene med dva velika mejnika rapalske meje, postavljena na vsaki strani ceste. Po robu Planinskega polja se je meja nadaljevala proti posestvu Haasberg, nato pa ob Unici do mosta, kjer zopet naletimo na dva velika mejnika, ki sta označevala mejni prehod druge kategorije. Stojita praktično tik pred vhodom na grajsko posestvo. Grad Haasberg so v začetku 17. stoletja zgradili knezi Eggenbergi, ob vznožju starega srednjeveškega gradu, ki ga je zrušil potres. Dvorec je v tistem času veljal za najmogočnejši baročni dvorec na Slovenskem. Zadnji lastnik dvorca je bila rodbina Windischgrätz, ki ga je kupila leta 1846. Na prošnjo lastnikov je grad po razmejitvi ostal v Italiji, nekaj tisoč hektarov zemlje, ki so ostali v Jugoslaviji je bilo leta 1919 nacionaliziranih. Med drugo svetovno vojno so se plemiči izselili v Italijo, grad pa je po okupaciji zasedla italijanska vojska. Precej škode so na gradu povzročili vojaki, po kapitulaciji leta 1943 pa je bila stavba prepuščena roparjem. Marca 1944 so grad zažgali partizani. Po vojni je bila sicer predvidena rekonstrukcija gradu, a narejenega ni bilo veliko. Končno je grad decembra 2020 prizadel še močan potres, ki je zrahljal strukturo ostankov zidov  do te mere, da se je zrušil celotni zgornji del gradu nad vhodom. Čez cesto, v neposredni bližini gradu, si lahko še vedno ogledate star grajski hlev ter z zidovi obdano travnato dvorišče s prireditvenim prostorom, v katerem se nahaja tudi manjša etnološka zbirka z različnimi predmeti, najdenimi na tej lokaciji.

Unška koliševka je kraška kotanja, nastala po udoru stropa podzemne jame.  Značilnost takšnih dolin so strme stene in razmeroma težko dostopno dno. Unška koliševka je ena največjih pri nas, globoka je okoli 100 metrov in ima premer okoli 150 metrov. Tovrstni naravni pojavi na Notranjskem sicer niso redkost, najdemo jih v Rakovem Škocjanu in okolici, je pa Unška koliševka posebna. Okrog nje so namreč vojaški rovi in bunkerji, ki so jih med obema  vojnama zgradili italijanski vojaki. Ustvarili so enega največjih podzemnih vojaških kompleksov pri nas. Manjši del teh rovov v skupni dolžini okrog 1,5 km je še vedno dostopen. Sistem povezovalnih hodnikov, navpičnih jaškov, strmih stopnišč in namenskih prostorov naj bi bil dolg okoli 15 kilometrov a so jih večino bodisi zazidali, ali pa jih je zalila voda.

 

20 Javorniki

Z Dolenjega Jezera se preko Otoka vozimo proti Lazam pri Gorenjem Jezeru in tik pred zaselkom zavijemo navkreber proti Otoškem vrhu (765 mnv). Tu se je nahajal maloobmejni prehod Otoška dolina. Če bi po Podlomski cesti nadaljevali proti jugu, bi približno kilometer naprej naleteli na vojašnico, utrdbe in protitankovske položaje obrambne skupine Otoška dolina. Od prehoda se vzpenjamo praktično vzporedno z rapalsko mejo in na višini 980 metrov pridemo do razpotja »Pri bunkerju«, kjer je stala italijanska vojašnica in skladišče. Med Velikim Kožljekom (1240 mnv) in Debelim hribom (1267 mnv) nadaljujemo proti Velikemu Javorniku (1268 mnv), kjer se nad odcepom kolovoza proti vrhu nahajajo ostanki italijanske gorske vojašnice.

 

V neposrednem zaledju mejne črte so bile poleg vojašnic samih obrambnih skupin tudi manjše mejne vojašnice. Kamen na vrhu Javornika nima nobene povezave z rapalsko mejo, gre namreč za primer ene najstarejših še ohranjenih trigonometričnih točk z vklesano letnico 1823. Enako velja za kamen z enako letnico na vrhu Velikega Kožljeka. Ko pri povratku v Slivovih lazih zavijemo proti Rakovem Škocjanu, se peljemo mimo vojašnice in utrdbe obrambne skupine Slivice. V Rakovem Škocjanu so Italijani postavili mejno vojašnico finančne straže, na temeljih katere danes  stoji hotel Rakov Škocjan. Na razcepu za Malim Naravnim mostom in Zelškimi jamami je stala italijanska vojašnica Stražnik. Tu so le še ruševine, ki jih prerašča gozd. Z vožnjo nadaljujemo proti Zelšam, tik pod razglednim hribom Stražnik (646 mnv), na vrhu katerega v slabem stanju stoji glavni mejni kamen številka 51.

 

21 Nanos

Pri različici spusta, ko se na razpotju »Oglarsko naselje« ne spustimo po strmi stezi proti Sv. Brikciju marveč se držimo levo in nadaljujemo gozdni cesti v smeri Boljunovega vrha, po dveh kilometrih blagega vzpona pridemo do označenega razpotja. Če tu zavijemo desno in se peljemo po cesti še približno dvesto metrov, pridemo  tik pod vznožje Suhega vrha (1313 mnv), na katerem je stala italijanska vojaška opazovalnica. Omogočala je izjemen razgled na celotno območje druge obrambne linije (Zona di Resistenza). Zaradi višje lege je bilo iz Stran možno opazovanje premikov nasprotnika na celotnem območju od Postojnskih vrat do druge obrambne linije. Zelo dobro so bili vidni dostopi z Javornikov proti Pivki in Snežnik. V obrambno skupino Strane je bila vključena vojašnica, utrjena opazovalnica in številne utrdbe različnih velikosti. Ko pri spustu po gozdni cesti tik nad Stranami pridemo do manjšega parkirišča in odcepa slepe ceste proti Dolgem griču, si le nekaj deset metrov nad omenjenim parkiriščem lahko ogledamo precej zaraščeno vojašnico in utrdbo. Če se povzpnemo po brezpotju, najprej naletimo na manjšo pobočno vojašnico. V neposredni bližini stoji utrdba s strelnima linama, obrnjenima proti vzhodu in jugovzhodu.

Objekti se nahajajo na zasebnem zemljišču in za ogled bo potrebno preplezati  žično ogrado. Malo višje poiščemo še eno večjo utrbo, za ogled bo treba ponovno preplezati žično ogrado. Še precej bolj slikovit objekt si lahko ogledamo, če krenemo po kolovozu proti Dolgemu griču. Proti koncu pravljično lepega pašnika pod Votlo steno na levi strani ugledamo ogromno betonsko gmoto utrdbe št. 5.  Še eno utrdbo si lahko ogledamo, če se spustimo do prvih hiš v vasi in krenemo po kolovozu ostro levo. Slabih sto metrov naprej se tik ob kolovozu nahaja utrba št. 4.

 

22 Kožljek in Sveta Trojica

V okviru projekta utrjevanja meje je bila v Pivki zgrajena vojašnica »Principe di Piemonte«, v kateri je po osamosvojitvi našel svoj prostor največji muzejski kompleks v Sloveniji – Park vojaške zgodovine.  Zaporna skupina pri Pivki je nadzorovala prehod iz Pivške kotline v dolino reke Reke. Obvladovala je cesto Ljubljana-Reka in železnici Ljubljana-Reka ter Ljubljana-Trst. Sestavljalo jo je štirinajst mitraljeških utrdb ob vznožju večjih vzpetin. Glavna točka utrdbene skupine je bila na Primožu (718 mnv), oziroma »Monte Primus grande«, kot so hrib poimenovali Italijani. Na hribu,  bolje rečeno v njem je bila zgrajena utrdba s skoraj petsto metri podzemnih rovov, nastanitvenimi prostori za posadko, rezervoarji vode, skladišči hrane in streliva itd. Glede na strateško izpostavljenost Primoža je bila utrdba izjemno močno oborožena, saj je imela kar pet topniških položajev za topove kalibra 75 milimetrov, s katerimi bi v primeru spopada lahko obvladovala večji del Pivške kotline. Iz Pivke kolesarimo proti Palčju, kjer je stala vojašnica finančne straže. Ko približno štiri kilometre za Palčjem  zapustimo makadamsko cesto in se pod vrhom Plešivice (965 mnv) vzpenjamo v smeri Velikega Kožljeka, že po nekaj sto metrih peljemo mimo ostankov italijanske vojašnice. Nad vojašnico, na vrhu Plešivice je stala tudi vojaška opazovalnica. Spuščamo se do ceste, ki iz Trnja vodi proti Sveti Trojici in naprej proti Cerknici. Na križišču stoji vojaški bunker, malo naprej pa zbiralnik vode. Pri bunkerju se držimo desno, le dvesto metrov naprej pa zavijemo levo in nadaljujemo z vzponom. Po dobrega pol kilometra vožnje se znajdemo na razpotju »Pri kasarnah«, kjer je stala italijanska vojašnica Debeli kamen s pripadajočim skladiščem in vodohranom. Če se vzpenjamo naprej, pridemo do razpotja »Pri bunkerju«, kjer je prav tako stala italijanska vojašnica in skladišče. Kamen na vrhu Kožljeka nima nobene povezave z rapalsko mejo, gre namreč za primer ene najstarejših še ohranjenih trigonometričnih točk z vklesano letnico 1823. Enako velja za kamen z enako letnico na vrhu Velikega Javornika. Italijanska vojska je morala biti zaradi mejne lege v stalni pripravljenosti. Tradicionalna poligona za vojaške vaje sta bila tudi na Palškem in Petelinjskem jezeru. Tik nad Petelinjskim jezerom, pod Trnsko jamo, je bilo strelišče. Topove so usmerjali proti Okrogleku pod Sveto Trojico. Posledice vojaških vaj so v Petelinjskem jezeru vidne še danes. Ko jezero presahne, je v dnu jezera opaziti veliko lukenj, ki so jih napravile granate. Vzdolž vzhodne strani se nahaja tudi jarek, ki je bil najverjetneje skopan v vojaške namene, v gozdu na zahodni strani jezera pa lahko najdemo ostanke topovskih gnezd.

 

23 Velika Milanja

Tik pod vrhom Velike Milanje (1099 mnv) se iz travnatega pobočja vzpenja skalnat balvan z manjšim naravnim oknom in predstavlja nekakšen predvrh Milanje. Mimo omenjenega balvana se po kolovozu spustimo do razpotja. Držimo se levega kolovoza v smeri ceste, ki od Trnovske bajte drži v smeri Vidovih lazov. Nekje na sredini poti do ceste se proti severu odcepi slabši kolovoz, ki nas pripelje do zadnje in hkrati največje izmed devetih utrdb obrambne skupine Milanja. Skupina utrdb Milanja je nadzorovala tako Zgornjo Pivko kot dolino Reke pri Ilirski Bistrici. Italijani so tu poleg manjše vojašnice zgradili devet utrdb, ki se nizajo od Velike Milanje na severu, do vrha Štange na jugu. Utrdbe na Milanji so leta 1944 razstrelili Nemci, ki so jih sicer maja 1945 obnovili in jih uporabili za obrambo pred 4. armado jugoslovanske vojske, ki je ob Jadranski obali prodirala proti Trstu. Utrdba Velika Milanja je imela dva vhoda in 7 bojnih blokov, ki so danes vsi razstreljeni. Značilnost utrdbe je zaključen krožni podzemni hodnik, kakršen se nahaja samo še v utrdbah nad Reko. Skozi oba vhoda je možno vstopiti in se sprehoditi po hodniku. Na žalost le za nekaj deset metrov, saj je rov v nadaljevanju zasut. Vrnemo se do kolovoza in poiščemo odcep proti jugu, v smeri Štange. Gre za kolovoz, ki večji del poteka vzporedno z zgoraj omenjeno cesto. Na levi strani že po približno stotih metrih ugledamo vhod v utrdbo št. 8. Hoje po rovih si tu v primerjavi s prejšnjo utrdbo lahko privoščimo nekaj več, a so prav tako zasuti. Utrdba št. 7 se nahaja naslednjih sto metrov naprej, tik ob kolovozu. Sprehodimo se lahko po dokaj razvejanem sistemu stopnic in hodnikov, ki pa so tako kot pri ostalih utrdbah zasuti. Na približno enaki razdalji kot so si sledile predhodne, v nadaljevanju naletimo na utrdbo št.6. Vhod se nahaja na levi strani kolovoza, pod manjšo vzpetino. Predno pridemo do naslednje utrdbe, nas kolovoz pripelje do makadamske ceste v bližini Trnovske bajte. Po nekaj deset metrih zavijemo na slabo videno, močno zaraščeno mulatjero, ki nas pripelje do vhoda v utrdbo št.5. Do obrambnih blokov nad cesto, od katerih je eden v relativno dobrem stanju, po (zasutih) hodnikih tudi v tem primeru ni mogoče. Utrdba št. 4 je bila edina, ki je nismo uspeli najti. Našli nismo niti strateške točke, kjer bi imelo pomen postaviti utrdbo. Po skicah sodeč, naj bi se utrdba nahajala v Mrzli dolini, med našo in vzporedno nižje ležečo cesto. Zaradi zadnji dve leti precej pogostih obiskov ostankov Alpskega zidu se sicer ne prepoznavamo kot »vojaški strategi«, kljub temu pa smo uspeli razbrati neka osnovna pravila, ki so jih pri gradnji tako pobočnih vojašnic, kot tudi utrdb Italijani bolj kot ne vedno spoštovali. Vhod v utrdbo je namreč praviloma postavljen v zavetju večje ali manjše vzpetine, ki ga naredi nedostopnega sovražnikovim granatam. Sistem hodnikov pa vodi do bojnih blokov, ki so utrjeni in obrnjeni v smeri proti državni meji. Od utrdbe št. 5 po makadamski cesti pod vrhom Devin (1088 mnv) nadaljujemo proti jugu. Po približno kilometru poti, na ostri serpentini pridemo do asfaltne ceste, ki povezuje Ilirsko Bistrico in Sviščake. Če po asfaltni cesti nadaljujemo pot proti Sviščakom, po dobrega pol kilometra vožnje nad cesto z leve strani uzremo betonske bloke utrdbe št. 3. Še prej pa se od ceste ostro levo odcepi kolovoz, ki vodi do italijanske vojašnice, ki pa je preurejena v počitniško hišo. Približno dvesto metrov naprej se nad asfaltno cesto z desne strani nahaja utrdba št. 2, ki ima nad vhodom v podzemne hodnike manjšo »stanovanjsko enoto«. Vrnemo se do ceste in po njej nadaljujemo slabih dvesto metrov do večje izravnave, kjer se ostro desno odcepi kolovoz proti Štangi. Lahko pa pot od utrdbe nadaljujemo kar po pešpoti, ki nas prav tako pripelje do omenjenega kolovoza, le nekaj deset metrov naprej. Kolovoz nas pripelje do vrha Štange (1101 mnv), kjer je utrdba št. 1. Betonski vhod v utrdbo stoji na relativno odprtem pobočju in je z zahodne smeri viden tudi z doline.

 

24 Sviščaki

Ilirska Bistrica je v rapalskem obdobju postala pomembno vojaško središče. Italijani so nad starim mestnim jedrom sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja začeli graditi velik kompleks vojaških stavb. Osrednjo vojašnico so poimenovali Caserma Regina Margherita, po preminuli ženi italijanskega kralja Umberta, Margheriti Savojski. Med letoma 1932 in 1934 so postavili še manjšo vojašnico v Trnovem, imenovano Caserma Capitano Antonio Trua. V obe se je po končani drugi svetovni vojni vselila jugoslovanska ljudska armada. Na robu Snežniškega masiva se nahaja skupina utrdb Milanja, ki je nadzorovala tako Zgornjo Pivko kot dolino Reke pri Ilirski Bistrici. Zgrajenih je bilo devet utrdb, ki se nizajo od Velike Milanje na severu, ki je hkrati tudi največja, do Vrha Štange na jugu. Velika Milanja je imela 7 bojnih blokov in dva vhoda, ki so danes vsi razstreljeni. Tako kot utrdbe na Primožu so tudi utrdbe na Milanji leta 1944 razstrelili Nemci, ki so jih sicer maja 1945 obnovili in jih uporabili za obrambo pred 4. armado jugoslovanske vojske, ki je ob Jadranski obali prodirala proti Trstu. Utrdbe na Milanji so dostopne, če se bomo iz Ilirske Bistrice peljali proti Sviščakom. Septembra 1925 je na Sviščakih sekcija CAI Fiume z Reke odprla vrata ogromne dvonadstropne zgradbe, poimenovane po velikem nacionalistu ter "osvoboditelju Reke" in Snežnika. Lastnik koče Rifugio Gabriele D'Annunzio na Svišča­kih, ki je lahko pod streho prenočila do dvesto petde­set ljudi, je bila formalno italijanska vojska. Vojaki so sodelovali pri njeni gradnji z delovno silo, transpor­tnimi sredstvi in deloma tudi z gradbenim materia­lom.

 

25 Snežnik (plan)

Na robu gozdne jase pod vznožjem Snežnika, v bližini turistično-rekreacijskega centra z manjšim smučiščem in naseljem počitniških hišic stoji Planinski dom na Sviščakih. Tu je italijanska planinska organizacija (CAI) odprla leta 1924 napol vojaško planinsko postojanko, ki je ob koncu vojne pogorela. Poimenovali so jo po reškemu »junaku« Rifugio Gabriele D'Anunzio. Zgodba doma Gabriele D'Anunzio se je končala istočasno kot zgodba gorskega hotela Guido Rey na Klanski polici, morda celo na isti dan, okoli 1.maja 1945. Izropana stavba je bila zažgana, ostal je le del zidovja. Hlev ob razpadajočem planinskem domu je po 2. svetovni vojni prevzelo PD Ilirska Bistrica, ga temeljito popravilo in opremilo ter ob otvoritvi, 12. avgusta 1951 poimenovalo v Cankarjevo kočo.

Na vrhu Snežnika (1796 mnv) je stala protiletalska opazovalnica italijanske vojske. Na mestu opazovalnice so planinci PD Ilirska Bistrica zgradili planinsko kočo. Snežnik je predstavljal zadnji steber meje pred Kvarnerjem. Pod Malo Kalvarijo naletimo na sistem utrdb in vojašnic  Leskova dolina. Gre za sistem dveh vojašnic in dveh utrdb, v bližini istoimenskega mejnega prehoda tretje kategorije. Podzemne utrdbe obrambne skupine Leskova dolina so še povsem ohranjene. Če bi po glavni cesti nadaljevali proti gradu Snežnik in Kozarišču, bi po približno kilometru vožnje prišli do zaselka Leskova dolina, ki je po razmejitvi pripadla Italiji. V bližini zaselka stoji glavni mejnik številka 59. V nadaljevanju poti na ostanke vojaških objektov naletimo v  Meželišču, in sicer si tam lahko ogledamo vojašnico, dve utrdbi in zbiralnik za vodo. Med nadaljevanjem po kolesarski stezi Medvedova dežela prečkamo naravni rezervat Snežnik-Ždrocle, ki  je od leta 2017 vpisan na Seznam svetovne dediščine UNESCO. Obsega starodavne bukove gozdove, kjer so se  zaradi bližine morja in višine Snežnika vzpostavile značilne rastiščne razmere. Med potjo na razcepu Sežanja opazimo vodni zbiralnik. Še malo naprej, pri  Mareli, na levi  strani stoji vojašnica Padežnica (1215 mnv). Nadaljevanje po cesti proti jugu nas pripelje do objektov obrambne skupine Mirin, tu si lahko ogledamo vojašnico, dve utrdbi in skladišče.

 

26 Babno Polje

Ko se iz Belih vod dvigujemo proti Madvedovi glavi, vozimo pod pobočji  Velikega Vavkovca na desni strani. V bližini križišča pri gozdarski koči Vavkovec je stala mejna vojašnica finančne straže. Vidni so le še ostanki večnadstropne zidane stražnice fašistične mejne milice sredi Snežniških gozdov. Nekaj sto metrov stran, na vzhodni strani stoji glavni mejnik številka 60. Rapalska meja je na tem delu potekala po isti liniji, kot današnja meja med Slovenijo in Hrvaško. Približno dva kilometra naprej se na desno odcepi kolovoz, ki vodi do ostankov vojaških objektov na Meželišču, ki smo si jih ogledali med »osvajanjem« Snežnika. Pod vrhom Cifre (1381 mnv), kjer je stala  italijanska opazovalnica, se blago spuščamo vse do Jurjeve ceste. Le malo naprej od križišča na levi strani ceste stojijo ostanki mejne vojašnice Čabranska polica. Po Jurjevi cesti kolesarimo do Klanske police, zadnjega sektorja rapalske meje na slovenski strani meje. Le nekaj sto metrov naprej se je rapalska meja usmerila proti jugu, medtem ko današnja državna meja poteka zahodneje,  v smeri proti proti Gomanški planini. Deset let pozneje kot na Sviščakih, so Italijani na Klanski polici (1194 mnv) zgradili bogatejšo in modernejšo planinsko postojanko. Več nadstropna stavba je bila zgrajena po zadnjih standardih, imela je celo centralno ogrevanje.  Postojanka Rifugio Guido Rey je dobila ime po italijanskem alpinistu, ki se je v tem času smrtno ponesrečil. Obe planinski stavbi, na Sviščakih in Klanski polici, je uradno gradilo osrednje italijansko planinsko društvo Club Alpino Italiano (CAI). Hotel so okoli prvega maja 1945 izropali in požgali, skromno zidovje je vse kar spominja na leta stare slave. S Klanske police se po Jurjevi cesti lahko odpeljemo še približno pol kilometra proti zahodu in si ogledamo vojašnico obrambne skupine Velika vrata. Lahko pa kar takoj zavijemo ostro levo, prečkamo državno mejo in se odpravimo do sosednje Čabranske police. Tu se obrnemo proti severu in po državni meji kolesarimo do Paravićeve mize, kjer stoji še zadnji mejnik rapalske meje, ki stoji tudi na našem ozemlju. V bližini mejnega kamna na Paravićevi mizi naletimo na ostanke nekdanje vojašnice, kapele in vodnjaka. Med potjo se pri spomeniku letalcu Josipu Križaju ponovno znajdemo na Jurjevi cesti, dvesto metrov naprej pa smo že pri omenjeni vojašnici. Do podrtega mejnega kamna številka 61 pridemo, če mimo ostankov vojašnice nadaljujemo v smeri proti severu. Po slabšem kolovozu peljemo do obnovljene karavle na hrvaški strani, tik pod njo na levi strani pod potjo naletimo na precej načet mejnik.

Območje nekdanje stražnice domačini imenujejo Jarmovec, Italijani pa so jo imenovali po bližnjem vrhu Cifre (1390 m). Zgrajena je bila leta 1922, finančna straža pa jo je zapustila po kapitulaciji Italije septembra 1943. Podobno kot večina italijanskih stražnic, je imala tudi stražnica Cifre zgledno urejeno okolico. Poleg urejene vojaške zgradbe so zgradili manjšo kapelo ter uredili okrasni vrt z vodnjakom. Krstitev kapele je potekala 8. septembra 1933, o čemer je bil napisan tudi obsežen in s fotografijami bogato založen časopisni članek. Ena od fotografij prikazuje blagoslov vodnjaka. Na blagoslovu je bil prisoten Wolf Schönburg-Waldenburg (1902–1983), nečak Hermana Schönburg-Waldenburga, takratnega lastnika gospostva Snežnik.

 

27 Veliki Razbor (plan)

Prispevek je škrbina!

 

28 Trstenik iz Klane

Po podpisu rapalske pogodbe  je bila občina Kastav razdeljena med tri države: Kraljevino Italijo, Kraljevino SHS in državo Reko. Klana, Lisac in Skalnica so pripadle Italiji. Državna meja med Italijo in kraljevino SHS je potekala od Čabranske police proti jugozahodu  preko Trstenika do Mačkovega vrha, od tam pa proti jugu do meje z Reško državo pri Trinajstičih (Kastav). Na širšem območju občine Klane so so bili med obema vojnama nameščeni pripadniki italijanske vojske, karabinjerjev, finančne straže in gozdne milice. Zanje so bile zgrajene vojašnice, betonski bunkerji, protitankovski zidovi, barake in skladišča streliva. Klano je večkrat obiskal italijanski prestolonaslednik Umberto Savoyski, najvidnejši obiskovalec pa je bil slejkoprej Benito Mussolini. Tik pred začetkom druge vojne je prišel v Gumance, kjer so bili nameščeni italijanski vojaki. Posebej za to priložnost so cesto do Gumanc asfaltirali, vendar je tanka plast asfalta kmalu izginila. Klano je Mussolini je obiskal še enkrat leta 1942. Obiskal je v glavno vojašnico, udeležil se je poskusnega streljanja z novim protiletalskim topom. Ureditev prelaza Paka (Passo della Morte) z obzidji in tunelom je delo italijanske vojske. Prelaz je svoje ime dobil zaradi smrtne nesreče italijanskih vojakov, ki so bili na poti iz vojašnice v Ilirski Bistrici (Slovenija) do svoje matične vojašnice na Trsteniku (Hrvaška). Za obzidjem naletimo na spomenik z napisom "Hostibus", kar je del gesla 73. pehotnega polka italijanske kraljevske vojske ("Acerrimus hostibus"). Omenjeni polk je gradil cesto preko Gumanc in zasedal okoliške položaje pred začetkom vojne s kraljevino Jugoslavijo.

Po cesti Paka-Obruč (1376 mnv) se povzpnemo do Trstenika (1244 mnv), kjer stoji vojašnica finančne straže Trstenik, nad njo pa dve utrdbi. Ko se s Trstenika in Donjega Štulca, vrh katerega stoji italijanska utrdba, spuščamo proti Studeni, v bližini slapov Korenika naletimo na ostanke italijanske vojašnice. V nadalajevanju se spuščamo mimo doline Mlake na desni strani. Sicer na nasprotni, severozahodni strani, neposredno ob cesti Klana – Paka, je bila zgrajena obrambna skupina Mlake. Obrambni skupini je pripadala enonadstropna vojašnica, tri utrdbe in protitankovski zid, ki zapira celotno dolino. Ob cesti nedaleč od utrdbe stoji betonska stražarnica. Ko pridemo severno od Studene na glavno cesto, lahko zavijemo desno in si po približno pol kilometra ogledamo ostanke obrambne supine Studena. Za potokom, ta je predstavljal mejno črto, je stala vojašnica italijanske finančne straže (Guardia di Finanza). Malo naprej je z obeh strani ceste viden betonski zid - protitankovska ovira. Na prvem hribu desno se vidi odprt protitankovski položaj z betonskim zaklonom, dva ovinka višje pa se na desni strani ceste, med  pobočji Griže in Brda nahaja enonadstropna vojašnica italijanske mejne straže. Neposredno ob njej so zgradili dve podzemni utrdbi.

Na povratku iz Studene proti Klani si lahko ogledamo vojaške objekta obrambne skupine Židovje. Malo pred odcepom za Brezo, na vrhu Velega Židovja opazimo betonski razgledni bunker. Malo naprej je betonski protitankovski zid, baraka pa se nahaja na desni strani neposredno ob cesti, pod hribom Malo Židovje. Osnovni del obrambne skupine sestavljajo štiri ločene podzemne utrdbe. Utrdba 1 se nahaja na severovzhodni strani ceste, neposredno ob vojašnici in predstavlja najmočnejšo utrdbo na tej lokaciji. Njena oborožitev je bila razporejena v štirih ločenih bojnih blokih, sestavljena je bila iz dveh težkih mitraljezov in dveh protitankovskih topov v ločenih betonskih bunkerjih. Mitraljeza sta bila nameščena v ločenih jeklenih kupolah, vkopanih v pobočja tako, da so bile njune strelske line komaj vidne. Utrdba  2 se nahaja na jugozahodni strani ceste, na prvi vzpetini za protitankovskim zidom. Oborožena je bila s težkimi mitraljezi v jeklenih kupolah. Utrdba 3, najpreprostejša od vseh štirih, se nahaja na zahodnem pobočju Velega Židovja, na sedlu med Malim in Velim Židovjem.  V neposredni bližini je manjša vojašnica in kip »Madonna di Guardia«, ki so ga postavili pripadniki italijanske mejne straže. Utrdba  4 se nahaja na nasprotni strani ceste, približno sto metrov zahodno od utrdbe 3, tik ob stezi ki vodi na vrh Malega Židovja. Poleg utrdb je bila na tem območju  še vrsta enostavnejših položajev za minomete, težke mitraljeze in mitraljeze, ki so služili za pokrivanje slepih kotov, torej za preprečevanje prodora sovražnika do vhoda v utrdbe.

 

29 Gumance iz Grobnika

Ko se s Podkilavca vzpenjamo proti Gomancam, tik za tem ko prevozimo planoto Piščine, prečkamo rapalsko mejo.Le malo naprej, v bližini razpotja Studena si ogledamo ostanke italijanske vojašnice. Na naslednje vojaške objekte naletimo na višini okoli 650 metrov, ko dosežemo glavno cesto Klana – Paka. Gre za niz vojaških objektov italijanske vojske, imenovanih obrambna skupina Mlake. Zavijemo levo proti Klani in po slabega pol kilometra vožnje po ravnem, na desni strani zagledamo razmeroma veliko vojašnico. Za srednjim od treh objektov je vhod v dokaj veliko utrdbo. S pomočjo svetilke si lahko privoščimo krajši potep po razvejanem sistemu rovov. V okolici sta še dve utrdbi, ki pa s ceste nista vidni. Obrambni skupini je pripadal še protitankovski zid, ki je zapiral celotno dolino. Ob cesti nedaleč od utrdbe 2 stoji betonska stražarnica.

Po treh kilometrih dokaj strmega vzpona z Mlak se znajdemo na sedlu Paka, imenovanem tudi Passo della Morte. Ureditev prelaza z zidovi in tunelom je delo italijanske vojske. Prelaz je svoje ime dobil zaradi smrtne nesreče italijanskih vojakov, ki so bili na poti iz vojašnice v Ilirski Bistrici do svoje matične vojašnice na Trsteniku. Tik za obzidjem nad tunelom stoji spomenik z vklesanim napisom "Hostibus".  Posvečen je 73. pehotnemu polku italijanske kraljevske vojske Lombardija, ki je gradil cesto preko Gumanc in zasedal okoliške položaje pred začetkom vojne s kraljevino Jugoslavijo. Pešpot s prelaza Paka se strmo vzpenja proti  vrhu Katalina (Gumanačka 1084 mnv), kjer je italijanski bunker. Od tu so imeli Italijani kontrolo nad celotnim Kvarnerskim zalivom. Če po Jurjevi cesti nadaljujemo pod Gomansko goro (1134 mnv), se vozimo pod ostanki vojašnice in italijanske opazovalnice. Če na razcepu, kjer se Jurjeva cesta nadaljuje proti Klanski polici zavijemo desno kmalu na desni strani opazimo dve italijanski utrdbi. V obrambno skupino Gumance je spadala še vojašnica, do katere pridemo če pot nadaljujemo proti odcepu za Trstenik. Tam je sicer še kar nekaj ostankov stavb zapuščenega zaselka Gumance. Da zgradb ne bi mogli uporabiti partizani, so jih Nemci konec leta 1944 požgali. Naselje ni bilo nikoli obnovljeno. Malo naprej v smeri planote Trstenik so še tri italijanske utrdbe. Tik za planoto Trstenik prečkamo rapalsko mejo in se »vrnemo v kraljevino SHS«.

 Uporabljeni viri:

1. Dušan Škodič: Meja na razvodnici; PZS, Ljubljana 2021
2. Marko Simić: Po sledeh soške fronte; Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1996
3. Žan Grm: »Črne so sence pale čez Kras, črne sence zakrile so nas.« Nastanek Rapalske meje leta 1920, 12. November 2020, spletna stran si
4. Anka Rudolf: Rapalska meja, Gore-ljudje 08.2012
5. Anka Rudolf: Alpski zid, Gore-ljudje 08.2012
6. Matjaž Vouk: Zahodna fronta: oblikovanje in utrjevanje rapalske meje, diplomsko delo FDV, Ljubljana 2016
7. Spletna stran Zgodovinskega društva Rapalska meja
8. Martina Čuček: Strateška lega Zgornje Pivke in presihajočih jezer po uveljavitvi Rapallske pogodbe, Ljubljana 2005
9. Valentina Smrdel: Vojaško zgodovinska dediščina utrdbenega sistema Alpskega zidu na območju Pivške kotline, Diplomsko delo, Ljubljana 2015
10. Michele Di Bartolomeo: Italijanske planinske koče (1918−1943) v Sloveniji, Planinski vestnik 7-8/2018
11. Grega Žorž: Zapuščina medvojnega obdobja, Planinski vestnik 7-8/2018