Sviščaki

Avto sem pustil na parkirišču za centrom Spar, ob glavni cesti ki pelje skozi center mesta. Ker nisem ravno poznavalec Ilirske Bistrice (409m), sem po najkrajši poti proti Veliki Milanji povprašal domačine. Ko sem zbral potrebne informacije, sem se po cesti, ki pelje vzporedno s parkiriščem, zapeljal proti staremu delu mesta, imenovanemu Gabrje. Na glavni cesti (Šercerjeva) sem zavil levo in jo čez petnajst metrov zapustil, v smeri samostana (Dom Matere Terezije). Pri samostanu zavijemo po strmi asfaltni cesti na levo. Na prvem razcepu se držimo desno. Asfalt se čez nekaj deset metrov konča, pot nadaljujemo po izredno strmem kolovozu. Podlaga je bila nesprijeta, tako da je bilo potrebno kar nekajkrat sestopiti s kolesa. Spodbuden začetek.

Po približno kilometru občasnega sestopanja pridemo do makadamske ceste, po kateri bi se lahko precej elegantneje pripeljal, če bi Šercerjevo cesto zapustil kakih dvesto metrov severneje. Mimogrede, po tej cesti poteka 18. etapa STKP. Od tu naprej se držimo oznak STKP, ki so do vrha Velike Milanje in še nekaj naslednjih metrov zelo nazorne. Kakorkoli, od omenjenega mesta do odcepa za Veliko Milanjo je približno sedem kilometrov.Prva polovica je precej položna, ko pa se teren v drugi polovici za malenkost nagne, je podlaga postala nemogoča.

Sveže nasutje grobega peska je vožnjo upočasnilo tako zelo, da sem se komaj opazno premikal. Na trenutek sem pomislil, da je kaj narobe z nogami ali pa ogljikovimi hidrati, s katerimi sem se zjutraj »oborožil«. Ko pa sem se končno privlekel do lepo označenega odcepa za Veliko Milanijo, sem bil potolažen. Na kamnitem kolovozu sem imel občutek, da kolo kar samo brzi navkreber. Po nepolnem kilometru zapustimo kolovoz in po položni pešpoti prikolesarimo do vrha Velike Milanje (1099m). Iz vrha Milanje se nam ponujajo čudoviti razgledi od Julijskih Alp do Tržaškega in Kvarnerskega zaliva. Spustimo se nazaj do kolovoza in se držimo levo. Tudi tu je kolesarska transverzala vidno označena. Pokrajina tu postaja vse bolj porasla z gozdom, vožnje po prostranih golih pobočjih Volovje rebri je tu nepreklicno konec.

Po petsto metrih blagega spusta pridemo do makadamske ceste, kjer se držimo levo. Pozor – tudi smer desno je označena z modro oznako! Podobno je tudi na naslednjem križišču, čez dobra dva kilometra. Ker je modra oznaka bolj vidna na odcepu levo, sem se po »Italijanski cesti« spustil dobra dva kilometra, dokler nisem prišel do asfaltne ceste iz Koritnice proti Mašunu. Na prej omenjenem križišču je torej potrebno zaviti na desno! Modrih oznak je kmalu konec, zato smo od tu naprej prepuščeni karti, če jo imamo in instinktu. Ali pa navigaciji, seveda. Prva oznaka se zopet pojavi pri Planinskem domu na Sviščakih. Na naslednjem razcepu (pred Gomilo) se držimo desno, na naslednjem (Mlačica) pa desno. Ko pridemo do naslednjega razcepa, Knafelčeve markacije za Sviščake kažejo na levo. To je krajša pot, a bi po njej prišli do ceste, ki povezuje Sviščake z Mašunom. Seveda se vračati po isti poti, če to ni neizogibno, ne spodobi. Zato je STKP speljana po desni, nemarkirani cesti. Ko pridemo do razcepa pod Kruljčevim vrhom, se držimo levo in navzdol. Od razcepa pod Kruljčevim vrhom pa do glavne ceste, ki iz Ilirske Bistrice pelje na Sviščake, je še dobre tri kilometre. Najprej dol, potem malo gor. Ko pridemo do ceste, krenemo levo in po slabem kilometru in pol blagega vzpona prispemo do Planinskega doma na Sviščakih. Na gozdni jasi pod Snežnikom se je ob planinskem domu razvilo počitniško naselje in smučišče. Sviščaki so najbolj znani kot izhodišče za vzpon na Snežnik.

Naslednjih dvanajst kilometrov, od Planinskega doma na Sviščakih proti Mašunu, kolesarimo po trasi 19. etape STKP. Po lepo vzdrževani makadamski cesti se prva dva kilometra spustimo za približno sto višinskih metrov, na naslednjih dveh kilometrih izgubljeno višino nadoknadimo. Preostanek poti gre le še navzdol.

"...Mašun (1022m) je naselje gozdarjev in lovcev na obsežni Snežniški planoti ob križišču javnih in gozdnih cest. Na Mašunu je pred 2. svetovno vojno stal lovski gradič družine Schönburg-Waldenburg, takratne lastnice snežniških gozdov; leta 1943 je pogorel, obnovljena sta dva stolpa. Zdaj je na Mašunu več poslopij za gozdarske potrebe..." Več na spletni strani Pešpoti.si.

Na Mašunu je tudi istoimensko gostišče, kjer se po navadi tare obiskovalcev. Asfaltna cesta mimo gostišča vodi v dolino proti Koritnici, mi pa krenemo po zgornji cesti ob Gozdni hiši Mašun, medtem ko gre STKP proti Loškem potoku po spodnji, desni cesti. Sledi 10 kilometrov makadamskega spusta do Bača. Del poti peljemo mimo vojaškega vadišča Bač. Pred središčem vasi Bač, kmalu za prvimi hišami, zavijemo proti Koritnici. Po slabih petsto metrih od križišča zapustimo asfaltno cesto in se po makadamskemu kolovozu zapeljemo čez pašnik. Čez približno 800m se znajdemo na cesti, ki iz Koritnice pelje proti Knežaku. Zavijemo desno in v trenutku se znajdemo v Knežaku (581m). S Knežaka se po glavni cesti preko Šembij spustimo do Ilirske Bistrice.

Ekstremnih vzponov ali spustov opisana tura ne ponuja, je pa nekaj stvari, ki jo naredijo zanimivo. Najprej je to vožnja preko slikovite Volovje rebri in krajši vzpon na razgledno Veliko Milanjo, sledi orientacijsko precej zahtevna vožnja skozi prostrane snežniške gozdove, stolpiča nekdanjega lovskega gradiča na Mašunu, spust mimo vojaškega vadišča in še bi lahko našteval. Vredno ponovitve, skratka.