Planinska gora

Tokrat smo se na raziskovanje ostankov rapalske meje odpravili iz Kalc. Natančneje iz Gorenjega Logatca, saj smo v Kalcah zaman iskali parkirišče, kjer bi pustili avto cel dan brez slabe vesti. Izpred stavbe nekdanje Ljudske šole na Tržaški cesti 148, do odcepa ceste proti Podkraju vozimo po kolesarski stezi.

Lanišče

Na dobrih dveh kilometrih se za silo ogrejemo. Zavijemo levo proti Podkraju in že čez približno tristo metrov prečkamo rapalsko mejo, o čemer priča mejni kamen nad škarpo na desni strani ceste. Nekaj deset metrov naprej zapustimo cesto in nadaljujemo po vzporedni gozdni cesti. Do trdnjave na Lanišču, ta je bila del poznorimskega zapornega sistema Claustra Alpinum Iuliarum, ki je med 3. in 5. stoletjem varoval prehode v Italijo, nas čaka nekaj več kot dva kilometra precej strmega vzpona. Tik za trdnjavo se vrnemo na glavno cesto. Če smo dovolj pozorni, že po slabih sto metrih vožnje na levi strani pod cesto uzremo streho manjše pobočne vojašnice, na nasprotni strani pa z nekaj sreče poiščemo vhod v sistem utrdb, ki so skupaj z omenjeno vojašnico sestavljale obrambno skupino Laniše. Z vzponom nadaljujemo po glavni cesti. Po nepolnem kilometru zavijemo levo, na za promet zaprto gozdno cesto. Čez približno petdeset metrov zapustimo cesto in se držimo slabo vidnega levega kolovza, ki nas pripelje do slikovite  vojašnice Casermeta De Cesaris.

Mesarjev hrib

Vrnemo se na glavno cesto, po kateri se vzpenjamo naprej v smeri Podkraja. Čez približno osemsto metrov, za Orlovim gričem glavno cesto zapustimo in zavijemo levo na  gozdno cesto. Na razcepu, ki sledi že po nekaj sto metrih se držimo levo. Tudi na naslednjem razcepu, po dobrih treh kilometrih sproščujoče vožnje po lepo vzdrževani gozdni cesti, se držimo levo. Od razcepa se sprva poldrugi kilometer spuščamo. Sledi nepoln kilometer komaj zaznavnega vzpona, ko tik pod Mesarjevim hribom (796 mnv) na levi strani ceste opazimo ostanke italijanske vojašnice. V bregu nad vojašnico je nekaj protitankovskih položajev, dodobra prepletenih z ostanki bodeče žice. Le malo naprej, na nasprotni strani ceste zagledamo betonsko streho pobočne vojašnice, od koder lahko vstopimo v razvejan sistem podzemnih utrdb. Približno kilometer naprej cesto preseka kolesarska steza, ki se v številnih zavojih spušča proti Grčarevcu. Prav tako proti Grčarevcu se spušča cesta, ki se malo naprej odcepi na levo.

Kležni grič

Pol kilometra od omenjenega odcepa zavijemo desno in se po strmem gozdnem kolovozu vzpenjamo proti Kležnemu griču. Tudi na tem delu se venomer spogledujemo s kolesarsko stezo, del poti se po njej lahko celo vzpenjamo. Po dobrega pol kilometra vzpona zavijemo ostro desno na zapuščen in dodobra zaraščen kolovoz. Na hitro, po potrebi tudi ob kolesu, se povzpnemo do višje ležečega, precej boljšega kolovza, po katerem nadaljujemo do izravnave. Od izravnave naravnost se kolovoz nadaljuje kot slabša gozdna cesta, mi pa zavijemo ostro desno in kolesarimo po izredno strmem kolovozu v smeri Kležnega griča. Tik za krmiščem za divje živali se držimo slabšega levega kolovoza, boljši ki drži naravnost na kartah ni vrisan. Med vzponom smo mestoma zopet naleteli na mehko speljano kolesarsko stezo in sklenili, da bo ob prvi priložnosti cilj ponovnega obiska. Po dobrih dveh kilometrih odkar smo zapustili cesto, končno prisopihamo do manjšega cestnega obračališča tik ob izjemno dolgi topniški pobočni vojašnici Kležni grič (834 mnv). Na drugem koncu vojašnice ne nadaljujemo po cesti, ampak se usmerimo levo na precej strm kolovoz. Vzpenjamo se mimo zbiralnika za vodo, v nadaljevanju pa del poti zopet vozimo po kolesarski stezi. Na žalost v nepravi smeri. Povedano drugače, navkreber. Steza je precej strma, a z malo trme v celoti prevozna. Kilometer od vojašnice, na višini okoli 900 metrov, tik pod vrhom Planinske gore (924 mnv) prikolesarimo do ceste Planina – Grmada.

Grmada

Zavijemo levo v smeri Grmade in že po dobrih sto metrih pridemo do izhodišča kolesarske steze, ki se spušča proti Planini. Ker smo se pred spustom namenili ogledati še nekaj vojaških objektov, smo se po cesti spustili v smeri Grmade oziroma cerkve Sv. Marije na Planinski gori. Mimogrede, po tej cesti poteka trasa pohodniške poti Via Dinarica Slovenija. Prva etapa znamenite pohodniške poti, ki povezuje celotno Dinarsko gorstvo, poteka po razgibanem terenu med Nanosom in Babnim poljem. Malo pred ostrim desnim ovinkom si na levi strani ogledamo prvo italijansko utrdbo. Do Grmade pridemo, če s ceste še predno se ta začne strmo spuščati proti cerkvi sv. Marije, zapeljemo levo na kolovoz proti razgledišču in vzletišču jadralnih padal. Držimo se desne pešpoti, ki nas pripelje do poraslega vrha Grmade (873 mnv), kjer se nahaja še ena italijanska utrdba z opazovalnico. Tik nad opazovalnico stoji kamnita miza z vpisno knjigo. Razgledi na Planinsko polje, Javornike in Cerkniško jezero v ozadju so od tu res enkratni. Po isti poti se vrnemo do izhodišča kolesarske steze. Sprva se nekaj deset metrov dvigujemo, po tem pa, ko dosežemo najvišjo točko izleta, sledi imeniten spust po umetelno nadelani enoslednici. Že kmalu po začetku spusta se steza razcepi. Leva trasa pelje proti že omenjeni cerkvi sv. Marije in od tam proti dolini. Ta trasa je v srednjem delu precej zahtevna, zato smo se držali desne steze. Prav tako kot zahtevnejša leva, nas tudi desna steza pripelje do opuščenega kamnoloma, kjer se nahaja pumptrack Planina. Kljub vsem zanimivostim ob poti, je bil spust z naskokom najzabavnejši del izleta. Mimo kamnoloma se po ozki asfaltni cesti spustimo proti središču Planine, spotoma prestopimo mejo in za kratek čas smo zopet v kraljevini SHS.

Grad Haasberg

Tik pred barom Dežman se v središču Planine spustimo na staro glavno cesto Ljubljana – Postojna. Osvežitev bi še kako prav prišla, pa je bil bar zaprt. V nedeljo! Pri spomeniku skladatelja Miroslava Vilharja smo prečkali glavno cesto in krenili po vzporedni stranski cesti. Že po sto metrih, nasproti cerkve Sv. Roka, smo zavili desno, prečkali Unico in po makadamski cesti ob potoku Malenščica nadaljevali proti zaselku Malni. Idiličen zaselek je imel na začetku devetnajstega stoletja več hiš, številne mline in žage. K propadu naselja je najprej pripomogla rapalska meja, ki je presekala zaselek na dva dela, dokončno pa je naselje propadlo konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo tu urejeno črpališče za postojnski vodovod. Vhod v vodarno je zaprt z žičnatimi vrati, ki so pritrjene med dva velika mejnika rapalske meje, postavljena na vsaki strani ceste. Za ostrim levim ovinkom prečkamo potok, prevozimo približno kilometer in znajdemo se pri ostankih gradu Haasberg, ki so ga v začetku 17. stoletja zgradili knezi Eggenbergi. Grad so marca 1944 zažgali partizani. Po vojni je bila predvidena rekonstrukcija gradu, a narejenega ni bilo veliko. Končno je grad decembra 2020 prizadel še močan potres, ki je zrahljal ostanke zidov  do te mere, da se je zrušil celotni zgornji del gradu nad vhodom. V neposredni bližini gradu, si lahko ogledamo star grajski hlev ter travnato dvorišče s prireditvenim prostorom, v katerem se nahaja manjša etnološka zbirka.

Unška koliševka

Nasproti omenjenega hleva zavijemo ostro desno in pričnemo z vzponom po sprva asfaltni, v nadaljevanju pa široki makadamski cesti proti Unški koliševki, kraški kotanji nastali po udoru stropa podzemne jame. Unška koliševka je ena največjih pri nas, globoka je okoli 100 metrov in ima premer 150 metrov. Po dveh kilometrih vzpona na višini okoli 600 mnv pridemo do prvega od številnih vhodov v sistem podzemnih rovov. Okrog kotanje so namreč vojaški rovi, ki so jih med obema  vojnama zgradili italijanski vojaki. Sistem povezovalnih hodnikov, navpičnih jaškov, strmih stopnišč in namenskih prostorov naj bi bil dolg okoli petnajst kilometrov. Dostopen je le še poldrugi kilometer, saj so večino rovov bodisi zazidali, ali pa jih je zalila voda. Če mimo informacijske table z vožnjo nadaljujemo še približno dvesto metrov in zavijemo desno na slabo shojeno pešpot, nas slednja pripelje do ostankov italijanske vojašnice in glavnega vhoda v podzemne rove. Ogled tega, kot tudi ostalih predhodno opisanih objektov, je brez uporabe močne naglavne svetilke nemogoč. Po ogledu se vrnemo do ceste in nadaljujemo z vožnjo v smeri Unca. Po približno stotih metrih prečkamo makadamsko cesto in se v nadaljevanju med vrhovoma Cerovec (676 mnv) in Cerovica (629 mnv) poldrugi kilometer spuščamo proti železniški progi. Med lagodnim spustom uživamo ob pogledih na velik del Javornikov.

Makadamkarski povratek

Na preglednem odseku kolo pazljivo prenesemo preko železniških tirov in na drugi strani nadaljujemo z vožnjo po makadamski cesti. Na prvem razcepu se  držimo desno. Cesta nas pripelje do podvoza pod avtocesto in na drugi strani do asfaltne ceste, ki z Ravbarkomande vodi proti Uncu. Spustimo se do glavne ceste Planina – Rakek, po kateri zavijemo levo proti središču Unca. Nekje sredi poti se dokončno vrnemo v kraljevino SHS. V verjetno edinem semaforiziranem križišču v Uncu, nasproti gostilne Portus, se držimo desno v smeri Ivanjega sela. Že po sedemsto metrih zapustimo asfaltno cesto in z vožnjo nadaljujemo po slikovitem travniškem kolovozu. Ko pridemo do glavne ceste Rakek – Logatec se držimo levo, a cesto že po nepolnih dvesto metrih zapustimo in zavijemo desno proti središču Ivanjega sela. V vasi se držimo levo in nadaljujemo pot po makadamski cesti. Na razcepu se držimo desno v smeri prehoda čez železniško progo. Tik pred prehodom je izvir vode, za katerega pa ne  bi dal roke v ogenj, da je pitna. Nekaj časa vozimo vzporedno z železniško progo. Dobra dva kilometra od prehoda se na razcepu držimo levo. Še dva in pol kilometra naprej pridemo do manjše brunarice in razcepa, kjer zavijemo desno. Poldrugi kilometer od brunarice zavijemo levo na boljši markiran kolovoz (Logaška planinska pot), po katerem nadaljujemo do makadama, ki nas na levo pripelje do nadvoza nad avtocesto, tik pred počivališčem Lom. Na drugi strani avtoceste prečkamo železniško progo in kolesarimo do glavne ceste Rakek – Logatec. Zavijemo v smeri Logatca, a cesto že po osemsto metrih zapustimo in krenemo po gozdni cesti levo, v smeri proti Kalcam. Del poti do Kalc si lahko popestrimo z vožnjo po ozki gozdni stezi.

Komentar

Opisan izlet si zagotovo zasluži naziv »najbolj rapalske med rapalskimi turami«. Čeprav je dan od zgodovine »pokal po šivih«, smo slejkoprej najbolj uživali med adrenalinskim spustom s Planinske gore proti Planini. Tudi "gravel grinding" na povratku ni bil od muh. Dodajam le še eno malenkost - Jernej me je opomnil naj v komentar zapišem misel: »če ste več kot petsto metrov na isti cesti, ne da bi skrenili levo ali desno, potem ste zagotovo na napačni poti!«