Bevkov vrh

V Cerknem je sicer kar nekaj parkirišč, a sem prosto mesto našel le s težavo. Verjetno ni bilo najbolj spodobno, a sem avto kljub temu pustil na parkirišču pred pokopališčem oziroma, pri cerkvi svetega Jerneja.

Kladje

Od tu se po glavni cesti odpravimo proti centru mesta. Na prvem križišču  se držimo desno, v smeri proti Škofji Loki. Po Gorenjski cesti se začnemo počasi vzpenjati proti »zloglasnemu« prelazu Kladje. Po dveh kilometrih, tik pred prvo levo serpentino, zavijemo desno in nadaljujemo po markirani gozdni cesti. Po kilometru in pol pridemo do razcepa, kjer se držimo levo. Pozor, od tu pa vse do glavne ceste proti Kladju, pot na OpenStreet karti ni vrisana! Sledi še približno kilometer vzpona po ozki gozdni cesti, ki nas tik pod daljnovodom pripelje iz gozda. Tu se držimo desno in po slabšem kolovozu nadaljujemo v smeri glavne ceste proti Kladju. Na vroč poletni dan je bil ta »obvoz« še kako dobrodošel. Do sedla Kladje (740m) nadaljujemo kar po glavni cesti. Na Kladju zapustimo glavno cesto in zavijemo desno v smeri proti Lajšam.  Po ozki asfaltni cesti peljemo proti Cerkljanskemu vrhu. Resnici na ljubo, do hišne številke Cerkljanski vrh 1 ni prav daleč. Nadaljujemo naravnost po markirani asfaltni cesti. Na naslednjem križišču se držimo desno, v smeri markacij za Bevkov vrh. Cesta naravnost vodi proti Novi Oselici. Na naslednjem razcepu, že čez dobrih dvesto metrov se držimo levo. Sledi kratek spust do križišča večih cest. Tu smo pozorni na markacije za Bevkov vrh in nadaljujemo po desni sredinski cesti. Čez nekaj sto metrov pridemo do kmetije Na Ravan, kjer izdelujejo priznani domači sir.

Za kmetijo je asfalta konec, nadaljujemo blago navzdol po markirani makadamski cesti. Kmalu se na levo preko pašnika odcepi kolovoz, po katerem nadaljujemo z vzponom. Peljemo mimo velike zapuščene zgradbe (Slabe), ki bolj kot na kmetijo spominja na vojašnico. Po izredno strmem kolovozu se povzpnemo kakih sto metrov do razcepa, kjer se kolovoz konča. Leva pot vodi proti kapelici z žigom, od koder  nam pogled seže na Cerkljansko hribovje s Kojco, Poreznom in Črnim vrhom, na Škofjeloško hribovje z Blegošem, pa na Ratitovec... Levo od Porezna se vidi tudi greben Spodnjih Bohinjskih gora ter Triglav v ozadju.

Rapalska meja

Od kapelice se vrnemo do razcepa in se po shojeni pešpoti preko travnika povzpnemo proti Bevkovemu vrhu (1051m). Vrh ima ime po bližnji kmetiji, preko njega je med obema vojnama potekala Rapalska meja, o čemer priča mejni kamen na vrhu. Po markirani pešpoti se skozi gozdiček spustimo do travnika, od tu pa do kolovoza, ki ga ugledamo pod seboj. Kolovoz nas pripelje do ozke asfaltne ceste. Ko slednja zavije ostro desno proti kmetiji Na Hmenici, mi nadaljujemo s spustom naravnost po slabšem kolovozu v smeri Gorenjih Jazn. Ko se znajdemo na Jaznah, naj nam za orientacijo služi baročna cerkev svetega Nikolaja. Še bolj enostavno pa bo, če sledimo gps sledi. Asfaltna cesta nad cerkvijo se konča s tlakovanim dvoriščem med dvema zgradbama. Prevozimo dvorišče in nadaljujemo po markiranem kolovozu v smeri Sivke. Po lepem kolovozu bolj kot ne po ravnem, pri kmetiji Znojile pridemo do asfaltne ceste, ki zavije levo v dolino proti Sovodnju. Prečkamo cesto in nadaljujemo po markiranem kolovozu v smeri Sivke. Kolovoz nas pripelje iz gozda do prostranih pašnikov in kmetij. Cesta naravnost vodi proti kmetijam (Ocvirk, Balantinovec), mi pa nadaljujemo po markiranem kolovozu ostro desno. S tega mesta se lepo vidi Bevkov vrh, če se ozremo nazaj. Po izredno strmem kolovozu se vzpnemo do kmetije Likar (Mrzli vrh 13). Poti ne nadaljujemo po cesti naravnost, ampak sledimo markacijam, ki nas okoli hiše vodijo do lepe makadamske ceste. Po čudoviti gozdni cesti pridemo do kmetije Tušar. Pred kmetijo se  markirana pešpot odcepi na levo, a je v nadaljevanju precej zaraščena, tako da pot raje nadaljujemo po vzporedni makadamski cesti, nekaj metrov nižje. Ta cesta nas na Mrzlem vrhu  pripelje do križišča s cesto, ki povezuje Ledine in Sovodenj.

Sivka

Na križišču je kapelica in spomenik NOB, v čast borcem Prešernove brigade, ki je na Mrzlem vhu 15. Septembra 1944 porazila Rupnikov domobranski bataljon. Tu zavijemo ostro desno proti vrhu Sivke. Na poti levo pod seboj ugledamo italijansko kaverno, ta danes očitno služi kot gospodarsko poslopje. Če nadaljujemo mimo odcepa markirane poti  proti Praprotnem Brdu in na izravnavi zavijemo ostro desno na neoznačeno, a dobro shojeno pešpot, se lahko do vrha 1008 metrov visoke Sivke pripeljemo. Na vrhu je vpisna knjiga z žigom. Po markirani poti se vrnemo do ceste in naprej do kapelice. Od tu nadaljujemo po asfaltni cesti na levo, v smeri za Sovodenj. Peljemo mimo odcepa za Planinsko kočo Mrzl'k, kjer stoji glavni mejni kamen št.38. Rapalska meja je  bila razdeljena na 70 odsekov. Na začetku in koncu vsakega odseka je stal  meter visok glavni mejni kamen. Na mestu, kjer stoji planinska koča, je v času Rapalske meje stala graničarska karavla jugoslovanske vojske. S spustom nadaljujemo do križišča (večja kapelica), kjer glavna cesta zavije levo proti Sovodnju. Nadaljujemo naravnost po makadamu, mimo manjšega peskokopa. Prevozimo Marušnik in se po asfaltnih serpentinah spustimo proti Sovodnju.

Ermanovec

Peljemo skozi Sovodenj. Ko pridemo do glavne ceste, ki povezuje Gorenjo vas in Cerkno se držimo levo v smeri Cerknega. Že po nekaj sto metrih cesto zapustimo in zavijemo po označeni ožji asfaltirani cesti proti koči na Ermanovcu. Ko glavna cesta proti planinskemu domu zavije ostro desno, nadaljujemo naravnost ob potoku Zakoparska grapa, vse do kmetije Tajnik. Tu je asfalta konec, proti Ermanovcu pa se razcepita dva markirana kolovoza. Prvi, močno razmočen in vsaj na začetku zaradi globokega blata neprevozen (45minut) se nadaljuje naravnost po grapi, mi pa krenemo po levem, na začetku precej strmem, v nadaljevanju pa izjemno razglednem, markiranem kolovozu. Preko razglednih pašnikov Podjelovega Brda se po grebenu pripeljemo do kmetije Žunar, znane po domačih mesnih izdelkih. Mimo kmetije nadaljujemo še nekaj sto metrov, ko na višini 950m pridemo do ceste, ki preko Ermanovca povezuje Staro Oselico in Podlanišče. Le malo naprej na levi strani ob cesti opazimo Planinsko kočo na Ermanovcu.

Zavijemo desno in se spustimo približno tristo metrov do Škrbinovega griča, sedla pod vrhom Ermanovca, kjer stoji obnovljena kapelica, ki jo je pred davnimi časi postavil gospodar v zahvalo za srečno vrnitev iz vojne. Kapelico so obnovili in poleg nje zgradili manjši zvonik, v katerega so namestili leta 1923 uliti železni zvon iz cerkve v Stari Oselici. Na sedlu, tik pod kapelico je razpotje. Desna cesta gre v dolino proti Sovodnju, leva se nadaljuje proti Hotavljam, med obema pa se proti vrhu Ermanovca čez travnik vzpenja lep markiran kolovoz. Tik pod vrhom se kolovoz konča. Pešpot do vrha je izredno strma in zadnjih nekaj metrov je kolo potrebno potiskati. Na vrhu je vpisna knjiga in žig.

Vrhovčev grič

Po isti poti se vrnemo do Planinske koče na Ermanovcu in nadaljujemo proti severozahodu.  Naslednji kilometer se zopet dvigujemo in pri kmetiji Vrhovec pridemo nazaj na višino tisoč metrov. V Podlanišču pri Vrhovcu, stoji glavni mejnik s številko 35. Proti severu se nam od tu odpira čudovit pogled na Škofjeloško hribovje, še posebej na Blegoš. Prav tako je povsem prost tudi pogled proti jugu. Strateška točka, ni kaj. Nič čudnega, da so Italijani le malo nad kmetijo, tik pod vrhom hriba imenovanega Šance, zgradili vojašnico (kaverna).

Pri kmetiji zapustimo glavno cesto in za gospodarskim poslopjem poiščemo markiran kolovoz, ki nas odpelje naravnost do omenjene kaverne. Mimo kaverne se spustimo v dolino po čudoviti pešpoti in v trenutku pridemo do kmetije Laniščar. Tu pot nadaljujemo naravnost po asfalttni cesti, a le nekaj deset metrov, do mesta kjer se na desno odcepi označen kolovoz v smeri Bolnice Franja. Preko sončnih pašnikov speljan, čudovito tekoč kolovoz, res pravi užitek. Kljub temu, da se ponujajo razgledi na vse strani, priporočam da pogled med vožnjo ostane osredotočen izključno na pot. V nasprotnem primeru vas kaj lahko ustavi žičnata pregrada, ki jih je na tem delu ne manjka. Čisto prehitro v Vratih (razpelo) pridemo do glavne ceste. Tu zavijemo levo po glavni cesti. Že po nekaj deset metrih jo lahko zapustimo in krenemo po markirani pešpoti do nižje ležeče makadamske ceste, kjer zavijemo desno proti Bolnici Franji. Resnici na ljubo, na isto cesto bi prišli lahko tudi, če bi se po cesti peljali še nekaj metrov in tam zavili ostro desno, ampak...

Zadnje dejanje

Da se markirana cesta sprva rahlo dviguje naj vam ne načne morale, kmalu za tem, ko zavije desno v smeri Dolenjih Novakov, gre samo še navzdol. V popolnosti ohranjena, umetelno utrjena cesta (gotovo jo imajo na vesti italijanski mojstri) nas  sprva vodi skozi gozd, v nadaljevanju pa preko osupljivo lepih travnikov vse do točke, kjer na višini 760 metrov zapustimo markirano cesto in zavijemo ostro levo na kolovoz proti Cerknem. V vasici Čeplez pridemo do glavne ceste Cerkno Kladje. Zavijemo levo, a že čez dvesto metrov zapustimo glavno cesto in zavijemo desno proti zaselku Planina. Ko pridemo do kapelice zavijemo desno in se začnemo spuščati po precej strmem kolovozu. Malo nižje ponovno prečkamo glavno prometnico in nadaljujemo spust po markiranem kolovozu preko travnikov. Sonce zgodnjega večera, sveže pokošen kolovoz, vse na okoli visoka dišeča trava, pogled na obsijane strehe v dolini nad katerimi se dviga zvonik cerkve svete Ane... Ne vem zakaj, ampak občutki na tem delu spusta so bili tako zelo podobni tistim, v okolici švicarskega Hohganta. Neskončno lepo in tako zelo urejeno! Še spust po strmih ozkih uličicah in zasluženo pivo na Glavnem trgu.

Komentar

Če se mi je izlet v prvem delu zdel sila povprečen, je povratek iz Sovodnja preko Ermanovca, še posebej pa spust iz Vrhovčevega griča vtis temeljito popravil. Kondicijsko tura vsekakor ne spada med lažje, je pa tako zelo razgibana in prežeta z ostanki iz obdobja med obema vojnama, da za utrujenost enostavno ni časa.