Medvedova glava

Snežniški gozdovi, velikanska sklenjena gozdna površina na prehodu iz primorskega sveta v notranjost Slovenije, kjer so zaradi nenaseljenosti in težke dostopnosti marsikje še vedno ohranjene avtohtone gozdne združbe, vsekakor ne sodijo med prvo kategorne gorskokolesarske atrakcije. Ker pa gre za najjužnejši sektor slovenskega dela rapalske meje, je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bomo odpravili na območje, od leta 2017 vpisano na seznam svetovne dediščine UNESCO.

Babno polje

Ker je bil napovedan izjemno vroč dan, sem si za izhodišče, bolj za šalo kot zares, izbral najhladnejše slovensko naselje, Babno polje (761 mnv). Pred cerkvijo svetega Nikolaja je prostorno parkirišče, zato s parkiranjem ni bilo težav. Ko sem prispel v Babno polje, me je avgustovsko jutro pozdravilo z 12^oC in zaradi obilnega deževja v predhodnih dneh, izredno gosto meglo. Podobno tisti s Carpenterjevega istoimenskega filma. Z védenjem, da okoliški gozdovi nudijo dom vse številnejši populaciji rjavih medvedov, sem se precej tresočih nog usedel na kolo... Nasproti cerkve prečkamo asfaltno cesto in se med hišami povzpnemo do makadamske ceste proti Županovem lazu. Na prvem razcepu se držimo levo. Tik za razcepom je spomenik padlim borcem Notranjskega odreda. Nedaleč naprej, na razcepu pri Županovem lazu (927 mnv), stoji večji spomenik Slovenski vojni partizanski bolnici Snežnik (SVPB-S). Pri spomeniku se držimo levo in nadaljujemo s spustom do gozdarske koče  Stiska. Sledita dobra dva kilometra bolj kot ne  po ravnem. Kolesarimo mimo lovskega doma  in pridemo do Jurjeve ceste, ki z desne strani pripelje iz Leskove doline. Po omenjeni Jurjevi cesti, s katero smo se prvič srečali že med potepanjem po Gumancah,  nadaljujemo levo proti Klanski polici. Po dobrih dveh kilometrih vzpona, tik pod Velikim Vavkovcem (1172 mnv) pridemo do ostankov večnadstropne zidane stražnice fašistične mejne milice. Nedaleč naprej si lahko ogledamo še precej globoko brezno. Z vzponom nadaljujemo še štiri kilometre in pol, ko na višini 1100 metrov zapustimo Jurjevo cesto in zavijemo ostro desno ter se mimo zapornice vzpnemo po slabši gozdni cesti.

Gozdni rezervat

Po dobrem kilometru vožnje po na izgled opuščeni cesti pridemo do jase, kjer se držimo levo. Sveže voženih kolesnic tu ne boste našli, se boste pa vedno znova izogibali že kar solidno ukoreninjenim smrečicam. Po nepolnih štirih kilometrih pridemo do manjše poseke, od koder nadaljujemo po precej zaraščenem kolovozu še približno tristo metrov. Na manjši izravnavi se kolovoz usmeri desno, a je zavoljo zaraščenosti popolnoma neprevozen.  Kolo pustimo na izravnavi in se po slabo vidni in neoznačeni stezi peš odpravimo do vrha Medvedove glave (1396 mnv). Ta je na naši levi strani in je oddaljena le slabih dvesto metrov. Z vrha se proti južni in vzhodni strani sicer odpira nekaj razgledov, a občudujemo lahko izključno neskončen gozd. Vrnemo se do kolesa in se držimo levo. Kolo moramo izmenično prenašati ali ga potiskati po nečem, kar je nekoč morda bila steza. Gibanje močno ovirata  gosta podrast in ostanki polomljenih vej. O tem, da je bila steza nekoč v uporabi, pričajo oznake na drevesnih deblih. Da ena rdeča črta pomeni mejo med parcelama, dve vzporedni rdeči črti oddelčno mejo in tri črte mejo državne parcele, mi je bilo »v grobem« znano. Na tem območju pa so na deblih te iste oznake narisane v modri barvi. Ali je gozdarjem zmanjkalo rdeče barve? Na spletni strani Razvojne agencije Sora sem našel podatek: »Včasih  v gozdu naletimo na oznake meja in oddelkov, ki so v modri barvi. Gre za gozdne rezervate. V njih običajno velja poseben režim gibanja.Gozdni rezervati so gozdovi, prepuščeni naravnemu razvoju. Zato se v njih ne seka, ne pospravlja odmrlih dreves, ne nabira gozdnih sadežev in ne vznemirja živali, prav vse je torej prepuščeno naravi. Meje gozdnih rezervatov so označene z modro  barvo, obiskati pa jih je mogoče le po označenih poteh.«

Rifugio Guido Rey

Po poldrugem kilometru prebijanja skozi goščavo, na jasi pod vrhom Grohota (1404 mnv) pridemo do slabše gozdne ceste. Tu so tudi ostanki kamnite zgradbe. Olajšanje! Kako malo je včasih potrebno, da se človek razveseli kot majhen otrok! Sledijo trije kilometri spusta, ko na višini 1230 mnv pridemo nazaj do Jurjeve ceste. Držimo se desno in po manj kot kilometru spusta pridemo do Klanske police, turistično nekoč zelo oblegane točke Reke in njenega zaledja, ki leži praktično na sami državni meji s Hrvaško. Tik predno zapeljemo na jaso, na levi strani ugledamo precej zaraščene ostanke mejne vojašnice Čabranska polica. Z desne strani, na nasprotni strani jase, se nahajajo ostanki Rifugia Guido Rey, nekoč večnadstropne, stalno oskrbovane stavbe s centralnim ogrevanjem, ki je dobila ime po italijanskem alpinistu, ki se je v tistih časih smrtno ponesrečil.  Sprva je tu stala skromna lesena koča Rifugio Mario Angheben, uporabljali so jo planinci in pozimi smučarji. Leta 1935 je na mestu ruševin nasproti barak zrasel gorski hotel Guido Rey, ponos reške planinske sekcije CAI (Club Alpino Italiano). Zgodba hotela se je iztekla  maja 1945, ko je bil objekt izropan in požgan. Skromno zidovje je vse, kar spominja na njegovo nekdanjo slavo.

Josip Križaj

Jurjeva cesta naslednjih dvesto metrov poteka neposredno po državni meji.  Ko pridemo do razpotja na koncu jase, cesta zavije desno, na slovensko stran proti Velikim vratom. Ker so ostanki bunkerja  in vojašnice obrambne skupine Velika vrata oddaljena le slabega pol kilometra,  je vredno žrtvovati nekaj minut, in si jih ogledati. Vrnemo se nazaj do omenjenega razpotja, prestopimo državno mejo in nadaljujemo po slabši cesti, ki se na desno odcepi v smeri proti Čabranski polici. Do precej manjše Čabranske police, ta se za razliko od Klanske nahaja na hrvaški strani meje, nas čaka približno šeststo metrov konkretnega vzpona. Ostanki kamnitih zgradb sredi jase najverjetneje  niso neposredno povezani z rapalsko mejo. Z vzponom nadaljujemo do razpotja tik pred večjo gozdarsko hišo, kjer zavijemo levo. Desna cesta gre proti Lisini. Ko pridemo do naslednje jase se držimo levo, že čez nekaj deset metrov ponovno zavijemo levo in kolesarimo nazaj proti državni meji. Dobrih šeststo metrov cesta poteka po državni meji, potem  pa zavije proti notranjosti. Po meji se na levo nadaljuje katastrofalen kolovoz, po katerem vodi markirana planinska pot. Sledimo markacijam, prvih petsto metrov se vzpenjamo ob kolesu, saj je podlaga povsem nemogoča. Ko se pešpot prevesi navzdol,  postane v večji meri prevozna. Ko se pešpot ponovno začenja vzpenjati, zapusti mejo in se usmeri proti Jurjevi cesti. Po približno tristo metrih vzpona se znajdemo pri spomeniku, posvečenemu slovenskemu letalcu Josipu Križaju, ki je leta 1948 z letalom strmoglavil na južnih pobočjih Snežnika.

Paravićeva miza

Pri spomeniku se držimo desno in čez par sto metrov pridemo do razpotja, kjer je nekoč stala mogočna italijanska vojašnica Cifre. Imela je svojo kapelo in fontano, kar pa je bolj kot ne vse, kar je od nje ostalo. Jugozahodno od vojašnice se nahaja istoimenska vzpetina Cifre (1381 mnv), vrh katere lahko opazimo še italijansko vojaško opazovalnico. Pri ostankih vojašnice zapustimo Jurjevo cesto in zavijemo desno proti Paravičevi mizi.  Na prvem razpotju se držimo levega kolovoza in čez dobrih sto metrov pridemo do planinske koče Paravićeva miza. Še prej pa na levi strani pod kolovozom opazimo podrt, močno načet mejni kamen številka 61. To je zadnji mejni kamen rapalske meje, ki se nahaja na slovenskem ozemlju. Omenjena planinska koča na nasprotni strani ceste, kjer je nekoč stala graničarska karavla, je namreč že na hrvaški strani meje. Po pešpoti se povzpnemo do koče, od koder proti jugovzhodu vodi kolovoz. Ta se že po nekaj deset metrih spremeni v nepričakovano zgledno gozdno cesto.

Milanov vrh

Po treh kilometrih in pol od koče pridemo do makadamske ceste, kjer se držimo levo proti Milanovem vrhu (označeno). Od Paravićeve mize do Milanovega vrha (1011 mnv) nas v celoti čaka slabih petnajst kilometrov dodobra dolgočasne vožnje. Vpretežni meri se spuščamo, le tik pred lovskim domom se malenkost povzpnemo. Vrh, na katerega sem se enkrat za spremembo spuščal in ne vzpenjal, je bil po celodnevnih mukah izjemno dobrodošel. Cesta je na tem delu poti večinoma makadamska, z izjemo nepolnih dveh kilometrov od sramotno zanemarjenega obeležja Partizanske bolnice št. 7 naprej, ki sta asfaltirana. Pa bi bilo bolje, če ne bi bila, saj se moramo ves čas ogibati globokim, na gosto posejanim luknjam. V začetku dvajsetega stoletja je bila na Milanovem vrhu cvetoča naselbina, nastala okoli velike industrijske žage, ki je leta 1938 do tal pogorela in je niso več obnovili. Med drugo vojno je v bližini delovala partizanska bolnica. Po vojni je bil kraj opuščen, danes tu stoji le še lovska koča in velik vodni zbiralnik. Z Milanovega vrha se proti Prezidu spušča asfaltna cesta. Na zgornjem delu po njej poteka tudi trasa pešpoti, ki z Milanovega vrha vodi proti vzpetini Vražji vrtec (905 mnv). Sledimo oznakam in po dobrem kilometru zapustimo cesto in zavijemo na kolovoz, ki se spušča proti zaselku Kranjci. Spust proti Kranjcem je vsekakor ena najsvetlejših točk dneva.  V zgornjem delu je tekoč, v spodnjem kolovoz postane mestoma tehnično precej zahteven. Za kapelico v Kranjcih se držimo ostro levo in po precej načetem kolovozu s spustom nadaljujemo proti Prezidu. V Prezidu se držimo levo in čez poldrugi kilometer pripeljemo do državne meje. Od tu do avta je le še kilometer.

Komentar

Ena redkih tur, ki je v enakem obsegu niti v sanjah ne bi ponovil. Če pa že, se naslednjič izognem gozdnemu rezervatu in nepotrebnemu nošenju kolesa v okolici Medvedovega vrha. Do Klanske police  v celoti po Jurjevi cesti, kako enostavno!  Kar pa še bolj kliče po spremembi – v snežniške gozdove se nikdar več ne odpravim sam. Strah pred divjimi zvermi je bolje deliti. Pa še ena stvar, ne pozabite na zadostne zaloge vode in prigrizek, na poti za dopolnitev zalog ni prav nobene možnosti. Sicer pa je na teh koncih res lepo...