Gumance

Medtem ko smo si na interaktivni karti HPS (Hrvatski planinarski savez) ogledovali planinske poti med Reškim zalivom in Snežnikom smo se poučili, da se slikoviti vrhovi nad Grobničkim poljem (308 mnv) čisto uradno imenujejo Grobničke Alpe.  Srednjeveško mestece Grobnik se je kot izhodišče za izlet na istoimenske »Alpe« ponujalo samo od sebe. Avto smo parkirali na prostornem parkirišču pod znamenitim  frankopanskim gradom »Kaštel Grad Grobnik« (464 mnv). To, da bo na povratku potrebno premagati nekaj dodatnih višincev, smo vzeli v zakup.

Kvarner trails

Sto metrov pod parkiriščem zavijemo levo in se proti zaselku Zastenice spustimo po ozki asfaltni ulici, imenovani »Mrtvački put«.  Spodbudno. V Zastenicah se na prvem razcepu držimo levo in kolesarimo proti zaselku Škaroni. Po približno kilometru vožnje, za kapelico zavijemo desno na kolovoz. Namesto jutranje kave, nas je vožnja po kamnitem kolovozu do Dražic dodobra zdramila. Pri prvih hišah se začne asfalt, ki nas nasproti zdravstvenega doma pripelje do glavne ceste. Prečkamo cesto in nadaljujemo po Planinski ulici. Približno čez pol kilometra Planinska ulica zavije levo in se nadaljuje proti glavni cesti proti Podkilavcu. Ne zavijemo na glavno cesto, ampak se vzporedno z njo spustimo do kolovoza, po katerem poteka pešpot št. 315 Dražice – Podkilavac. Če se ne bi pisalo 6. maja 2023, bi bil kilometer vožnje po čudovitem kolovozu lahko pravi užitek. Tako pa smo naleteli na kar nekaj (upravičeno) besnih pogledov gorskih tekačev, saj je ravno tega dne potekal vzpon na Hahlić, ena od štirih tekaških prireditev iz serije »Kvarner trails«. Kakorkoli, končno smo se le znašli pri izsušenem koritu potoka Zala, kjer trasa markirane pešpoti zavije levo, mi pa smo nadaljevali po strmi, od zoba časa močno zdelani asfaltni cesti. Tekače smo srečali še enkrat, in sicer slaba dva kilometra višje, kjer pešpot proti Hahliću del poti poteka po cesti. 

Ogrevanje

Po nepolnih desetih kilometrih vožnje, na Fabićevem dvoru pripeljemo do razpotja. Desna, boljša makadamska cesta, po kateri poteka markirana pešpot se konča poldrugi kilometer višje z »Okretaljko«, mi pa nadaljujemo po levi, precej »utrujeni« cesti v smeri Vojaka (916 mnv), oziroma italijanske vojašnice, ki smo si jo ogledali pred tednom dni med spustom s Trstenika. Pod vrhom Zaturinac pridemo do planote, sredi katere se držimo levega kolovza. Ko čez poldrugi kilometer ponovno pripeljemo iz gozda in prevozimo planoto Pišćine, na desni strani opazimo manjšo hiško, od koder se našemu kolovozu pridruži trasa pešpoti št. 309 v smeri proti razpotju Korenika. Dobrih dvesto metrov naprej pridemo do naslednjega razcepa. Če bi se držali desnega kolovoza, bi prišli do omenjene italijanske vojašnice, ker pa smo si jo podrobno ogledali pred tednom dni,  smo se odločili za markiran levi kolovoz, po katerem smo se spustili do razpotja. Prečkali smo »Riječko planinarsko obilaznico« in po imenitni, s klesanimi kamni utrjeni »antični« cesti nadaljevali proti cesti Klana – Paka. Od razpotja do asfaltne ceste se dva kilometra pretežno spuščamo.  Spotoma si ogledamo ostanke rimskega stolpa, dela poznorimskega obrambnega sistema Claustra Alpinum Iuliarum, ki se je od Rijeke preko njenega zaledja, Notranjske in zaledja Vrhnike, raztezal vse do Posočja.

Mlake

Na višini okoli 650 metrov se spustimo do asfaltne ceste. Če vas zgodovina rapalske meje vsaj malo zanima, kljub temu da je iz začrtane smeri, priporočamo ogled vojaških objektov italijanske vojske, imenovanih obrambna skupina Mlake. Zavijemo levo in po slabega pol kilometra vožnje po ravnem, na desni strani zagledamo razmeroma veliko vojašnico. Za srednjim od treh objektov je vhod v dokaj veliko utrdbo. S pomočjo svetilke si lahko privoščimo krajši potep po razvejanem sistemu rovov. V okolici sta še dve utrdbi, ki pa s ceste nista vidni. Ne da bi ju iskali, smo se odpravili proti Gumancam. Približno na polovici poti peljemo mimo odcepa makadamske ceste, po kateri smo se pred tednom dni mimo zaklonišča Rebar vzpenjali iz Klane. Po treh kilometrih dokaj strmega vzpona z Mlak se znajdemo na sedlu Paka, imenovanem tudi Passo della Morte. Tik pred prelazom se cesti pridruži trasa odseka markirane pešpoti. Ureditev prelaza z zidovi in tunelom je delo italijanske vojske. Prelaz je svoje ime dobil zaradi smrtne nesreče italijanskih vojakov, ki so bili na poti iz vojašnice v Ilirski Bistrici do svoje matične vojašnice na Trsteniku. Tik za obzidjem nad tunelom stoji spomenik z vklesanim napisom "Hostibus".  Posvečen je 73. pehotnemu polku italijanske kraljevske vojske Lombardija, ki je gradil cesto preko Gumanc in zasedal okoliške položaje pred začetkom vojne s kraljevino Jugoslavijo.

Katalin

Takoj za tunelom, neposredno pod vrhom Katalin (Gumanačka, 1083 mnv), se cesta razcepi. Desna cesta vodi  ob severnem robu prostrane planote Gumance (920 mnv) v smeri Snežnika. Ker je Hrvaška pred kratkim postala članica schengenskega območja smo sklenili preveriti, kako izgleda prehod državne meje v hribih. Krenili smo torej po levi cesti v smeri Slovenije in že po slabem kilometru vožnje mimo dvignjene zapornice prečkali mejo. Še kilometer naprej smo na razcepu zavili desno na Jurjevo cesto,  zgrajeno med leti 1872 in 1896. Zgradila jo je snežniška gospoda in je bila izjemnega pomena za spravilo lesa iz okoliških gozdov. Pravi razlog za »ovinek« čez Slovenijo je bil seveda precej bolj tehten. Pešpot se s prelaza Paka proti Katalinu z italijanskim bunkerjem na vrhu,  vzpenja izredno strmo. S severne strani pa bi se bilo, vsaj po karti sodeč,  na vrh mogoče povzpeti celo s kolesom... Zapustili smo torej Jurjevo cesto in se začeli vzpenjati po sprva precej spodobnem, v nadaljevanju pa precej »sramežljivem« kolovozu. Ker se je kolovoz po približno osemsto metrih začel blago spuščati nazaj proti Jurjevi cesti, smo kolesa prislonili ob drevo in se peš po brezpotju odpravili proti vrhu Katalina. Res da so bili zdoma, ampak italijanski vojaki so od tu v razgledih na Reški zaliv zagotovo uživali. Po tem, ko smo dodobra potešili radovednost smo se vrnili do koles, se po kolovozu spustili do Jurjeve ceste in po njej pod Gomansko goro (1134 mnv), na kateri so prav tako ostanki vojašnice in italijanska opazovalnica, nadaljevali nazaj proti Hrvaški.

Gumance

Po povratku na cesto, smo se približno tri kilometre spuščali, vse dokler nismo pripeljali do razcepa. Jurjeva cesta se nadaljuje proti Klanski polici, mi pa smo zavili desno proti meji s Hrvaško. Takoj za razcepom si na desni strani lahko ogledamo dve italijanski utrdbi. V nadaljevanju cesta dober kilometer poteka vzporedno z državno mejo. Nekje na pol poti do meje smo pripeljali do zapuščenih zgradb. Od tu smo z vožnjo nadaljevali proti zahodu, sredi poti do odcepa ceste proti planoti Trstenik, smo prečkali mejo.  Intenzivna zelena barva spomladanskih travnikov in nedavno olistanih dreves, je v kombinaciji z ostanki kamnitih zgradb delovala mistično.

Leta 1912 je bilo na planoti osnovano manjše naselje, namenjeno predvsem drvarjem in gozdarjem. Na planoti so bile bogate senožeti, zato so sem pogosto gnali živino. Zaradi vseh omenjenih aktivnosti  so se Gumance razvile v zaselek imenovan Ermesburgo. Imeli so gostilno, nikdar pa niso postavili cerkve. Na planoti je bilo nekaj »snižnic«, globokih jam, kjer je sneg ostal do poletja. Ker na Gumancah ni stalnega vodotoka in posledično pitne vode, je prebivalcem led še kako prav prišel. Seveda je bil led tudi dober vir zaslužka, saj so ga poleti vozili na Reko, Volosko in Opatijo. Ena od zapuščenih zgradb je bila tudi vojašnica obrambne skupine Gumance, v katero spadata tudi prej omenjeni utrdbi.  Da zgradb ne bi mogli uporabiti partizani, so Nemci Gumance konec leta 1944 požgali. Naselje ni bilo nikoli obnovljeno.

Previjak

Med ostanki uničenih zgradb zavijemo proti jugu, prečkamo planoto in ponovno smo v gozdu. Če bi se trudili, bi tudi tu lahko našli par italijanskih utrdb, sicer pa smo za ta dan z odkrivanjem ostankov Alpskega zidu bolj kot ne opravili. Po treh kilometrih vožnje po lepo urejeni makadamski cesti prikolesarimo do planote Trstenik (960 mnv). Da je bila planota nekoč priljubljena izletniška točka Rečanov, pričajo ostanki počitniškega doma. Precej bolj kot ostankov doma smo se razveselili izvira pitne vode na nasprotni strani planote, saj so bile naše zaloge že precej pri koncu. Do razpotja Suho, kjer na gozdni jasi stoji par hiš, se lagodno vzpenjamo. Glavna cesta se naravnost nadaljuje proti smučišču Platak, mi pa se držimo skrajno desno in mimo zapornice nadaljujemo z vzponom proti prelazu Previjak (1140 mnv). Na prelazu je razpotje markiranih poti, mi pa smo tu dosegli najvišjo točko izleta.

Mudna dol

S prelaza Previjak se do gozdarske koče Gorničko tri kilometre spuščamo. Tik pred blatno mlako, ki najverjetneje služi za napajanje živali, se držimo desno in po nekaj sto metrih blagega vzpona pridemo do razpotja planinskih poti. Spočetka se držimo označene pešpoti št. 320 (na starem smerokazu H17), smer Mudna dol. Na srečo ne prav dolgo, saj se zahtevna markirana pešpot že po dobrih sto metrih odcepi levo in se v dolino spušča po suhem koritu potoka Sušica (na nekaterih kartah Mudni potok). Z vožnjo nadaljujemo po čudoviti stezi, ki vzdolž preči travnata vzhodna pobočja razglednega vrha Vidalj. Vožnja s kolesom je tu povsem legalna, saj po opisani trasi poteka 5,4 kilometre dolg »Mudna dol trail«. Sanjsko prečenje se po kilometru vožnje konča na izravnavi, od koder sledi precej strm spust po zahodnem grebenu soteske Mudni dol. Predno se spopademo s strmino in mestoma precej kamnito stezo, se naužijemo čudovitih pogledov na Kvarnerski zaliv. Z izravnave bi bilo pot v dolino možno nadaljevati tudi po desnem, »Hahlići na Čeku« trailu. Ker je ta po ocenah na platformi Trailforks precej manj atraktiven,  smo se odločili za spust  po zahodnem grebenu. V zgornjem delu je spust na nekaj mestih precej zahteven. Tik predno v dolini prečkamo strugo Sušice, peljemo mimo zapuščene kmetije, od tu pa nadaljujemo čez prostrane pašnike po širokem kolovozu v smeri zaselka Podhum. Seveda smo po adrenalinskem spustu potihem računali na težko prigarano pivo. Ker ga v Podhumu ne točijo, smo naredili krajši ovinek do Dražic.

Kaštel Grad Grobnik

Vrnemo se v Podhum in kolesarimo v smeri  dirkališča Grobnik. Slabih dvesto metrov od cerkve Maksimilijana Kolbea zavijemo na kolovoz v smeri Zastenic. Sledi poldrug kilometer lagodne vožnje po travnatem kolovozu. Med prečkanjem prostranega travnika imamo vseskozi pred očmi čudovito kuliso vzpetine s Kaštelom Grad Grobnik na vrhu. Na drugi strani travnika, v Zastenicah, neposredno pri Pri Cafe baru Grobnik pridemo do križišča, prečkamo cesto in po celem dnevu kolesarjenja smo ponovno na Mrtvačkom putu. In med premagovanjem več kot deset odstotnga naklona  je v imenu skrita simbolika še kako na mestu. Če je v nogah ostal še kak atom energije, se povzpnemo še par sto metrov naprej do srednjeveškega gradu in nasproti stoječe cerkve sv. Filipa in Jakova. Z grajskega obzidja je moč uživati v prelepih razgledih na Grobničko polje, predvsem pa na pogorje, s katerega smo se ravnokar vrnili.

Komentar

Tudi tokratno potepanje je bilo prežeto z zgodovino. Srečamo sez antiko, srednjim vekom in obdobjem med obema vojnama. Vse to pa se niti od daleč ne more primerjati z adrenalinskim spustom z Gorničkega v Podhum. Vredno ponovitve!