Trstenik

Na prvem izvozu za mejnim prehodom Jelšane zapustimo avtocesto in zapeljemo proti Rupi. Nasproti Inine črpalke, še predno prispemo v središče vasi, zavijemo desno proti Klani. Sledimo oznakam za Klano, kjer avto lahko pustimo na javnem parkirišču nasproti gasilskega doma, ali pa tako kot midva, pred poslopjem osnovne šole.

Rapalska meja

Glede na število spletnih objav,  gorski kolesarji na Trsteniku drug po drugem ravno ne vozijo. Tudi mi bi ga prav gotovo spregledali, če se pred leti ne bi začeli načrtneje ukvarjati z »umeščanjem« niza kolesarskih izletov v bližino meje, ki je od leta 1920 do druge svetovne vojne potekala med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS . Tako je nastal tudi pričujoč izlet, na katerem bolj kot ne po celotni dolžini lahko občudujemo ostanke Alpskega zidu (Vallo Alpino), italijanskega sistema vojašnic in utrdb ob rapalski meji. Za vzpon na Trstenik se je Klana (564 mnv), naselje severozahodno od Reke, v goratem svetu med Reško obalo, Gorskim Kotarjem in Slovenijo, izkazala kot idealno izhodišče. Mimogrede, glavno od dveh italijanskih vojašnic v Klani je leta 1942 obiskal sam Mussolini, kjer se je udeležil poskusnega streljanja z novim protiletalskim topom.

Kraljica šume

Po glavni cesti se mimo kapele sv. Roka spustimo do središča naselja, kjer zavijemo levo proti vasi Lisac. Po nepolnih štirih kilometrih blagega vzpona po široki asfaltni cesti, pri avtobusnem postajališču tik pred zaselkom Lisac zavijemo ostro desno, po ozki asfaltni cesti. Asfalt se konča takoj za prvim ovinkom in nadaljujemo po široki makadamski cesti z umetelno utrjenimi škarpami. Cesta je po celotni dolžini označena z markacijami, saj po isti trasi poteka tudi pešpot št. 303 med Liscem in zatočiščem Rebar. Po osmih kilometrih in pol vožnje, si na desni strani tik ob cesti ogledamo »kraljico šume«, dvesto let staro bukev zavidljivih dimenzij. V višino meri preko 25 metrov in ima premer 122 cm. Od Lisca se sprva enakomerno vzpenjamo, nakar sledi dolg spust. Po še enem krajšem vzponu zopet sledi spust, vse dokler ne pridemo do razpotja, kjer je nekoč stala vas Paka. Danes so tu vidni le temelji cerkve sv. Magdalene. Od tu vodi pešpot proti izviru Vele vode, oziroma izviru reke Reke (10 minut hoje). Držimo se desne makadamske ceste. Do vrha Trstenika nas čaka še slabih osem kilometrov enakomernega vzpona, s povprečnim naklonom nekaj manj kot 8%.

Passo della Morte

Mimo male kamnite hiške, imenovane zaklonišče Rebar, se vzpenjamo vse do glavne ceste Klana – Paka. To cesto so prvič asfaltirali tik pred začetkom druge svetovne vojne, ko  je vojašnico v Gumancah, kjer so bili nameščeni italijanski vojaki, obiskal Benito Mussolini. Ko pridemo do asfaltne ceste, zavijemo ostro levo in čez nepolna dva kilometra se znajdemo na sedlu Paka, imenovanem tudi Passo della Morte. Tik pred prelazom se cesti pridruži trasa odseka markirane pešpoti. Ureditev prelaza z zidovi in tunelom je delo italijanske vojske. Prelaz je svoje ime dobil zaradi smrtne nesreče italijanskih vojakov, ki so bili na poti iz vojašnice v Ilirski Bistrici do svoje matične vojašnice na Trsteniku. Tik za obzidjem nad tunelom stoji spomenik z vklesanim napisom "Hostibus".  To je del gesla "Acerrimus hostibus" 73. pehotnega polka italijanske kraljevske vojske Lombardija. Ta je gradil cesto preko Gumanc in zasedal okoliške položaje pred začetkom vojne s kraljevino Jugoslavijo.

Trstenik

 Takoj za tunelom, neposredno pod Gumanačko (1083 mnv) vrh katere stoji  italijanska utrdba, se cesta razcepi. Leva cesta gre proti Ilirski Bistrici, desna proti Snežniku, mi pa še pred razcepom zavijemo ostro desno in pot nadaljujemo po gozdni cesti Paka – Obruč. Ta namreč vodi v smeri 1376 metrov visokega Obruča, najvišjega vrha masiva imenovanega Grobničke Alpe. Po njej poteka tudi markirana pešpot proti Trsteniku. Poltretji kilometer se vzpenjamo nad robom devetsto metrov visoke planote Gumance. Na ostrem levem ovinku peljemo mimo spominske plošče zakoncema Zubalj, žrtvama fašističnega nasilja. Sledi dvesto metrov blagega spusta do razcepa, v bližini katerega je v letih 1943-44 stala partizanska bolnica Željezna vrata. Držimo se desno in po manj kot kilometru vožnje pridemo do vojašnice finančne straže Trstenik. Peš se povzpnemo do vrha Trstenika (1244 mnv) in poiščemo ostanke italijanske utrdbe, od koder se nam odpirajo čudoviti pogledi na okoliško hribovje z zasneženim vrhom Snežnika (1796 mnv) v častni sredini. Od vojašnice se po precej gruščasti cesti spuščamo proti jugovzhodu. Po kilometru spusta prečkamo rapalsko mejo, sledi vzpon in kmalu se zapeljemo mimo ostankov karavle kraljevine SHS. Sledi še približno kilometer vožnje malo gor malo dol, dokler se sredi najstrmejšega klanca na desno ne odcepi na videz precej zapuščen kolovoz v smeri vrha Štulac (1212 mnv). 

Rock'n roll

 Že čez približno petdeset metrov, tik pred levim ovinkom, se na desno odcepi zaraščena pešpot, po kateri se je potrebno prebiti, če hočemo priti do kolovoza v smeri  Donjega Štulca. Tu bo kolo na nekaj mestih potrebno prenesti. Pa ne zaradi strmine ali nemogoče podlage, ampak zato ker tu človeška noga očitno že destletja ni stopila. Steza je mestoma dobesedno preraščena z grmičevjem. Na srečo pa vse skupaj ne traja dolgo, saj se že po dobrih sto metrih ponovno znajdemo na kolovozu. Najhuje pri celi avanturi je bilo to, da sva zaradi borbe z grmovjem na desni strani spregledala par mejnih kamnov drugega reda (64/XII do 64/XV).

Po dobrem kilometru spusta po kamnitem kolvozu se pripeljemo tik pod vrh Donjega Štulca (1057 mnv), vrh katerega stoji italijanska utrdba s čudovitim pogledom na Rijeko in Kvarnerski zaliv. V nadaljevanju spusta do ostankov naslednje italijanske vojašnice nas čakata dva kilometra na srečo ne prestrmega »rock'n rolla«. Povprečen naklon na tem delu je okoli 12%. Tik nad vojašnico je izvir pitne vode, s katero si, roko na srce, ne bi tvegal potešiti žeje. Nadaljujemo s spustom po mulatjeri mimo vojašnice. Čez približno pol kilometra smo pozorni na oster desni odcep, po katerem se sprva spuščamo, v nadaljevanju pa vzpenjamo do izravnave oziroma razpotja planinskih poti Korenika. Riječka planinarska obilaznica, odsek št. 308 se iz Studene nadaljuje proti Obruču (po isti trasi poteka tudi pohodniška pot Via Adriatica), odsek št. 309 pa se z razpotja Korenika vzpenja proti planinskemu domu Hahlić (1097 mnv) pod Ćunino glavo. Tik pred Koreniko naletimo na ostanke poznorimskega obrambnega sistema Claustra Alpinum Iuliarum, ki se je od Rijeke preko njenega zaledja, Notranjske in zaledja Vrhnike, raztezal vse do Posočja. Nadaljevanje po Riječki planinarski obilaznici proti Studeni poteka v podobnem slogu, le da je vmes tudi nekaj odsekov, kjer se je potrebno vzpenjati. Med telovadbo po kamnitem kolovozu se še naprej srečujemo z zanimivostmi, kot so ostanki italijanskih bunkerjev, ostanki rimskega stolpa Liburnijski Limes, pa manjši ribnik Mržljak... Vse dokler končno, dodobra »pretreseni« tik nad Studeno ne pridemo do asfaltne ceste.

Povratek v Klano

Tisti, ki se nad zgodovino najbolj navdušujejo, lahko zavijejo na glavno cesto desno in si po približno pol kilometra ogledajo ostanke italijanske obrambne skupine Studena, naju pa je premagala žeja in sva si v verjetno edinem bifeju v vasi raje privoščila hladno pivo. Kljub temu, da je bil precej svež in ne pretirano sončen dan, so nama zaloge vode že zdavnaj pošle. Sredi vasi sva zavila desno in nadaljevala po trasi 2. etape pohodniške poti Via Adriatica. Kratek vzpon poteka po strmi asfaltni cesti, sledi poldrugi kilometer spusta v enakem slogu kot iz Donjega Štulca, po kamnitem kolovozu do glavne ceste Rupa – Rijeka. Držimo se desno in po glavni cesti vozimo v smeri Klane. Osnovni namen tega obvoza je bil ogled vojaških objektov obrambne skupine Židovje. Ker pa bi se bilo v ta namen potrebno po gruščastem kolovozu povzpeti za dobrih sto metrov najprej na Velo Židovje (661 mnv), se spustiti do sedla in se še enkrat  dvigniti na Malo Židovje (628 mnv), sva to misel opustila. Vojašnic in utrdb je bilo za en dan več kot dovolj, zato sva se kar po glavni cesti vrnila do izhodišča. Po koncu izleta priporočam še kratek vzpon (lahko peš) do ostankov kaštela Gradina, od koder se Klana sploh ne zdi tako majhna.

Komentar

Izjemno zanimiv izlet, še posebej za tiste, ki se navdušujejo nad zgodovino. Tudi nekaj lepih razgledov se bo našlo. Vzpon do Trstenika je vse prej kot naporen, zato pa je nekoliko bolj zahteven spust. Polnovzmeteno kolo se bo na nepolnih 14 kilometrih kamnitega kolovoza  vsekakor izkazalo za veliko prednost. Ne pozabite na dovolj tekočine, še sploh če se odpravite na vroč poletni dan.