Vogel

O kolesarjenju na Vogel ni prav veliko napisanega. Le čemu?  Ko so bile zime s snegom bolj radodarne,  smo po Žagarjevem grabnu v dolino smučali. Res da je tega že več kot deset let, pa vendar bi si lahko česa zapomnil. No ja, na dol se nam nikdar ni zdelo tako zelo strmo.

Vzpon, prevozen le v manjši meri

Turo sem že na samem začetku sklenil začeti na polno. Naj se čim prej zgodi, kar se mora zgoditi. Pa še en razlog je, da sem s kolesarjenjem začel v Ukancu. Avto je mogoče pustiti na brezplačnem parkirišču pod spodnjo postajo gondole (569m). Sicer piše, da je brezplačno (v Bohinju kaj brezplačno???) le za obiskovalce Vogla, ampak niti za hip nisem imel občutka, da bi bil v prekršku.

Cesta, ki vodi proti Žagarjevem grabnu in naprej proti koči Merjasec,  se začenja neposredno pod spodnjo postajo gondole. Približno dva kilometra in pol se ogrevamo po lepo vzdrževani gozdni cesti, ko pa cesta na razpotju Ukanška suha zavije ostro levo, se postavi dobesedno pokonci. Tu je kolesarjenja nepreklicno konec, saj izredno strma, nesprijeta podlaga vožnje pač ne omogoča. Še potiskanje je izredno naporno, saj je teren izjemno drseč. Pohodni čevlji bi prišli še kako prav. Tu in tudi kasneje, je bistveno lažje hoditi po pešpoti, ki večji del poti poteka ob vozišču. Po kilometru potiskanja, za desnim ovinkom cesta ponovno postane prevozna , skoraj za cel kilometer. V nadaljevanju pa vse do konca Žagarjevega grabna kolo praktično le potiskamo. Kakorkoli, po treh kilometrih vožnje in prav toliko potiskanja se prebijemo do smučišča, tik nad spodnjo postajo žičnice Zadnji Vogel. Tu si na informativni tabli lahko ogledamo nekaj osnovnih informacij o Žagarjevem grabnu. In smo ponosni nase. Pa besni obenem!

Izmenično nadaljujemo s potiskanjem in vožnjo do križišča, kjer se držimo desno proti planini Zadnji Vogel. Leva cesta vodi proti Ski Hotelu Vogel, ki že leta čaka na prenovo, oziroma Planinski koči Merjasec. Tudi s planine Zadnji Vogel, kjer stoji manjša sirarna, gre leva cesta proti Ski Hotelu, pešpot na desno gre proti Komni in vrhu Vogla, mi pa nadaljujemo po smučišču naravnost. Naravnost in strmo navkreber.

Vožnja od tu naprej, vse do cilja na zgornji postaji sedežnice Šija (1800m), je nemogoča. Zlasti zadnjih dvesto višincev je strmina tako huda, da je treba po smučišču Voglarski Skakavec kolo potiskati cik-cak. Po res hudih mukah sem se končno le znašel na zgornji postaji enosedežnice. Razgledi od tu so res enkratni, proti jugu na Šijo, Vogel in Vrh nad Škrbino, proti severu pa preko smučišča na Julijske Alpe s Triglavom... Prigarano!

Prvi del spusta...

Spust v zgornjem delu  je izredno mehak, saj so smučišče posuli s sekanci z namenom, da površino zatravijo. Do zgornje postaje štirisedežnice Orlove glave nadaljujemo po vzdrževalni cesti, od tu pa po trasi MTB parka Vogel, oziroma kar je od njega še ostalo. Čeprav so objekte odstranili, je steza simpatična in sproščujoča in v trenutku se spustimo do zgornje postaje gondole oziroma Restavracije Viharnik (1533m).

S spustom nadaljujemo po pešpoti  v smeri planine Storeča raven (1100m). V zgornjem delu gre precej nevozna kamnita prešpot rahlo navzgor, a tudi ko se prevesi navzdol, ni dosti bolje. Markirana steza do planine Storeča raven je približno dva kilometra in pol dolga in v prvi polovici le mestoma prevozna. Druga polovica je nekaj boljša. Na nekaj mestih se vidi v dolino, vse do jezera. Na višini 1160 metrov pridemo do kolovoza, po katerem se spustimo do gozdne ceste. Markirana steza proti Ribčevem lazu cesto preseka in se nadaljuje naravnost v dolino, mi pa krenemo po cesti na desno.

...in končno - olajšanje

Na naslednjem razcepu se ne spuščamo levo proti dolini, ampak nadaljujemo naravnost. Malo naprej cesto preseka markirana pešpot proti planini Suha. Lagoden, skoraj dvanajst kilometerski spust po izredno lepi panoramski cesti nadaljujemo skoraj vse do Raven v Bohinju. Tik pred zaselkom cesto preseka markirana steza iz Bohinjske Bistrice proti Črni prsti. Pešpot, po kateri se spustimo proti dolini, je v zgornjem delu lepo prevozna, v nadaljevanju pa se spremeni v blaten hudourniški kanal. Vožnja tu je vse prej kot užitek. Na srečo se kmalu znajdemo na pašniku, od koder v izogib novim presenečenjem proti Bohinjski Bistrici nadaljujemo po makadamski cesti.

Pred avtokampom Danica se držimo oznake za kolesarsko stezo, ki Bistrico povezuje s Staro Fužino, od tam pa se nadaljuje proti Srednji vasi. Po tej trasi poteka tudi  4. etapa STKP. Ko v Stari Fužini pridemo do ceste, se držimo levo proti Ribčevem lazu. Od tu do Ukanca se pazljivo vračamo po sprehajalni stezi na levi strani ceste. Pazljivo zato, ker v sezoni tu sprehajalcev ne manjka.

Komentar

Da bo vzpon ekstremno težaven, mi je bilo povsem jasno. Da pa bo več kot polovico poti do Šije potrebno hoditi ob kolesu, si pa tudi v najbolj pesimističnem scenariju nisem predstavljal. Tudi spust proti Storeči ravni je na dobršnem delu nevozen. Vse ostalo pa je vrhunsko. Pozitivna stvar je, da na to kombinirano pohodniško – kolesarsko turo nikogar nisem povabil. Bi lahko izgubil prijatelja.