Vrh Svetih Treh Kraljev

Naslov je, kakršen je. Izlet imamo pač navado poimenovati po najvišji točki. Čisto upravičeno bi se lahko v naslovu znašla tudi Ulovka. Bolj poetično bi turo lahko naslovili kot » Vrhniški pasijon«. Kakorkoli, gre za še en izlet na temo »iz domačih logov«. Čudovit celodnevni krog, odpeljan takorekoč izpred domačih vrat. No, ne čisto dobesedno. Avto smo pustili na Betajnovi, kar ob robu široke makadamske ceste. Kljub temu, da je parkirišče na Betajnovi prostorno, je po navadi polno zasedeno.  Gre namreč za izhodiščno točko za vzpon na Planino, priljubljeno pohodniško točko Vrhničanov.

Planina nad Vrhniko

Po že omenjeni makadamski cesti peljemo v smeri Stare Vrhnike. Tik za spomenikom žrtvam NOB, še predno pridemo do pokopališča, zavijem levo. Po ozki asfaltni cesti pripeljemo do glavne ceste za Zaplano. Tu zavijemo levo in navkreber. Cesta je bila ne dolgo nazaj prenovljena, tako da je v odličnem stanju. Predvsem pa ni pretirano prometna. Na Kurenu, po približno šestih kilometrih cesto zapustimo, prevozimo parkirišče istoimenske kmetije odprtih vrat  in nadaljujemo po označenem kolovozu v smeri Planine. Nekje na polovici poti od Kurena do Planine se kolovoz konča. Nadaljuje se z  dvema pešpotema, ki pa se približno pol kilometra višje ponovno združita. Medtem ko je vožnja po kolovozu zaradi strmine na posameznih odsekih zelo naporna, je zgornja pešpot na precej mestih neprevozna. Malo nad točko, kjer se združita omenjeni pešpoti, si lahko ogledamo vhod v Ferranovo bužo. To je jama, v kateri se nahaja najgloblji slap v Sloveniji s stalno vodo. Če vam je porivanje kolesa zoprno, vam ta naravna znamenitost ne bo kaj prida dvignila morale. Viden je namreč le kakih dvajset centimetrov širok »vhod« v jamo, pokrit s kovinsko rešetko. Kar se vožnje tiče, tudi nadaljevanje ni kaj prida bolj obetavno. Vse dokler ne pridemo do dovozne ceste proti  koči na Planini nad Vrhniko (733m).

Ulovka

Po isti dovozni cesti se od koče peljemo v smeri Zaplane. Mimogrede, oznake so praktično na vsakem drevesu. Po dobrih petsto metrih se od ceste na desno odcepi pešpot proti vrhu Ulovke (801m). Do vrha nas čaka še dobrega pol kilometra precej strmega, a v večjem delu prevoznega vzpona.  Z vrha smučišča se odpira čudovit  razgled proti severu na Kamniško Savinjske Alpe. Od zoba časa precej zdelane kovinske konstrukcije pričajo o tem, da priljubljeno smučišče že dolgo ne obratuje več. Zaradi neurejenega lastništva in milih zim, so ga na prelomu tisočletja zaprli.

V dolino se spustimo kar po smučišču, po trasi leve vlečnice. Na dnu smučišča se z malo iznajdljivosti znajdemo na cesti, trenutek kasneje pa smo že pri prvih hišah zaselka Mizni Dol. Čakajo nas slabi trije kilometri sprva asfaltne, v nadaljevanju pa široke makadamske ceste v smeri proti Rovtam. Tik pred 180^oovinkom, se od glavne ceste na desno odcepi gozdna cesta proti Smrečju. Po slabem kilometru, pri kapelici prečkamo asfaltno cesto in nadaljujemo proti Smrečju, kjer pridemo na asfalt.

Sv. Trije Kralji

Pri cerkvi Marijinega vnebovzetja se držimo levo, v smeri Vrha sv. Treh Kraljev. Tudi tu je oznak v izobilju. Na naslednjem razcepu se držimo levo. Glavna, desna cesta pelje proti Žirem. V križišču ki sledi, ne moremo zgrešiti. Oznake v obeh smereh obljubljajo isti cilj,  Vrh Sv. Treh Kraljev. Izbral sem desno, malenkost daljšo različico ki vodi skozi vas, ponuja pa tudi nekaj lepih razgledov na Žiri z okolico. Tik nad planinsko kočo se pridružimo levi cesti in nadaljujemo proti cerkvi Svetih Treh Kraljev, kjer je najvišja točka izleta (884m). Od tu se odpirajo razgledi na Julijce, Škofjeloško in Cerkljansko hribovje ter Idrijske hribe. S ponosom se lahko ozremo tudi proti jugovzhodu. Na poseko vrh Ulovke, od koder smo prišli. Sploh ne izgleda tako blizu!

Od vrha se za kratko spustimo v nasprotni smeri vzpona. Le nekaj deset metrov pod župniščem se v dolino odcepi označen travnat kolovoz. Ta se preko razglednih travnikov blago spušča do kmetije Brence, in naprej do Čakovca. Nadaljujemo po ozki, izmenično asfaltno makadamski cesti, vse do zaselka Hlevni vrh, kjer nasproti cerkve Svetega Miklavža zapeljemo na glavno cesto. Držimo se desno, v smeri proti Rovtam. V središču Rovt zavijemo proti župnijski cerkvi Svetega Mihaela, od tu pa nadaljujemo v smeri Gradišča (770m). Po dobrih dveh kilometrih in pol nezahtevnega vzpona zapustimo asfalt in zavijemo na označeno makadamsko cesto, ki se spušča proti Petkovcu. Glavna cesta se nadaljuje proti Zaplani, če bi nadaljevali po njej, bi le kak kilometer naprej prišli do 180^o ovinka, pred katerim smo se odcepili na poti proti Smrečju.

Iz Gradišča nazaj na Zaplano

Po nekaj serpentinah se spustimo do kmetije, od koder nadaljujemo po kolovozu naravnost. Vzpenjamo se po travnatem pobočju, in ko prispemo na vrh prevala, na desni ugledamo cerkev Svetega Hieronima v Petkovcu. Nadaljujemo z lepim spustom proti Turkovi grapi. Ko se spustimo do potoka Petkovšca, nadaljujemo po makadamski cesti ostro levo. Po približno šeststo metrih vožnje ob potoku Petkovšca se na desno odcepi kolovoz, po katerem se vzpenjamo v smeri Travnega vrha. Ko nekaj sto metrov pred kmetijo Turk pridemo do asfalta, se držimo levo in navkreber. V trenutku se znajdemo na kmetiji, kjer se cesta konča. No, ne dobesedno. Ko prevozimo dvorišče ugledamo znak za gozdno cesto. Slednja se sicer nadaljuje v gozd, ampak je precej zaraščena in ne pripelje prav daleč. O tem sem se prepričal na lastni koži. Takoj ko prečkamo dvorišče torej ne gremo naravnost v gozd, temveč krenemo po slabšem kolovozu proti Travnemu vrhu (688m). Ko se kolovoz konča, se znajdemo sredi prostranega travnatega pobočja. Pot je najbolje nadaljevati peš ob gozdni meji, preko travnika namreč ni speljane pešpoti. Ko pridemo do antene, nadaljujemo po grebensko speljani pešpoti proti Zaplani. Možno se je sicer spustiti tudi po kolovozu, vendar ta do ceste za Zaplano pripelje precej nižje v dolini. Pešpot je, razen na dveh mestih, kjer je kolo potrebno prenesti preko skalne stopnice, v celoti prevozna. Čisto prehitro se znajdemo na glavni cesti, ki iz Logatca vodi proti Zaplani. Na odseku, ki sledi, velja biti pozoren. Ko pridemo na glavno cesto, zavijemo levo v smeri Miznega Dola, a že čez nekaj metrov cesto zapustimo in se povzpnemo po izredno strmi asfaltni cesti, ki vodi proti vikendom. Na srečo klanec ni prav dolg. Ko pridemo do izravnave, se slepa cesta bolj kot ne po ravnem nadaljuje ostro desno. Prav tako ostro desno, vzporedno z omenjeno cesto, le da s precej večjim naklonom, se vzpenja gruščast kolovoz, po katerem nadaljujemo vožnjo. Na razpotju za zadnjimi hišami se držimo desno in blago navzdol. Pri kmetiji Šuštar prečkamo asfaltno cesto in nadaljujemo v isti smeri po dokaj strmi pešpoti, imenovani Janezova pot. Čeprav je mestoma res zelo strma, je spust po Janezovi poti nedvomno eden izmed vrhuncev te ture. Komaj začnemo zares uživati, že se znajdemo na kolovozu, ki se na desno spušča v dolino proti Strmici oziroma Staremu malnu.

Lintvern in Stari maln

Ker je preostalo še nekaj energije sem se odločil, da si ogledam še bližnji izvir potoka Bele, Lintvern imenovan. Gre za znamenitost, o kateri se je razpisal že J.V. Valvasor pred več kot tristo leti. Namesto desno, krenemo torej na levo, nekaj metrov naprej pa na označenem razpotju zavijemo na desni kolovoz. Po približno dvesto metrih, se strmo v dolino odcepi označena pešpot proti Lintvernu. Na delu do razgledne ploščadi je pešpot vse prej kot prevozna. Če imate možnost kolo pustiti na kolovozu, je to nedvomno boljša rešitev. Prenašanja kolesa namreč  ni tako malo. Kakorkoli, od razgledne točke pa do izvira je vožnja zopet možna, poteka pa po precej ozki in izpostavljeni pešpoti. Če se kljub vsemu odločite ogledati Lintvern, zadeva od blizu še zdaleč ni tako impozantna, kot bi bilo moč soditi po opisih. In ne pozabite, kolo je treba spraviti še nazaj gor, do kolovoza. Od Lintverna proti Staremu malnu v dolino sicer vodi pešpot, a sodeč po govoricah ni kolesarjem prijazna.

Ko se znajdemo nazaj na kolovozu, nas čakajo nepolni trije kilometri, oziroma dvesto višinskih metrov precej lagodnega spusta do Starega malna. Dan sicer ni bil dovolj vroč za kopanje v zajezenem potoku, je bila pa temperatura ravno prava za osvežitev s hladnim pivom!

Komentar

Čeprav brez pravega "gorskega cilja", na tej izredno zanimivi turi ni časa za malodušje. "Vrhunci" si sledijo eden za drugim. Tisti, ki potiskanja kolesa ne jemljete za osebni poraz, boste uživali že na poti od Kurena do vrha Ulovke. Za ljubitelje enoslednic bosta spust iz Travnega vrha, še bolj pa tisti po Janezovi poti, prava poslastica. Tudi prečenje od Gradišča do Zaplane je vse prej kot dolgočasno, saj gre za kar zahteven orientacijski izziv. In ne nazadnje, tu so še vse naravne znamenitosti . Ferranova buža, Lintvern, Stari maln... Za vsakogar nekaj, skratka.