Hleviše in Bukov vrh

Avto lahko pustimo na parkirišču za športno dvorano, v neposredni bližini avtobusne postaje. V času poletnih počitnic je tu prostora več kot dovolj. Zavijemo levo mimo avtobusne postaje na glavno ulico (Lapajnetova). Čez slabih dvesto metrov se držimo levo, peljemo mimi Rudarskega muzeja »Antonijev rov«. Še dobrih sto metrov naprej zavijemo levo, v smeri proti Vojskem. Pripeljemo se do odcepa pri kmetiji Bevk, kjer zavijemo levo na makadamsko cesto (oznake so). V prijetnem hladu se sprva vozimo bolj kot ne po ravnem, na prvem zavoju pa se cesta nesramno vzdigne. Ko pridemo do križišča zavijemo ostro levo, proti Hlevišam. Nadaljujemo mimo peskokopa na desni, sprva po ravnem, a le za kratko. Zopet se začnemo vzpenjati in tako je vse do sedla. Sledi kratek spust do odcepa, pa kratka strmina in že smo pri koči na Hleviški planini (806m).

Hleviše

Obisk koče je smiselen bolj za tiste, ki zbirajo žige. Po sedmih kilometrih in pol res še ni čas za počitek ali obnavljanje zalog, zato sva nemudoma krenila naprej. Na prej omenjenem odcepu zavijemo desno in v hipu se spustimo do glavne (asfaltne) ceste Idrija – Hleviše. Krenemo desno, proti Čekovniku oziroma Vojskem. Do prvih hiš zaselka Čekovnik se bolj kot ne spuščamo, sledi precej razgibana cesta do kmetije Blašk, od tu pa sledi dobrih pet kilometrov bolj ali manj konstantnega vzpona. Pretežno po odprtem, zato na vroč poletni dan večje količine vode še kako prav pridejo. Malo pred koncem vzpona, na sedemnajstem kilometru poti, pridemo v zaselku Kočevše nazaj na glavno cesto Idrija – Vojsko, ki smo jo zapustili pri kmetiji Bevk. Na sedlo (1037m) pri zaselku Gnezda peljemo mimo informativnih tabel z opisom Trnovskega gozda in partizanske bolnice Pavla. Od tod se rahlo spustimo do odcepa za Gorenjo Trebušo, Mrzlo Rupo in Hudo Polje. Zavijemo z asfaltne ceste levo na makadamsko in se v nekaj kilometrov dolgem, položnem spustu vozimo do križišča pri kmetiji Pustota, kjer je spominsko obeležje partizanskim kurirjem (924m). Tu se križa pet cest, mi se držimo blago levo. Cesta, ki gre ostro levo navzdol, pelje k Črnemu potoku, tista, ki zavije ostro desno in navzgor gre na Vojsko; cesta, ki gre desno in po ravnem, pelje do kmetije Pustota.

Slab kilometer do križišča v Mrzli Rupi kolesarimo po ravnem. Tu se držimo skrajno levo, v smeri markacij in »SVPB Pavla«. Pod nobenim pogojem ne nadaljujte po cesti, ki gre naravnost, saj se spusti v Gorenjo Trebušo, na le dobrih tristo višinskih metrov.

Nadaljujemo mimo znaka “Prepovedan promet” in naprej do razcepa, kjer gremo desno. Leva cesta pelje k Črnemu potoku. Tu se pričnemo vzpenjati. Peljemo se čez ovinek in mimo peskokopa. Nadaljujemo z vzponom po zelo ozki asfaltni cesti do Hudega Polja (1044m). Zavijemo desno, peljemo mimo spominske plošče nekdanji partizanski bolnici Pavli in naprej v asfaltni klanec. Do križišča na sedlu pod Bukovim vrhom (1227m) je treba dva kilometra pošteno garati. Na sedlu je križišče, leva cesta gre za Tisovec, desna pa proti Smrekovem vrhu. Do nižjega od dveh vrhov Bukovega vrha pelje zaraščen kolovoz, pa še ta se kaj hitro konča v gošči. Ker z vrha ni nobenega razgleda, ni imelo smisla vztrajati. Se pa človek sprašuje, čemu je v to »divjino« speljana tako lepa cesta. O tem, da je bila to nekoč italijanska mulatjera, pričajo umetelno utrjeni bregovi nad cesto in utrjeni kamniti robovi, koder so še vidni izpod asflata.

Klavže

Spustimo se do sedla, tu pa tik za obeležjem zavijemo desno proti Krekovšam. Na gozdni jasi je par razpadajočih lesenih stavb, med njimi se na levo odcepi slabša gozdna cesta. Nadaljujemo naravnost. Na naslednjem križišču se držimo levo. Kolesarimo po razgibanem terenu, večinoma navzdol, ves čas po gozdu. In tako vse do konca gozdne ceste, na ovinku na strmih pobočjih nad dolino Belce in Putrihovimi klavžami.

»Klavže so eden najpomembnejših slovenskih tehniških spomenikov, so visoka rečna pregrada, zgrajene na reki Idrijci in potokih Belci, Zali in Klavžarici, za zbiranje vode in občasno plavljenje lesa do rudnika živega srebra v Idriji.«

Od omenjenega ovinka se cesta sicer še nadaljuje, a je precej ožja. Na nekaj mestih jo je odneslo v dolino. Bolj kot cesti je podobna mulatjeri, tudi na kartah je vrisana kot kolovoz. Po serpentinah v zmerno zahtevnem spustu odkolesarimo navzdol do zapornice, na cesto Krekovše – Pustota. Zavijemo desno in se položno spustimo do lovske in gozdarske koče, od koder nadaljujemo strm spust do Putrihovih (580m) in niže Belčnih Klavž v dolini potoka Belca.

Nadaljevanje je bolj položno. Za ovinkom pod hribom Štrukljevec pridemo na asfalt in se po njem peljemo do kopališča Lajšt na sotočju Idrijce in Belce. Kot bi izza ovinka prišel v povsem drugo zgodbo. Hladni tolmuni polni kopalcev, hladno pivo in... Življenje v polnem teku. Sledilo je le še dobrih šest kilometrov lagodnega spusta ob Idrijci, do glavne ceste. Od tu pa tri kilometre mučenja po vročini, ki je sevala z neba, še bolj pa od razbeljenega asfalta. Kaj sploh še ostane cestakom?

Komentar

Najzanimivejši del je bil vsekakor spust ob Belci in ogled impozantnih zidanih vodnih pregrad. Na tako vroč poletni dan tudi vožnja po svežem gozdu ni bila od muh. Ko bi le imela s seboj kopalke in bi se lahko osvežila na sotočju...