Veliki Razbor

Tokrat smo sklenili opraviti z eno zadnjih preostalih tur iz sklopa kolesarjenja ob Rapalski meji.  Pot je v celoti potekala po Snežniški planoti, ki jo na jugozahodu zaključuje dolina reke Reke, na severu Cerkniško polje, na jugovzhodni strani pa se Snežniška planota razteza v mogočno Dinarsko gorstvo. Vzpon z Zabič proti Paki, prečenje Velikega Razborja in Kozleka ter spust mimo ostankov gradu Jablanica je bil nepričakovano prava poslastica.

Snežniška planota

Ko že prevozimo Ilirsko Bistrico, v krožišču pri supermarketu Tuš izberemo drugi desni izvoz proti Zabičam. Po desetih kilometrih vožnje po dolini reke Reke pridemo v Zabiče in poiščemo primerno parkirišče. Mi smo ga našli pred vaškim domom v središču vasi in proti Gomancam nadaljevali s kolesi. V neposredni bližini križišča s cesto, ki vodi levo proti Podgrajam, je nekoč stala italijanska vojašnica. Za zadnjimi hišami je asfalta konec in nadaljujemo po široki, lepo vzdrževani makadamski cesti proti sedlu Paka, oziroma proti gozdni pristavi Gomance. Po treh kilometrih kolesarimo mimo starega vodnega zajetja, kilometer naprej pa si pri manjšem izviru lahko dopolnimo zaloge vode. Med vožnjo se nam občasno odprejo lepi razgledi na neskončne gozdove, segajoče vse tja do vrha Učke. Po osmih kilometrih enakomernega vzpona pridemo do razpotja in ob njem stoječega partizanskega spomenika. Desna cesta gre proti državni meji in naprej proti sedlu Paka (ta odsek smo enkrat že prevozili, in sicer med vzponom iz Grobnika proti Gomancam). Držimo se leve ceste. Po karti sodeč se tu začne Jurjeva cesta (Georg Strasse), zgrajena med leti 1872 do 1896. Peljala je od snežniške graščine v Leskovo dolino, od tu pa proti Klanski polici in gozdarski pristavi Gomance. Poldrugi kilometer naprej pridemo do novega razcepa. Jurjeva cesta se nadaljuje desno proti Gomancam, mi pa se držimo levo v smeri Okrogline, manjšega zaselka ob cesti Ilirska Bistrica-Sviščaki. Mimo zapuščene domačije prikolesarimo do razpotja tik pod Goljakom (1145 mnv), znanim vzletiščem za jadralne padalce. Ponovno se držimo leve ceste proti Okroglini. Sprva se enakomerno vzpenjamo skozi neverjetno lepo vzdrževan bukov gozd, ko pa zapeljemo iz gozda po seboj uzremo širno travnato pobočje, imenovano Knežji dol. Tu je ARSO leta 2003 postavil potresno opazovalnico. Medtem, ko občudujemo prostrano pobočje, se pripeljemo na sedlo, tik pod skalnatim vrhom Velikega Razborja (1300 mnv). Kolo pustimo ob poti in se po slabo shojeni, neoznačeni stezi peš povzpnemo do vrha. Premeganih petdest višincev je bogato poplačanih. Ne le na Kozlek - naš naslednji cilj, pogled nam preko okoliških hribov seže vse do Kvarnerskega zaliva.

Knežji dol

Vrnemo se do kolesa in se s sedla spustimo nepoln kilometer, ko na levi strani zagledamo precej neugleden kolovoz. Po  zaraščenem, z obilico odpadlega vejevja prekritem kolovozu se spuščamo proti grapi med obema Razborjema. Ko po slabega pol kilometra pridemo iz gozda se držimo levega kolovoza. Od tu naprej je kolovoz bistveno boljši, vodi nas preko prostranih travnikov. Spuščamo se po travnatih pobočjih med Velikim in Malim Razborjem (1235 mnv), z desne strani med potjo opazimo skalnat izrastek, imenovan Velikonočni kamen. Približno osemsto metrov od Velikonočnega kamna se kolovoz razcepi. Boljši, levi kolovoz gre proti Knežjem dolu, mi pa z vožnjo nadaljujemo po slabšem, desnem kolovozu proti Vidovcem. Mestoma kolovoz zamenja steza, vseskozi  pa poteka bolj kot ne po ravnem. Trikilometersko prečenje osamljenih travnatih prostranstev nad dolino Reke je res svojevrstno doživetje, vredno ponovitve. Kilometer pred vrhom Vidovci (922 mnv) pridemo do lesene mobilne hiške, od tu naprej je kolovoz precej boljši in širši. Ko pridemo do borovega  gozda in prvega razcepa, se držimo levo. Na tem mestu se pridružimo trasi označene planinske poti Trpčane – Sviščaki, oziroma evropske pešpoti E6 (Ciglarjeva pot). Od razcepa se po slabši makadamski cesti sprva spuščamo skozi gozd do Kuteževskega dola, v nadaljevanju vozimo po ravnem preko pašnikov.  

Kozlek

Ko pridemo do razcepa pod Kozlekom, zapustimo cesto, ki se nadaljuje proti glavni cesti Ilirska Bistrica - Sviščaki in nadaljujemo po markiranem levem kolovozu. Že po dvesto metrih se na desno odcepi planinska pot proti vrhu Kozleka, po kateri se bo potrebno povzpeti do planinske koče. Še prej se lahko zapeljemo sto metrov naprej in se peš povzpnemo do prazgodovinske naselbine Kuteževsko gradišče. Vzpon po planinski stezi do vrha Kozleka je dolg približno šeststo metrov in na tej razdalji moramo premagati stopetdeset višincev. Ta podatek pove domala vse. Na kolesu bomo torej bolj malo, večino časa ga bo potrebno potiskati, na nekaj krajših odsekih celo prenesti. Na srečo je med potjo kar nekaj razglednih točk, kjer lahko zajamemo sapo in uživamo v razgledih na dolino reke Reke ter vasi Kuteževo, Trpčane in Jablanica. Z vrha občudujemo vrhove Čičarije in Učko, pa Kvarnerski zaliv z otokoma Cres in Krk, levo od zaliva opazimo vrhove Gorskega Kotarja. Na zavetni strani tik pod vrhom Kozlek (997mnv) stoji planinska koča, odprta od 1. maja 1994.

Stari grad in dvorec

V nadaljevanju nas pot vodi po trasi Poti kurirjev in vezistov NOV. Od koče se po široki stezi spustimo proti sedlu (880 mnv) med Kozlekom in Srednjim vrhom. Še pred sedlom se na desno odcepi kolovoz, po katerem bi se lahko spustili do ceste, ki smo jo zapustili pred vzponom na Kozlek. A se po čudovito prevozni stezi raje spustimo do omenjenega sedla. Sledi kratek vzpon na Srednji vrh (910 mnv) od koder se spustimo na Sopil (869 mnv). Po zahodnem grebenu Sopila s spustom nadaljujemo do manjše izravnave in razpotja. Na desno se odcepi trasa evropske pešpoti E6 proti Črnim njivam, mi pa s spustom nadaljujemo levo po poti kurirjev in vezistov v smeri Vrbice.  Prvih petsto metrov se preko pobočja Reber spuščamo po precej razriti, mestoma kamniti pešpoti, ki pa je kljub vsemu lepo prevozna. Na točki, kjer pot zavije proti jugozahodu, steza preide v kolovoz, po katerem se spuščamo še dobrih šeststo metrov, vse do ostankov srednjeveškega Starega gradu. Razvaline so že močno preraščene z drevjem in grmovjem, rodbina Lazarini je grad zapustila na začetku 19. stoletja. Na razpotju pod gradom zavijemo na širok levi kolovoz, po katerem se spustimo proti Jablanici. Tik nad asfaltirano cesto Ilirska Bistrica – Zabiče, se kolovoz razcepi. Pot kurirjev in vezistov zavije desno v smeri Vrbice, mi pa se držimo levo proti Jablanici. Po vzporedni cesti kolesarimo mimo zapuščenega dvorca Jablanica, ki je po letu 1708 postal grajska pristava. Pri zadnjih hišah se ne spustimo proti glavni cesti, ampak nadaljujemo po vzporedni makadamski cesti, ki kaj kmalu izzveni v slabši kolovoz. Po poldrugem kilometru kolovoza pridemo do razcepa, kjer se držimo naravnost proti Kuteževem. Cesta desno se spušča proti Trpčanam, levi kolovoz pa se vzpenja proti Kozleku. V Kuteževem ne zavijemo proti središču vasi, ampak po kolovozu nadaljujemo proti Zabičam. Ko v neposredni bližini reke Reke cesta zavije levo proti vasi Podgraje nadaljujemo naravnost po kolovozu, ki nas pripelje do asfaltne ceste, lučaj stran od izhodišča.

Komentar

Najlepše stvari se pogosto zgodijo takrat, ko jih človek najmanj pričakuje. In opisani izlet po Snežniški planoti je vsekakor ena izmed njih. Komaj čakam, da ga ponovimo!